Jedro

Pravilno je uporabilo določbo 84. člena ZZZDR ter se utemeljeno sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016: "da preklic darilne pogodbe ne bo utemeljen kadar causa darila ne temelji na zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, temveč vsebuje številne druge primesi ter da te druge primesi celo prevladujejo".

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 4.087,46 EUR nadomesti z zneskom 1.029,60 EUR, v vsem ostalem ostane izrek izpodbijane sodbe nespremenjen ter se v presežku pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka izstavi listino, sposobno za vpis lastninske pravice na parc. št. 1349/1, 1349/2, 1349/7, 1349/8 in 1349/9, vse v k.o. S. ter na parc. št. 1239/2, 453/1, 372/37 in 359/7, vse k.o. P., v korist tožnika do ½ od celote (točka 1). Nadalje je zahteval, da v primeru zamude 15 dnevnega roka iz 1. točke bo listino sposobno za vpis lastninske pravice tožnika do ½ na prej navedenih nepremičninah nadomestila ta sodna odločba (točka 2I). Nadalje je sodišče pod točko II zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena 8. 10. 2014 pri notarju A.Š. pod SV 1101/14 v obliki notarskega zapisa, in sicer med tožnikom in toženko nična (točka I). Nadalje je zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe prenosa lastninske pravice na toženko na nepremičninah, citiranih pod točko I, do deleža ½ od celote, in sicer v deležu ½, ki jo je toženka pridobila od tožnika na podlagi darilne pogodbe, sklenjene 8. 10. 2014 (točka 2I). Nadalje je zahteval, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah izbriše lastninska pravica, vknjižena na toženko v deležu ½ od celote ter se ponovno vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, kot je to bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe, sklenjene 8. 10. 2014 (točka 3) ter pod točko 4 da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse pravdne stroške. Sodišče je pod točko III odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške pravdnega postopka v višini 4.087,46 EUR.

2. Tožnik s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej očita sodišču, da gre za sodbo popolnega presenečenja, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti tožnik ni mogel računati in je s tem izgubil možnost navajati dejstva, ki so na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Opozarja, da je sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja materialno procesno vodstvo ali odprto sojenje. Trdi, da v zadevi causa sklenitve darilne pogodbe nikoli ni bila vprašljiva. Sklicuje se na zapisnik z dne 12. 12. 2018 ter trdi, da je sodišče poudarilo, da bo v postopku zgolj ugotavljalo ugovor toženke, da je bila med pravdnima strankama sklenjena darilna pogodba z namenom, da se uredijo njuna medsebojna vprašanja glede skupnega premoženja in v tem okviru morebitna pridobitev solastninske pravice toženke z vlaganji v nepremičnino, ki so predmet darilne pogodbe. Ni jasno zakaj je sodišče imenovalo izvedenca cenilca gradbene stroke z namenom ugotavljanja višine vlaganj toženke v sporne nepremičnine. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovljeno dejansko stanje napačno enačilo z dejanskim stanjem zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016. Glede ugotovljene cause darilne pogodbe očita, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbo tožnika, da se je želel razbremeniti stroškov po več desetletnem delu in vlaganju v nepremičnine se nanaša na izročilno pogodbo, ki jo je istočasno sklenil s svojimi otroci. Sodišče je napačno zaključilo, da vera v dosmrtno ljubezen med zakoncema ni bila prevladujoča causa darilne pogodbe, temveč je bila causa v odrešitvi tožnika stroškov in bremen v zvezi s podarjenimi nepremičninami. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnika pri sklepanju darilne pogodbe vodila želja po tem, da izpreže in ne vera v doživljenjsko ljubezen do toženke. O tem sodba nima razlogov. Obe pravdni stranki sta izpovedali, da sta bili v času sklenitve darilne pogodbe v normalnih odnosih. Napačen je zato zaključek, da causa pogodbe med pravdnima strankama ni bila v veri v dosmrtno ljubezen. Prav tako je neživljenjski zaključek sodišča, da v obravnavanem primeru v skladu s splošnim prepričanjem ne bi bilo zavržno in do tožnika krivično, če bi toženka lahko obdržala z darilno pogodbo podarjene nepremičnine. Tožnik je povedal, da darilne pogodbe ne bi sklenil, če bi ob sklenitvi vedel da se bosta pravdni stranki kasneje razvezali. Tudi o tem sodba nima razlogov oziroma je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje izpodbija tako dokazno oceno izpovedbe tožnika kot izpovedbe toženke. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških z navedbo, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 9. 2019 izhaja, da je pooblaščenec tožnika v spis vložil stroškovnik, pooblaščenec toženke pa se je zavezal stroškovnik v spis vložiti v roku treh dni. Sklicuje se na tretji odstavek 163. člena ZPP, po katerem bi moralo sodišče stroškovnik kot prepozen zavreči oziroma predlog toženke za povrnitev stroškov kot prepozen zavreči. 3. V odgovoru na pritožbo toženka zavrača vse pritožbene očitke ter se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga1, na katero je tožnik oprl svoj primarni tožbeni zahtevek, je določba 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).2 Zahteva, da mu toženka kot njegova bivša žena na podlagi citirane določbe vrne podarjene nepremičnine, s sklicevanjem na razvezo zakonske zveze ter ob zatrjevanju, da je nekaj spornih nepremičnin sam pridobil na podlagi darilne pogodbe, nekaj pa jih je podedoval, zato ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank.

