Jedro

V kolikor je upnik po sodišču napoten, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, in če takšno tožbo vloži v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku (390. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta tožniku dolžna toženca nerazdelno plačati odškodnino v znesku 7.928,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške prvemu tožencu v znesku 344,68 EUR in drugemu tožencu 1.100,20 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 188/2008, skupaj z OV dne 16.7.2003 podal premoženjskopravni zahtevek, česar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni upoštevalo. Po enotni sodni praksi vloženi premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku prekine zastaranje zahtevka za povračilo škode, ne glede na izid kazenskega postopka, če je oškodovanec zaradi uveljavitve svojega zahtevka napoten na pravdo. Ker je tožnik premoženjskopravni zahtevek uveljavljal v kazenskem postopku, je zavaroval rok za vložitev tožbe, pri čemer ni sporno, da je tožbo vložil v predpisanem 5-letno objektivno določenem zastaralnem roku. Poleg tega je v konkretnem primeru podan tudi daljši, kazenski zastaralni rok, ki pride v poštev, kadar ima škodno dejanje znake kaznivega dejanja. Ni se strinjati niti z zaključkom sodišča prve stopnje o zastaranju obravnavanega odškodninskega zahtevka na podlagi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker tožba naj ne bi bila vložena v roku treh let, od kar je tožnik izvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil. Sodišče v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno navede, da je tožnik za osebi, ki naj bi mu napravili škodo, izvedel najkasneje 23.3.2000, ko je bil sestavljen obtožni predlog zoper toženi stranki zaradi sodelovanja v pretepu, v katerem naj bi bil poškodovan tudi tožnik. Vendar te svoje ugotovitve sodišče ne podkrepi z nikakršno konkretno utemeljitvijo. Obrazložitev je torej pomanjkljiva, ker ne temelji na konkretnih dokazih, ampak zgolj na nekakšnih domnevah. Enako velja za dejstvo, kdaj naj bi tožnik izvedel za škodo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče skladno določbi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje med drugim po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Že pri takem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s svojimi zaključkom in utemeljitvijo tega zaključka, da tožniku v tem postopku obravnavana škoda ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, posledično čemur zastaranja ni presojati po 377. členu ZOR, ampak po 376. členu ZOR, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob nedvoumni ugotovitvi, da je tožnik odškodninsko terjatev, sicer obravnavano v tej pravdi, priglasil v kazenskem postopku pod opr. št. II P 188/2000 kot svoj premoženjskopravni zahtevek in da je bil v kazenski zadevi s sodbo napoten, da svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi, je potrebno glede zastaranja tožbenega zahtevka uporabiti določbo 390. člena ZPP. Po citirani določbi se namreč šteje, v kolikor je upnik po sodišču napoten, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, in če takšno tožbo vloži v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku (enako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 539/2004, z dne 14.9.2006).

Pritožbeno sodišče je zato moralo že iz razloga zgoraj citirane zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pred ponovnim odločanjem o tožbenem zahtevku mora sodišče prve stopnje najprej raziskati dejstva, pomembna za odločitev o ugovoru zastaranja vtoževane terjatve ob upoštevanju določbe 390. člena ZOR. V kolikor ugotovi, da niso izpolnjene zahtevane predpostavke za odločanje o ugovoru zastaranja z uporabo 390. člena ZOR in da je potrebno odločiti ob uporabi 376. člena ZOR, pa je pripomniti, da je slediti pritožbi, da odločitve o zastaranju terjatve po 376. členu ZOR z v izpodbijani sodbi podanimi razlogi ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Le-ti so namreč, na kar pravilno opozarja pritožba, pavšalni in temeljijo na domnevah, da je tožnik izvedel za škodo in storilca najpozneje v trenutku, ko je bil spisan obtožni predlog v kazenskem postopku (dne 23.3.2000), ni pa pojasnjeno, zakaj naj bi tožnik vse to zvedel z zapisom obtožnega predloga. Pravilnosti takšnega zaključka, ki temelji zgolj na domnevah, ni možno preizkusiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.