Jedro

Glede na to, da je prodajna provizija v posameznem mesecu odvisna od preteklega dela zavarovalnega zastopnika oziroma od višine in kvalitete portfelja, ki si ga je ustvaril v sistemu temeljne provizije, je za odločitev bistvena ugotovitev, da tožnica v petih letih ni ustvarila ustrezno visokega portfelja za doseganje zadostne prodajne provizije.

Toženka je dokazala, da tožnica več kot dvakrat ni izpolnila svojih minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je urejen tudi v njenem pravilniku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi z dne 16. 9. 2023, trajanje delovnega razmerja do 31. 7. 2025, reparacijo in plačilo denarnega povračila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da zaradi različnih kriterijev v sistemu temeljne in sistemu prodajne provizije, v katerega je prešla 1. 5. 2024, ne gre za enotno ocenjevalno obdobje, opomini so izrečeni v različnih sistemih ocenjevanja, zato ne gre za ponavljajoče se kršitve. Določbo drugega odstavka točke 5.4.1 Pravilnika je po njenem mnenju treba razumeti tako, da sta zaporedna sistema z različnimi kriteriji jasno ločena, gre za dve različni ocenjevalni obdobji; opozorila za marec ni mogoče upoštevati v drugem obdobju, v katerem sta torej podani le dve opozorili. Vztraja, da v marcu 2023 (pravilno: 2024) ni mogla izdelati 12 RISKINE analiz, saj so stranke izdelavo zavračale zaradi varstva osebnih podatkov zaradi vprašanja o višini plače in zakonskem stanu; izdelava je odvisna od sodelovanja stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je mimo trditvene podlage toženke odločitev oprlo na izpoved prič, da bi lahko v primeru zavrnitve odgovora vnesla povprečno plačo ali znesek 0,00 EUR, pri čemer niso vedele izpovedati, koliko analiz bi tožnica morala mesečno opraviti. Graja ugotovitev, da sodelavci s tem niso imeli težav. Sklicuje se na zadostno število analiz v vseh ostalih mesecih. Meni, da bi toženka glede prodajne provizije v maju morala upoštevati njen bolniški stalež od 3. do 30. 4. 2024; provizija za zavarovanje, sklenjeno v aprilu, se ji ni upoštevala. Bistveno kršitev določb postopka uveljavlja, ker sodišče ni naložilo toženki predložitve obračuna premij ter izpisa sklenjenih zavarovanj za april 2024. Vztraja, da sistema prodajne provizije ne razume, niti ni bil v sodbi ugotovljen, premijske stopnje ji niso poznane. Navaja, da v tabeli za maj niso navedena vsa zavarovanja, ki jih je sklenila v zadnjih petih letih, v njej so le aktivna zavarovanja, pa še to ne vsa. Navaja, da na zunanje okoliščine, od katerih je odvisna prodajna premija (zapadlost premije po zavarovanjih, dinamika plačevanja strank, stornacija polic in škodni dogodki), realno nima vpliva. Sodišču prve stopnje očita, da je mimo trditev toženke ugotovilo, da povprečen zastopnik zgradi portfelj od 70.000 do 100.000 EUR, ne da bi ugotovilo višino njenega portfelja. Sklicuje se na izpoved, da je v času epidemije covid-19 izgubila veliko strank, na pohvale svojega portfelja ter na toženkino zavračanje sklenitve avtomobilskih zavarovanj, ki so temeljna za doseganje prodajne provizije. Navaja, da je pridobivanje strank izredno zahtevno, cena zavarovanja pa eden odločilnih dejavnikov. Graja zaključek, da je imela vso podporo in možnost sklepanja zavarovanj, toženka ji ni pripeljala nobenega zavarovanca, akcijski načrt je bil izdelan šele po prejemu prvega opomina konec maja 2024, ustreznih usmeritev ni prejela pravočasno. Trdi, da je bila del ocenjevalnega obdobja prodajne provizije za maj 2024 bolniško odsotna (začelo se je namreč že 26. 