6. Sodišče druge stopnje po opravljenemu uradnemu pritožbenemu preizkusu ter obravnavi vseh pritožbenih očitkov, ugotavlja, da je odločitev pravilna, zato se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le še na bistvene pritožbene navedbe:

7. Pritožbeni očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz točk 8. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče storilo s tem, da predstavlja izpodbijana sodba t.i. sodbo presenečenja, ni utemeljen. Ne drži, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti tožnik ni mogel računati in zato ni imel možnosti navajati dejstev, ki so glede na uporabljeno pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 84. člena ZZZDR, na katero se sklicuje tožnik sam z utemeljitvijo tožbenega zahtevka3. Tudi ne drži, da bi sodišče v okviru odprtega sojenja pojasnjevalo "povsem drugačen materialnopravni pogled na obravnavano zadevo", kar naj bi izhajalo iz zapisnika z dne 12. 12. 2018.4 Sodišče je svojo odločitev pravilno dodatno utemeljilo tudi s sklicevanjem na novejšo enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na določbi 84. člena ZZZDR. Vsi judikati so javno objavljeni in vsaka od pravdnih strank si jih je lahko pravočasno pregledala. Ker je toženka ugovarjala, da vsaj del spornih nepremičnin predstavlja skupno premoženje, ki naj bi bilo originarno pridobljeno z njenimi vlaganji oziroma skupni vlaganji, na podlagi katerih je nastala nova stvar, je sodišče utemeljeno angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je zatrjevana vlaganja ocenil, zato je tudi pritožbena graja izvedbe tega dokaza neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba očita z neupoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno oceno vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj. Sodišče je v okviru dokaznega postopka, na podlagi tožbenih trditev ter ugovornih navedb toženke glede cause sporne darilne pogodbe in njenih zatrjevanj, da vsaj del spornih nepremičnin predstavlja skupno premoženje, zaslišalo obe pravdni stranki, angažiralo izvedenca - cenilca gradbene stroke, zaslišalo priče ter vpogledalo pisno izjavo. Sodišče je tudi izpovedbi obeh pravdnih strank ustrezno dokazno presojalo (točka 6 obrazložitve). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ocenilo tožnikovo izpovedbo: "da je 30 let delal in vlagal ter nosil vse stroške in ostala bremena nepremičnin ter da je želel izpreči“. Po oceni vsakega posameznega dokaza, vključenega v skupno dokazno presojo, je sodišče zaključilo "da vera v dosmrtno ljubezen med zakoncema ni bila prevladujoča causa darilne pogodbe, ampak je bila ta v odrešitvi tožnika vseh stroškov in bremen v zvezi s podarjenimi nepremičninami". Ustrezne razloge za tak zaključek pa je navedlo v točkah 7 in 8 obrazložitve. Pritožba nadalje ne pojasni zakaj bi bila ocena izpovedbe tožnika v nasprotju z darilno pogodbo. Sodišče je pravno pomembna dejstva cause sporne darilne pogodbe ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene in ne zgolj na podlagi ocene pisne darilne pogodbe. Zato tudi očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, saj sodišče ni prenašalo vsebino darilne pogodbe v razloge sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba s svojim nestrinjanjem z dokazno oceno ne more ovreči, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je uporabilo določbo 84. člena ZZZDR ter se utemeljeno sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016: „da preklic darilne pogodbe ne bo utemeljen kadar causa darila ne temelji na zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, temveč vsebuje številne druge primesi ter da te druge primesi celo prevladujejo“. Takšna uporaba določbe 84. člena ZZZDR izhaja iz več novejših judikatov Vrhovnega sodišča5. 