Jedro

Pravna in zakonita osnova za revidentov skrajšani delovni čas v spornem obdobju zato ni bilo obvestilo predstojnika tožene stranke svoji enoti, ampak izvida in mnenji zdravniške komisije I. stopnje. Revident je imel, kar je bilo tudi zapisano v pravnem pouku, možnost zahtevati presojo teh izvidov in mnenj na zdravniški komisiji II. stopnje, vendar se te možnosti ni poslužil. Ker dopis predstojnika tožene stranke ni mogel biti razlog za skrajšanje delovnega časa revidenta, tudi ni mogel povzročiti revidentovega zatrjevanega prikrajšanja pri plači.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati prikrajšanje pri plači za čas od 30.1.1996 do 10.6.1996, ko naj bi namesto s polnim delovnim časom delo opravljal, po krivdi tožene stranke, samo v polovičnem delovnem času.

Drugostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodbe sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti in da je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave spremenilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Pri odločanju ni upoštevalo ključnih navedb tožnika, da je do prikrajšanja njegovega delovnega časa, kar je imelo za posledico razliko v plači, prišlo zaradi dopisa dr. Š., s katerim je ta zanikal vse izvide in ugotovitve zdravnikov specialistov. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče ugotavlja, in v tem smiselno pritrjuje reviziji, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje res ni povsem natančna, ne soglaša pa z mnenjem, izraženim v reviziji, da se je ne da preizkusiti. Sodišče je, sicer z napako v datumu, na strani 3, v tretjem odstavku, navedlo, da so za odločitev bistveni izvidi in mnenja z dne 2.2.1996 (ne 2.6.1996) in 26.4.1996, tako da sodišče druge stopnje ni niti spremenilo na sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja niti ni o njem izražalo samo domnev. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP-77, zaradi spremembe dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 262. člena ZPP-77), ki jo uveljavlja revizija.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da dopis predstojnika republiškega inšpektorata svoji enoti v Mariboru ni mogel povzročiti, da bi bil revidentu v spornem obdobju priznan delen bolniški stalež s tem, da je delo opravljal v skrajšanem delovnem času. Dopis predstojnika enoti v sestavu inšpektorata je samo povzel mnenje Inštituta za medicino dela, prometa in športa pri Kliničnem centru Ljubljana z dne 13.12.1995, ki ga je ta poslal revidentovemu lečečemu zdravniku, pa tudi revidentu samemu in njegovi organizaciji, ki ga je poslala na preventivni zdravstveni pregled. Na podlagi tega mnenja in ne na podlagi dopisa, ki sploh ni bil poslan organom, ki so pristojni za odločanje o priznavanju bolniškega staleža (izbran zdravnik in Zdravniške komisije), je zdravniška komisija I. stopnje ZZZS, podala dva izvida in mnenji (2.2.1996 in 26.4.1996), s katerima je revidentu določila skrajšan delovni čas 4 ure najprej od 30.1.1996 do 30.4.1996, nato pa je ta čas še podaljšala do 10.6.1996. Pravna in zakonita osnova za revidentov skrajšani delovni čas v spornem obdobju zato ni bilo obvestilo predstojnika tožene stranke svoji enoti, ampak izvida in mnenji Zdravniške komisije I. stopnje. Revident je imel, kar je bilo tudi zapisano v pravnem pouku, možnost zahtevati presojo teh izvidov in mnenj na Zdravniški komisiji II. stopnje, vendar se te možnosti ni poslužil. Ker dopis predstojnika tožene stranke ni mogel biti razlog za skrajšanje delovnega časa revidenta, tudi ni mogel povzročiti revidentovega zatrjevanega prikrajšanja pri plači. To pa pomeni, da sta obe sodišči zaradi pomanjkanja temelja (154. člen ZOR) utemeljeno zavrnili zahtevek, ki ga je revident vtoževal kot škodo.

Zaradi povedanega ni utemeljen niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).