4. 2024). Graja dokazno oceno izpovedi prič, da si tekom celotne zaposlitve ni prizadevala za izgradnjo ustreznega portfelja; kriterij letne neto premije je namreč vsa leta izpolnjevala. Trdi, da v juniju 2024 toženka sploh ni ocenjevala celotnega meseca, temveč le kriterij letne neto premije; iz sodbe ne izhaja obdobje, v katerem se je LNP preverjala, govori pa se o skrajšanem obdobju, zato se ga ne sme upoštevati. Navaja, da je v tem času sklenila 2 zavarovanji, ki se štejeta v LNP. Zatrjuje kršitev določb postopka, ker ni bil predložen obračun provizije za junij, iz katerega bi bili razvidni LNP in prodajna provizija. Sklicuje se na trditve, da so bili kriteriji za letno neto premijo postavljeni tako visoko, da so se nekateri drugi zaposleni posluževali praks, s katerimi so sistem obšli, saj so se s strankami dogovorili, da so sklenile zavarovanje, ki se všteva v LNP za najnižji znesek, premijo pa plačali sami; sama tega ni želela, zato pogoja LNP junija prvič ni izpolnila. Zatrjuje, da odpoved ni zakonita, ker toženka ni izkazala, da tožnica več kot dvakrat v vsakem sistemu ocenjevanja ne bi izpolnila minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kar je razlog za odpoved po pravilniku, prav tako ni izkazala neizpolnjevanja ostalih delovnih obveznosti, ki v kriterije niso zajeti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), ker je ugotovilo, da tožnica (zavarovalna zastopnica) trikrat v zadnjih 12 mesecih (marca, maja in junija 2024) ni izpolnila svojih minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kot jih določa Pravilnik o aktivnostih delavcev oddelka Razvoj direktne prodajne mreže (Pravilnik), pred tem pa Pravilnik o izvajanju procesov in aktivnosti delavcev mreže za prodajo univerzalnih zavarovanj. Ugotovilo je, da marca 2024 tožnica ni izpolnila kriterijev temeljne provizije po točki 3.1.2 Pravilnika, saj ni izvedla najmanj 12 RISKINE analiz, maja 2024 ni izpolnila kriterija po 2. alineji točke 3.1.4 v zvezi s točko 8 Pravilnika, tj. da višina prodajne provizije presega 800,00 EUR, saj je tožničina znašala le 380,68 EUR, junija 2024 pa ni izpolnila kriterija po 1. alineji te točke Pravilnika, tj. preseganje 700,00 EUR letne neto premije (LNP) ali vsaj 4 sklenjene police, saj je vrednost zavarovanj, ki jih je sklenila tožnica, znašala 597,11 EUR, sklenila pa je 2 polici, ki štejeta v LNP.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8.Ni mogoč preizkus očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), saj tožnica sploh ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9.Določbe pravdnega postopka tudi niso bile kršene s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Razumno je ocenilo, da se nekateri predlagani dokazi nanašajo na dejstva, ki v sporu niso pravno odločilna, zato jih pravilno ni izvedlo. Toženki utemeljeno ni naložilo predložitve obračuna prodajne provizije za junij 2024, ker se za junij 2024 tožnici ne očita nedoseganje minimalne mesečne prodajne provizije, temveč nedoseganje letne neto premije (LNP). Enako velja za obračun prodajne premije in izpis sklenjenih zavarovanj za april 2024, saj se ji za ta mesec sploh ne očita nedoseganje pričakovanih rezultatov dela; za junij 2024 je toženka seznam zavarovanj predložila (listina B 13), za maj pa izhaja iz seznama strank in obračuna prodajne provizije (B 15).

