Jedro

Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo prenehanje potreb po opravljanju določena dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, temveč ugotovljena dejstva kažejo na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2021 nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto Specialist v marketingu in jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač, zmanjšana za prejeto denarno nadomestilo med brezposelnostjo za obdobje od 23. 5. 2021 do 22. 8. 2021, ter po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožeči stranki izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu od plače preteklega meseca dalje do plačila, v presežku iz naslova nadomestila plač (nadomestilo plače do višine prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 585,97 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je zavezana plačati sodno takso (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V 19. točki sodbe sodišče navaja, da je priča A. A., ki je sicer zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnik, izpovedala, da ni opravljala enakega dela kot tožnik in da naloge, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik, niso bile prinesene nanjo, temveč na agencijo, ki vodi izvedbene naloge za spletno trgovino. Navedeno je v direktnem nasprotju z izpovedbo priče A. A., kot to izhaja iz prepisa zvočnega posnetka na naroku dne 22. 12. 2021, iz katerega izhaja, da je priča jasno izpovedala, da zadolžitev tožeče stranke po odpovedi ne opravlja nihče, da pa del nalog, ki jih je opravljala priča, opravlja sedaj agencija. Glede na navedeno je sodišče povsem napačno povzelo izpovedbo priče ter nanjo oprlo svojo odločitev. Priča je tudi na izrecno vprašanje sodnice odgovorila, da so imeli s tožnikom skupaj sestanke preko ZOOM-a, in da to pomeni, kadar so imeli te interne sestanke v okviru marketinga, so na sestanku sodelovali ga. B. B., tožnik ter priča, potem pa so imeli še sestanek z agencijo, takrat pa je bil prisoten direktor agencije. Sodišče pa je v nasprotju z izpovedbo priče v 13. točki sodbe zaključilo, da je tožnik na ZOOM sestankih sodeloval zgolj kot poslušalec, kar je v direktnem nasprotju z izpovedbo priče A. A., ki je izpovedala, da je bila njegova vloga na teh sestankih enakovredna njeni vlogi (torej A. A.). Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo priče A. A., pri tem pa za vprašanja priči ni obstajala trditvena podlaga. V 15. točki sodbe je sodišče navedlo, da je priča A. A. izpovedala, da tožena stranka stalno izvaja marketinške aktivnosti za povečanje spletne prodaje in jih je izvajala tudi po mesecu marcu in aprilu 2021. Na podlagi navedenega je sodišče zapisalo, da je tožena stranka stalno izvajala marketinške aktivnosti za povečanje spletne prodaje in jih je izvajala tudi v marcu in aprilu 2021, zato je sodišče prepričano, da tožena stranka ni imela in tudi nima namena ustaviti nadaljnjega razvoja spletne trgovine, v okviru katere je naloge po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, in zato tudi tožena stranka ni izkazala, da bi bil vzrok za slabše poslovne rezultate toženke prav spletna prodaja. Zaslišanje priče A. A. je predlagal tožnik, pri tem pa navedel, da bo priča vedela izpovedati o določenih anomalijah glede obravnavanja tožnika s strani tožene stranke. Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala (izpovedala je o njih le priča A. A.) pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Po mnenju tožene stranke pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje obrazloženosti odpovedi. Delodajalec je iz ekonomskih in organizacijskih razlogov in iz razloga racionalizacije poslovanja sprejel sklep z dne 17. 2. 