Jedro

V primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor podaljša, je treba obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter dokazih, ki se nanje opirajo.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. A.S. in obd. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. A.S., M.S. in še štiri soobdolžence zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor po vložitvi obtožnice zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ.

Zagovornik obd. A.S. je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in 22. ter 29. člena Ustave o pravici do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Navaja, da pred odločitvijo pritožbenega senata o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora obd. A.S. ni imel možnosti, da odgovori na predlog in ugovarja, da ni podan utemeljen sum o storitvi kaznivih dejanj, da pripor ni neogibno potreben in da bi se varnost ljudi lahko zagotovila z milejšim ukrepom. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.11.2004, opr. št. I Ips 315/2004, ki ugotavlja, da je takšno ravnanje kršitev pravice do obrambe.

Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-18/93, ki ugotavlja, da mora obdolženec imeti vselej možnost, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb, sicer je kršena pravica obdolženca do obrambe ter načeli enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku. Ker 272. člen ZKP izrečno ne predvideva kontradiktornosti kazenskega postopka, bi moralo sodišče predlagati Ustavnemu sodišču, da oceni ustavnost ZKP o tem vprašanju. Okoliščine, ki z njimi sodišče utemeljuje obdolženčevo ponovitveno nevarnost, niso take, da bi se nanje tak zaključek lahko opiral ali pa niso ugotovljene.

Zaradi tega sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se oba sklepa razveljavita.