10. Sodišče je upoštevalo, kar uveljavlja pritožba, da del spornih nepremičnin predstavlja tožnikovo posebno premoženje, ki mu je bilo delno podarjeno delno pa ga je podedoval, vendar pritožba nima prav, da že zgolj ta okoliščina omogoča zaključek, da bi bilo zavržno in do tožnika krivično, da toženka obdrži takšne podarjene nepremičnine. Sodišče je namreč tudi ugotovilo, da del nepremičnin v katastrski občini Sitež predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, kar je bil dodatni razlog za zavrnitev dela primarnega tožbenega zahtevka.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka glede odločitve o pravdnih stroških toženke. Pritožba pravilno opozarja na določbo tretjega odstavka 63. člena ZPP, po katerem mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Iz zapisnika zadnje glavne obravnave dne 5. 9. 2019 (list. št. 294) izhaja, da se je pooblaščenec toženke zavezal pisni stroškovnik vložiti v roku treh dni. Glede na citirano zakonsko določbo ter večinsko sodno prakso so stroški, ki jih je pooblaščenec toženke priglasil in specificiral v stroškovniku, ki ga je sodišče prejelo 9. 9. 2019, torej po zaključeni glavni obravnavi, prepozni. Sodišče druge stopnje mora zato odločitev spremeniti tako, da tožniku prizna le pravočasno priglašene pravdne stroške, kot izhajajo iz njenega odgovora na pritožbo - na list. št. 25: posvet 50 točk, pregled dokumentacije 50 točk, sestava odgovora na tožbo 600 točk, administrativni stroški 200 točk, stroški izvedencev in prič po sklepu sodišča, 22 % DDV. V okviru tako priglašenih stroškov sodišče kot za pravdo potrebne stroške priznava: odgovor na tožbo 600 točk, stroški izvedencev in prič v višini 581,60 EUR, administrativni stroški 2 %, DDV 22 %, kar skupaj znese 1.029,60 EUR. Tožnik je zato dolžan toženki plačati 1,029,60 EUR pravočasno priglašenih ter za pravdo potrebnih pravdnih stroškov, kot izhaja iz izreka

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari v celoti potrdilo, delno pa je spremenilo stroškovno odločitev (določba 353. člena ZPP in določba 3. točke 365. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo uspel le v delu stroškovne odločitve, glede odločitve o glavni stvari pa je bila njegova pritožba neutemeljena, mora sam nositi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi obravnavane pritožbe, zato mora toženka nositi sama svoje pritožbene stroške (določba 154., 155. in 164. člena ZPP).

1 Skladno s prvim odstavkom 290. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili uvedeni pred začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), dokončajo po določbah ZZZDR. Tožba je bila v obravnavani zadevi vložena 23.6.2017. 2 Običajnih daril, ki sta jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar prejeta zanje. 3 Navedbe v tožbi pod III - list. št. 3. 4 Na list. št. 126 - zapisnik o glavni obravnavi z dne 12. 12. 2018: "Sodišče v okviru odprtega sojenja pravdni stranki seznani z delovno verzijo rešitve predmetne pravde, in sicer da bo najprej presojalo namen oziroma voljo pogodbenih strank ob sklenitvi darilne pogodbe, v okviru tega pa morebitno pridobitev solastninske pravice tožene stranke z vlaganji, kot to zatrjuje tožena stranka." 5 VS RS sodba II Ips 240/2017 z dne 29. 11. 2018, VS RS sklep II Ips 191/2018 z dne 29. 11. 2018.