2021, s katerim je odločil, da se število zaposlenih na delovnem mestu Specialist v marketingu zmanjša za enega zaposlenega. Upoštevaje obrazložitev odpovedi je v tem sporu bistveno, ali je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo oziroma ali ni šlo za navidezen razlog v smislu zlorabe tega instituta. Tožena stranka navaja, da se lahko delodajalec odloči za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta ali zmanjšanja števila zaposlenih na posameznem delovnem mestu tudi, če ni bil hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja (VIII Ips 168/2015, VIII Ips 261/2013, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 174/2017). Tožena stranka izpostavlja, da že dejansko izvedena reorganizacija z zmanjšanjem števila zaposlenih na posameznem delovnem mestu, v posledici upada prometa, predstavlja utemeljen poslovni razlog. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pojasniti in dokazati, v čem je epidemija COVID-19 vplivala na njeno poslovanje ter da so bili slabši poslovni izidi za leto 2020 utemeljen vzrok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Toženi stranki niti v odpovedi niti v sodnem postopku ni bilo potrebno pojasnjevati, zakaj se je odločila za reorganizacijo. Za predmetni spor ni bistveno, katera dela in katere naloge je opravljal tožnik, predvsem pa ni pomembno, ali se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal. Stališče sodišča je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je naslovno sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka ni podala tožniku odpovedi zaradi ekonomskega (poslovnega) razloga in zaradi organizacijske prilagoditve tožene stranke na epidemijo COVID-19 ter posledično zmanjšanja števila zaposlenih na delovnem mestu "Specialist v marketingu". Tožena stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča v 18. točki izpodbijane sodbe, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 24. 11. 2020 in da to pomeni, da je takrat preteklo že skoraj 11 mesecev leta 2020 in da je morala tožena stranka, kot dober gospodarstvenik, že takrat vedeti, da bodo njeni poslovni rezultati za leto 2020 slabši kot v preteklem letu. Tožena stranka izpostavlja, da sodišče ravnanje tožene stranke v začetku leta 2021, torej ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, presoja na podlagi dejstev znanih konec leta 2021 oziroma v začetku leta 2022, torej v trenutku sojenja, kar je nesprejemljivo in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ni bilo mogoče predvidevati, koliko časa bo epidemija trajala, niti na kakšen način in v kakšnem obsegu bo posegla v posamezne gospodarske panoge. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi 24. 11. 2020, to je nekaj dni pred ponovno sprejetim ukrepom za zajezitev širjenja novega korona virusa. Tako kot v prvem valu, v začetku leta 2020, je tudi 16. 11. 2020 prišlo do zaprtja vseh nenujnih trgovin ter do ustavitve javnega prometa. Tožena stranka v novembru 2020 ni mogla pričakovati, da kljub zaprtju nenujnih trgovin niti konec leta 2020 niti v začetku 2021 ne bo več dosegla enakih rezultatov, kar je bila najverjetneje posledica drugega vala epidemije COVID-19. Dejstvo je, da je bilo obnašanje potrošnikov v koronskih časih nepredvidljivo. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje tudi popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje, predvsem si je napačno razlagalo izpovedbo priče B. B. Zgolj dejstvo, da je priča uporabila nerodni izraz, da je tožnik opravljal projektno delo, ne dokazuje, da tožnik ni opravljal del in nalog "Specialist v marketingu". Tožena stranka je v mesecu februarju 2021, med revizijo in pripravo bilance za leto 2020, ugotovila, da bi bilo v razvoj spletne trgovine zaradi zastarelosti le-te potrebno vložiti več sredstev, kot jih je spletna trgovina prenesla, česar pa si tožena stranka zaradi vseh nepredvidljivih podražitev ni mogla privoščiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi ter navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odpoved ni obrazložena in da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke ni podan. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče ravnanje tožene stranke, ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, presojalo na podlagi dejstev znanih v trenutku sojenja. Tudi ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo dejansko stanje in da si je predvsem napačno razlago izpovedbo prič B. B. in A. A. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravno.

6. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da sta 24. 11. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2020 dalje za delovno mesto "Specialist v marketingu". Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena na podlagi sodne poravnave, sklenjene 2. 10. 2020 pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelkom na Ptuju, v zadevi Pd 48/2019. Tožena stranka je nato tožniku 23. 3. 2021 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom 60-dnevnega odpovednega roka. Med strankama je bila sporna utemeljenost razloga za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je 17. 2. 2021 iz ekonomskega razloga ter v smislu racionalizacije poslovanja sprejela sklep o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu "Specialist v marketingu" za enega delavca, zaradi česar je delo tožnika postalo nepotrebno. Kot ekonomski razlog je navedla nedoseganje načrtovanih letnih rezultatov za poslovno leto 2020 (10,5 % večji negativni poslovni izid od načrtovanega). Predvidela je, da se bo trend poslabšanja poslovnega izida še nadaljeval v letu 2021, kot posledica napovedane globalne gospodarske krize ter padca gospodarske rasti in bruto domačega proizvoda zaradi epidemije COVID-19. Še dodatno je tožena stranka predvidela, da bo na izid poslovnega leta 2021 vplivala sprememba zakonodaje o minimalni plači, ki je povečala stroške delodajalca. Ker je ugotovila, da ni ekonomsko upravičena imeti dveh delavcev zaposlenih na delovnem mestu "Specialist v marketingu", je sprejela sklep, da se zmanjša število zaposlenih za enega delavca, tožnikove delovne naloge pa se prenesejo na drugega zaposlenega na tem delovnem mestu.

7. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot je opredeljen v odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je nedoseganje načrtovanih letnih rezultatov za poslovno leto (tožena stranka je ekonomski razlog dokazovala s predložitvijo izkaza poslovnega izida za leto 2020) in posledično povečanje negativnega poslovnega izida od načrtovanega, lahko utemeljen poslovni razlog, vendar le, če delodajalec dokaže, da je ta razlog resnična podlaga za odpoved delavcu in da je v posledici tega poslovnega razloga prenehala potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da je bil njen poslovni izid za leto 2020 slabši od pričakovanega in da so spremembe, ki jih je v svoji izpovedi predstavil zakoniti zastopnik tožene stranke C. C., vplivale na to poslabšanje poslovnega izida tožene stranke v letu 2021, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so bile prav te spremembe in slabši poslovni izid za leto 2020 utemeljen vzrok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da po ustaljeni sodni praksi že dejansko izvedena reorganizacija z zmanjšanjem števila zaposlenih na posameznem delovnem mestu, v posledici upada prometa, pomeni utemeljen poslovni razlog in da se sodišče ne more spuščati v presojo smotrnosti takšne odločitve delodajalca, glede na to, da je delodajalec pristojen organizirati delo na delovne mestu v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati zaradi racionalizacije poslovanja, z namenom optimizacije poslovnih stroškov. Sodišče je pristojno preveriti, ali je zaterjevan poslovni razlog res utemeljeval odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ali pa je institut odpovedi tožena stranka zlorabila z namenom, da odpusti ravno tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je za presojo dejanskih razlogov za odpoved tožniku v obravnavanem sporu pomembna okoliščina, da je tožena stranka tožnika reintegrirala na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena med strankama 2. 10. 2020 pri Delovnem sodišču v Mariboru, oddelku na Ptuju, po kateri se je tožena stranka zavezala tožnika reintegrirati od 1. 1. 2020 dalje. S tožnikom pa je šele 24. 11. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Specialist v marketingu". Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za presojo utemeljenosti razloga za odpoved v obravnavanem sporu pomembna dejanska vsebina dela, ki ga je tožnik opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2020. Tožnikovo dejansko izvajanje teh nalog je predstavljalo obisk vrtnih centrov, kjer je vzel nekaj izdelkov različnih blagovnih znamk iz blagovnih skupin, ki jih trži tožena stranka, jih odnesel domov in jih fotografiral ter jih v programski opremi obdelal, da je lahko izdelek bil objavljen na spletni strani v spletni trgovini. Navedeno tožnikovo izpoved glede dejanskega opravljanja dela je potrdila tožniku nadrejena delavka B. B., ki je izpovedala, da je izpisala projektno nalogo za tožnika, to je, da uredi oziroma poslika njihovo knjižnico izdelkov, da so lahko tržili izdelke na vseh lastnih komunikacijskih oziroma tržnih