Zagovornik obd. M.S. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave. Trdi, da obstaja nasprotje med ugotovitvami Vrhovnega sodišča in izpodbijanim sklepom pritožbenega sodišča glede utemeljenosti suma o kaznivem dejanju po 2. odstavku 196. člena KZ, ker je Vrhovno sodišče v svojem sklepu z dne 18.2.2005, opr. št. II Kr 2/2005, ugotovilo, da ni podan utemeljen sum, da bi bil obd. M.S. udeležen pri storitvi tega kaznivega dejanja na način, ki je opisan v obtožnici, pritožbeno sodišče pa v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je tak utemeljen sum podan. Zatrjuje tudi, da ni podan utemeljen sum, da bi bil obd. M.S. udeležen pri kaznivem dejanju dne 29.10.2004, ker da ni zadostnih dokazov, drugačni zaključek izpodbijanih sklepov pa je "protispisen". Informacije, pridobljene s prisluškovanjem telefonskih pogovorov obd. M.S., so bile pridobljene na nezakonit način, ker je bilo dovoljenje za prisluškovanje obdolženčevim telefonskim pogovorom izdano šele 3.11.2004, oziroma odredbe sploh ni izdal preiskovalni sodnik, kot je predpisano v 152. členu ZKP, zato so posneti telefonski pogovori obdolženca nedovoljen dokaz. Tudi izpovedbe kriminalistov ne potrjujejo udeležbe obdolženca pri kaznivem dejanju. Preiskava je bila zaključena, ne da bi preiskovalna sodnica pregledala video posnetke, čeprav so bili dokaz v korist obd. M.S. Obd. S. je imel redne dohodke in bi jih imel tudi v prihodnje, kot to dokazuje potrdilo njegovega delodajalca, tudi žena ima nadomestilo plače med porodniškim dopustom, zato je zmotna trditev v izpodbijanih sklepih, da je bil nazadnje zaposlen pred tremi meseci. Ta trditev pa je tudi protispisna, saj je vsebina zapisnika o zaslišanju obd. M.S. z dne 22.11.2004 drugačna. Prejšnje obsodbe ne morejo utemeljiti ponovitvene nevarnosti obdolženca, ker niso v zvezi s kaznivim dejanjem po 196. členu KZ. Sodišče je kršilo določbe 192. člena ZKP, ker ni odločilo o predlogu obrambe, da so podani pogoji za hišni pripor. Iz tega razloga je kršena tudi obdolženčeva ustavna pravica do osebne svobode. Izpodbijani sklep se zmotno opira na izpovedbo koordinatorja D.K., da je bil obd. S. opažen v lokalu K., čeprav iz izpovedbe te priče izhaja, da ga je videla v istem času le v K., zato je sklep sodišča, da je bil obd. S. izvidnik pri predaji mamila, protispisen. Protispisna je tudi trditev v izpodbijanem sklepu, da obd. S. nima zaposlitve in dohodkov. Zmoten je zaključek izpodbijanih sklepov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, saj bi ga moralo sodišče pozvati na prestajanje zaporne kazni, kot je to predlagal, namesto da mu podaljšuje pripor. Zagovornik tega obdolženca predlaga, da se pripor odpravi ali pa se ga nadomesti s hišnim priporom ali pa sklep višjega sodišča razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da v zahtevi zagovornika obd. A.S. za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve Ustave in ZKP niso podane. V 2. odstavku 272. člena ZKP ni določeno, da se mora obdolžencu dati možnost, da se izjavi o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožbe. To je razumljivo, saj mora sodišče ne glede na to, ali je državno tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora, v treh dneh po vložitvi obtožnice po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor. Če je obdolženec v priporu, mu je treba obtožnico vložiti v 48 urah, v tako kratkem času pa ni mogoče zagotoviti kontradiktornosti o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora. Pravica do kontradiktornosti o tem predlogu se obdolžencu zagotavlja s pravico do pritožbe zoper sklep, da se pripor podaljša. Sodišče je pravilno ugotovilo in upoštevalo željo obd. A.S. po hitrem zaslužku z izvrševanjem kaznivih dejanj, njegovo brezbrižnost do drugih in povezavo s kriminalnim podzemljem kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Tudi zahteva zagovornika obd. M.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Tajno opazovanje in sledenje obdolženca je bilo odrejeno v skladu z zakonom in s temi metodami je bila ugotovljena njegova vloga pri predaji mamila. Zatrjevanje nasprotja v izpovedbi priče D.K. o navzočnosti obd. S. pri predaji mamila pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona. Udeležba obd. M.S. pri predaji mamila se ne dokazuje s posnetki prisluškovanja njegovemu telefonu, ampak z njegovimi razgovori s soobdolženci, zoper katere je bil odrejen ukrep prisluškovanja. Ugotovitve sklepov glede nezaposlenosti obdolženca temeljijo na njegovi izjavi. Ni pogojev, da bi se pripor nadomestil s hišnim priporom in ni podana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko v sklepih ni navedeno, da je sodišče preizkušalo možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom. Zatrjevana nepopolnost preiskave in prošnja obd. S. za prestajanje kazni zapora namesto pripora ne vplivata na zakonitost sklepov. Predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obd. A.S. in M.F. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 4. odstavka, 1. odstavka in 2. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Stališče v zahtevi zagovornika A.S. za varstvo zakonitosti, da je treba v skladu z določbami 22. in 29. člena Ustave in 16. člena ZKP po načelu enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter dokazih, ki se nanje opirajo, je pravilno. Čeprav je rok 3 dni za odločitev o podaljšanju pripora kratek, je to pravico do obrambe mogoče spoštovati, saj mora sodišče priprtemu obdolžencu vročiti obtožnico najkasneje v 24. urah od prejema na sodišče. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča tudi v sodbi z dne 18.11.2004, opr. št. I Ips 315/2004, na katero se sklicuje ta zahteva za varstvo zakonitosti.

V obravnavani zadevi je državno tožilstvo v obtožnici, ki jo je sodišče prejelo dne 1.4.2005 ob 13.20 uri, predlagalo, da se obd.

A.S. pripor podaljša iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in na 17. strani obrazložilo ta predlog. Naslednji dan je sodišče z izpodbijanim sklepom obdolžencu pripor podaljšalo ter ga obenem z obtožnico dne 5.4.2005 vročilo obdolžencu in zagovorniku. Iz teh okoliščin izhaja, da obd. A.S. in njegov zagovornik nista bila obveščena o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora in jima torej ni bila dana možnost, da se o predlogu izjavita. Vrhovno sodišče šteje, da je bila s tem kršena pravica do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbami 22. in 29. člena Ustave in 16. člena ZKP, ki urejajo določene prvine te pravice.