10.Tožnica v pritožbi na več mestih izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in njeno izpovedjo. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanjih dobilo neposreden vtis glede njihove verodostojnosti, ta vtis je primerjalo tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, zaključke o (ne)verodostojnosti izpovedi je ustrezno argumentiralo ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožničinih nadrejenih A.A., B.B. in C.C.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11.Pravilna je ugotovitev, da je tožnica kot zavarovalna zastopnica1 po pridobitvi dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja2 pet let od 1. 5. 2019 do 30. 4. 2024 delala v sistemu temeljne provizije, s 1. 5. 2024 pa je skladno s Pravilnikom o izvajanju procesov in aktivnosti delavcev mreže za prodajo univerzalnih zavarovanj, ki je veljal do 31. 12. 2023 (B 22), in Pravilnikom, ki velja od 1. 1. 2024 (B 7),3 prešla v sistem prodajne provizije. Tožnica je vedela, da bo po petih letih (enako kot drugi zavarovalni zastopniki) prešla v sistem prodajne provizije, tako da se je nanj imela možnost in dolžnost pripraviti. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje za to, da bi se ocenjevalno obdobje s prehodom iz enega v drug sistem začelo znova. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za enotno ocenjevalno obdobje na podlagi določbe 5.4.1 Pravilnika, ki se glasi: "Če zavarovalni zastopnik več kot dvakrat v zadnjih 12 mesecih ne izpolni minimalnih mesečnih delovnih obveznosti v točki 3.1.2 oziroma 3.1.4, to predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti." Tako besedilo pravilnika ni nejasno, jezikovna razlaga pa ne dopušča stališča tožnice, da gre za različni ocenjevalni obdobji, oziroma da opozorilo iz marca 2024 ne more biti upoštevano v 12-mesečnem ocenjevalnem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz razloga nesposobnosti relevantna vsa tri opozorila (za delo v mesecih marec, maj in junij 2024).

12.V zvezi s prvim opozorilom, ki se nanaša na neizpolnjevanje minimalnih mesečnih obveznosti v marcu 2024 (B 6), tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da ni izdelala 12 RISKINE analiz (izdelala jih je 10), vztraja pa, da te delovne obveznosti objektivno ni mogla izpolniti zaradi zavračanja strank in svojih zdravstvenih težav. Tožnica ni podala konkretnih trditev v zvezi z navedenima razlogoma, zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da stranke niso želele odgovoriti na vprašanja o mesečnem zaslužku in zakonskem stanu. Glede na navedeno je zgrešeno njeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavljalo dejansko stanje mimo navedb toženke; njene priče so le odgovorile na tožničino izpoved. Pravilen je zaključek, da ni dokazala, da so stranke zavračale odgovore na navedena vprašanja, saj za marec 2024 ni konkretno navedla, katere stranke je za RISKINE analizo prosila, pa so jo zavrnile oziroma jih ni mogla zaključiti zaradi zavrnitve odgovorov na vprašanja. Po drugi strani so priče toženke (A.A., B.B. in C.C.) prepričljivo izpovedale, da bi tožnica lahko glede plače vprašanje drugače oblikovala oziroma v analizi zapisala ničlo ali povprečno plačo, pa bi bila analiza še vedno veljavna. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je za to možnost vedela; ni bistveno, da taka možnost ni bila zapisana v internih aktih toženke. Tudi o zavračanju odgovora na vprašanje o zakonskem stanu je izpovedovala povsem splošno, priče toženke pa so izpovedale, da se je to zgodilo zelo redko. Toženka je v odgovoru na tožbo v obliki preglednice prikazala, da so drugi primerljivi zaposleni pri njej opravili mesečno zahtevano število RISKINE analiz, čemur tožnica ni konkretizirano oporekala, v pritožbi pa sama navaja, da je v vseh preostalih mesecih to obveznost izpolnila. Utemeljena je ugotovitev, da je bil ta kriterij ocenjevanja realen in dosegljiv ne glede na eventualno nelagodje (nekaterih) strank ob razkritju podatkov o prihodkih in zakonskem stanu. Glede na to ni mogoče slediti stališču, da tožnica iz objektivnih razlogov ni mogla izdelati še 2 analiz, da bi jih imela v marcu 2024 skupaj 12.4 Kako naj bi ji to preprečile zdravstvene težave, ni konkretno navedla, v bolniškem staležu ni bila.