kanalih. Izpovedala je, da je projektno nalogo tožnik opravil, po njegovem prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa nihče tega dela več ne opravlja. Priča A. A. je izpovedala, da je tudi ona zaposlena na delovnem mestu "Specialist v marketingu", vendar ni opravljala enakega dela kot tožnik, čeprav je tudi ona urejala nekatere stvari za spletno trgovino in sodelovala na marketinških sestankih. Sodišče prve stopnje je priči predočilo opis nalog po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi in na podlagi izpovedbe priče in tožnika pravilno zaključilo, da je tožnik dejansko opravljal zgolj naloge, ki so v zvezi s spletno prodajo tožene stranke, da še zmeraj potekajo aktivnosti tožene stranke za povečanje spletne prodaje, in da je tožnik za namene spletne prodaje izvajal naloge v okviru projektne naloge, kot je to izpovedala nadrejena B. B. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se s poslabšanjem poslovnih rezultatov tožene stranke seznanila v času neposredno pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, prav tako pa ni uspela dokazati, da bi bili vzrok za odpoved slabši poslovni rezultat poslovanja na področju spletne prodaje. Tožena stranka torej ni dokazala, da bi v posledici obstoja poslovnega razloga prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno zaključilo, da je za presojo, ali je potreba po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi res prenehala, odločilnega pomena, ali se je dejansko zmanjšal obseg dela na delovnem mestu "Specialist v marketingu", ki ga je zasedal tožnik. Upoštevaje tožnikovo vsebino dela po pogodbi o zaposlitvi in izpoved priče A. A., da ima tožena stranka dve spletni strani, ki ju stalno posodablja in nadgrajuje ter da se stalno izvajajo marketinške aktivnosti za povečanje spletne prodaje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni prenehala potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje med zapisom v sodbi in izpovedjo priče A. A., ki je izpovedala, da je sicer zaposlena na del0vnem mestu kot je bil tožnik, vendar da ni opravljala enakega dela kot tožnik in da naloge, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik, niso bile prenesene nanjo. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo priče, ki jo je povzelo tako kot je priča izpovedala, pravilno ugotovilo, da navedbe v obrazložitvi odpovedi, da se bodo naloge prenesle na enega zaposlenega na tem delovnem mestu, ne držijo. Priča je jasno izpovedala, da je zaposlena na delovnem mestu "Specialist v marketingu", da poleg nje, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni nihče drug zaposlen na tem delovnem mestu, da ureja nekatere stvari za spletno trgovino, vendar tožnikovo delo ni bilo prerazporejeno nanjo.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje, predvsem ker je napačno povzelo izpovedbo priče B. B., ki je samo nerodno uporabila izraz, da je tožnik opravljal projektno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved priče B. B., ki je izpovedala, da je sama spisala projektno nalogo za tožnika in da je ta projektna naloga obsegala poslikavo oziroma ureditev knjižnice izdelkov, zato da so se izdelki lahko tržili na vseh lastnih komunikacijskih kanalih oziroma trženskih kanalih, katere je uporabljala tožena stranka. Izpovedala je tudi, da ko je tožnik izpolnil projektno nalogo, da je takrat zaključil s svojim delom.

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene zaslišanih prič B. B. in A. A. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo prenehanje potreb po opravljanju določena dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, temveč ugotovljena dejstva kažejo na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je obravnavana odpoved nezakonita. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če zato ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 66 k tej konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi in v prvi vrsti delodajalci), v kolikor je mogoče, preprečevati (se izogniti) ali minimalizirati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Upoštevaje sodno prakso in tudi nekatere usmeritve Konvencije MOD št. 158 je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne sme zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, če je prišlo do zmanjšanja prihodkov zaradi nerealiziranega plana in zmanjšanje potrebe po številu zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude – v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog – vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, pa tudi sicer kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna kriti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR in jih je dolžna plačati v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).