13.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo pri presoji izpolnjevanja kriterijev minimalnih pričakovanih delovnih rezultatov tožnice treba upoštevati njeno bolniško odsotnost od 3. 4. do 30. 4. 2024. V aprilu 2024 tožnica zaradi odsotnosti ni bila ocenjena, podlage za prenos prodajne provizije na maj 2024 pa v toženkinih internih aktih ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna provizija rezultat konstantnega dela vsakega zavarovalnega zastopnika tekom celotne zaposlitve, in ne samo zadnjega (ali predzadnjega) meseca ter da je prodajno provizijo mogoče doseči tudi samo z natečenimi premijami (iz zavarovanj, sklenjenih v preteklosti). Glede na navedeno tožnica zgolj z vztrajanjem, da se je njena bolniška odsotnost aprila nujno poznala pri izpolnjevanju kriterijev maja 2024, ne more izpodbiti upravičenosti očitka glede nedoseganja minimalne prodajne provizije za mesec maj 2024.

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva glede sistema prodajne provizije, prav tako je ugotovilo, da je bil tožnici sistem večkrat predstavljen, tudi ob prehodu vanj (tako priči A.A. in C.C.), prav tako je mesečno dobivala na vpogled spisek strank s provizijami, plačili in datumi obračunov prodajne provizije, pri nadrejenih je lahko kadarkoli preverila provizijske stopnje. Glede na to, da je prodajna provizija v posameznem mesecu odvisna od preteklega dela zavarovalnega zastopnika oziroma od višine in kvalitete portfelja, ki si ga je ustvaril v sistemu temeljne provizije, je za odločitev bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v petih letih ni ustvarila ustrezno visokega portfelja za doseganje zadostne prodajne provizije. V točki 33 razlogov sodbe je sicer sodišče prve stopnje storilo očitno pisno napako pri ugotovitvi tožničinega celotnega portfelja (26.513,07 EUR namesto 36.513,07 EUR, kot je zatrjevala toženka in izhaja s strani 5 seznama strank in obračuna prodajne provizije za maj 2024, B 15), kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Toženka je zatrjevala, da je ustvarjeni skupni portfelj v višini 36.513,07 EUR po petih letih dela zavarovalnega zastopnika zelo nizek5 (po izpovedi A.A. je ta pri drugih znašal od 70.000,00 do 100.000,00 EUR), kar pomeni, da je to razlog za tožničino nedoseganje prodajne provizije v maju 2024, in ne način obračunavanja premij za različna zavarovanja, posledice epidemije covid-19 ali odločitve strank (dinamika plačevanja, stornacije, škodni dogodki), na kar tožnica ni mogla (vedno) vplivati. Za odločitev ni bistveno, kakšne so bile pri toženki premijske stopnje za različna zavarovanja, tožnica jih je imela vselej možnost preveriti pri nadrejenih, konkretna obračunana provizija pa je bila jasno razvidna iz prejetih mesečnih obvestil. Tožnica v postopku ni trdila, da ji toženka ne bi pravilno obračunavala prodajne provizije (npr. zaradi uporabe napačnih premijskih stopenj) ali da je ustvarila v maju 2024 višjo prodajno provizijo od ugotovljene v opominu, zgolj pavšalno pa v pritožbi navaja, da v tabeli za maj niso prikazana vsa njena sklenjena zavarovanja, temveč le aktivna in še to ne vsa. Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da je na prodajno provizijo maja 2024 vplivalo zavračanje popustov za sklepanje avtomobilskih zavarovanj, saj tožnica tega ni ne trdila ne izkazala za maj 2024, temveč za junij 2024 (prim. elektronska sporočila pod A 7), ko se ji nedoseganje prodajne provizije sploh ne očita.

2.Neutemeljena je pritožbena navedba, da pri toženki tožnica ni imela vse podpore in možnosti sklepanja zavarovanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in izpovedi prič A.A., C.C. in B.B. ugotovilo, da je imela tožnica podporo in mentorstvo, da bi si v petih letih lahko zgradila zadosten portfelj, ki bi ji omogočal doseganje zahtevane minimalne mesečne prodajne provizije, deležna je bila namreč številnih individualnih in skupinskih sestankov, konstantnega izobraževanja, skupaj z nadrejenim sta naredila strategijo glede sklepanja avtomobilskih zavarovanj ipd. Tega tožnica v pritožbi ne prereka. Pravno nepomembno je, da je opomin za marec prejela šele maja, saj se je nanašal na nedoseganje povsem druge delovne obveznosti (izdelave RISKINE analiz), prav tako glede na podporo toženke v preteklih petih letih ne more biti odločilno, da je bil akcijski načrt izdelan šele po prejemu opomina. Ob ugotovitvi, da pri toženki do delitve portfeljev nekdanjih sodelavcev prihaja le izjemoma in da si večina zavarovalnih zastopnikov izgradi lasten portfelj, ni bistveno, da tožnici toženka ni pripeljala nobenega zavarovanca. Na utemeljenost očitka o nedoseganju kriterija prodajne provizije za maj 2024 ne more vplivati dejstvo, da se je ocenjevalno obdobje začelo že 26. 4. 2024, tožnica pa je bila do 30. 4. 2024 v bolniškem staležu. Skladno z določbo 5.2 Pravilnika se namreč zahtevane minimalne mesečne delovne obveznosti (tudi po točki 3.1.4) sorazmerno zmanjšajo le, če odsotnost traja vsaj 5 celih delovnih dni v mesecu, tožnica pa je bila odsotna le tri delovne dni, ustvarila pa je le slabo polovico zahtevane minimalne prodajne provizije za mesec maj 2024 (380,67 EUR od predvidenih 800,00 EUR).

3.Za presojo utemeljenosti opomina glede nedoseganja kriterija LNP v mesecu juniju 2024 ni odločilno, da se obveznost doseganja prodajne provizije za ta mesec ni preverjala zaradi skrajšanega obračunskega obdobja; za junij 2024 se tožnici ni očitalo nedoseganje prodajne premije (to se sploh ni ocenjevalo), obdobje ocenjevanja LNP pa je (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) trajalo od 1. 6. do 30. 6. 2024. Ni sporno, da je tožnica junija 2024 sklenila le dve zavarovanji, ki štejeta v LNP, morala bi pa vsaj 4, da bi ne glede na prenizko vrednost letne neto premije (597,11 EUR namesto vsaj 700,00 EUR) izpolnjevala minimalne rezultate dela.

4.V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni dokazala, da bi bili kriteriji za letno neto premijo postavljeni nerealno visoko. V pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je pri toženki od marca do decembra 2024 opomine (zaradi nedoseganja kateregakoli kriterija, ne zgolj kriterija nedoseganja LNP) prejelo povprečno le okoli 2 % zaposlenih, v celem letu 2024 pa je bila pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpovedana le 1,7 % zaposlenih. Že sodišče prve stopnje je zavrnilo trditve, da so se nekateri drugi zaposleni posluževali praks, s katerimi so sistem LNP obšli. Ugotovilo je, da je več zavarovalnih zastopnikov prejelo opomin pred odpovedjo iz krivdnega razloga (in ne razloga nesposobnosti!) zaradi plačevanja premij za police, sklenjene mimo potreb strank, iz lastnih sredstev, s čimer so si želeli zagotoviti višji KPI6 in ne doseganja minimalne mesečne LNP. Razlog za tožničino neizpolnjevanje kriterija LNP v juniju 2024 tako ni v tem, da se sama prepovedanih praks ni posluževala.

5.Glede na vse navedeno je toženka dokazala, da tožnica več kot dvakrat ni izpolnila svojih minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je urejen tudi v njenem Pravilniku. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

6.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).