Kršitve kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP pa so bistvenega pomena v smislu določb 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteva sicer trdi, da obramba ni imela možnosti, da bi ugovarjala navedbam državnega tožilstva glede utemeljenosti suma o storitvi kaznivih dejanj, o neogibnosti pripora in upravičenosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, toda Vrhovno sodišče je mnenja, da odločitev sodišča ne bi bila drugačna, tudi če bi bila obrambi dana možnost, da se izjavi o predlogu državnega tožilstva in bi to možnost tudi izkoristila.

Izpodbijana sklepa namreč predloga državnega tožilstva o podaljšanju pripora sploh ne omenjata, obrazložitev vseh okoliščin, ki so pomembne za zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov je temeljita, obširna in izčrpna tako glede utemeljenosti suma o kaznivih dejanjih in razlogih za podaljšanje pripora, njegove neogibnosti in sorazmernosti. Obdolžencu in zagovorniku je bila dana možnost, da v pritožbi zoper sklep odgovorita na navedbe v predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora, vendar ne v pritožbi, ne v zahtevi za varstvo zakonitosti obramba ne zatrjuje, da je kršitev kontradiktornosti vplivala, ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje.

V delu, kjer zahteva tega zagovornika za varstvo zakonitosti trdi, da okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče za ugotovitev ponovitvene nevarnosti obd. A.S., niso primerne za tak zaključek in da zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa zahteva v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po oceni Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep vsebuje razumne in jasne razloge, zaradi katerih je sodišče podaljšalo pripor.

Zahteva zagovornika M.S. za varstvo zakonitosti s trditvijo, da je nasprotje med ugotovitvijo v izpodbijanih sklepih o utemeljenem sumu, da je bil ta obdolženec dne 20.11.2004 udeležen pri izročitvi 5 kg heroina navideznemu kupcu in ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 18.2.2005, opr. št. II Kr 2/2005, da ni verjetno, da je sodeloval pri tem dejanju, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, če gre za precejšnje nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani odločbi sami, ali med tem, kar odločba zatrjuje o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Če je sodišče v svoji odločbi o določeni okoliščini imelo drugačno stališče kot drugo sodišče v njegovi odločbi, ne gre za kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev, da ni podan utemeljen sum o obdolženčevem sodelovanju pri predaji mamila navideznemu kupcu ne dne 29.10. in ne 20.11.2004, ker da okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo, niso zadostne, da bi dosegle potrebni standard verjetnosti, razen tega pa naj bi priča K. dajal nasprotujoče si izjave, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče v izpovedbi priče D.K. ne vidi nasprotujočih si trditev o tem, ali je videl obd. M.S. istočasno v lokalu K. in v avli K. kot to trdi zahteva. Priča je izpovedala, da je osebno videla obd. S. v K. dne 24.10.2004 (6. stran zapisnika o zaslišanju te priče), ne pa v lokalu K. in nato v K. v .. na dan izročitve mamila. Sicer pa je ta priča tudi jasno povedala, da je bil obd. S. na dan predaje mamila opažen najprej v lokalu K., nato pa še na parkirišču trgovine B., kamor je prišel še z drugimi obdolženci, torej ne gre za nelogično nasprotje v izjavi te priče, kot trdi zahteva.

Stališče, da sme sodišče uporabiti izsledke prisluškovanja telefonskim pogorovom le zoper tistega obdolženca, zoper katerega je bil ukrep odrejen, ne pa tudi zoper tistega, ki je s prvim komuniciral po kontroliranem telefonu, je zmotno. Ker je bil nadzor telekomunikacije zakonito odrejen, se na podlagi 3. odstavka 154. člena ZKP izsledki lahko uporabijo kot dovoljen dokaz tudi glede udeležbe druge osebe pri kaznivem dejanju, ne le pri kontroliranem obdolžencu, razen če se ne nanašajo na kaznivo dejanje, za katero se sme tak ukrep odrediti.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu za utemeljitev ponovitvene nevarnosti obd. M.S. med drugimi okoliščinami upoštevalo tudi, da je ta obdolženec brez zaposlitve. Ta ugotovitev sodišča ima podlago v zapisniku o zaslišanju obdolženca na l. št. 72, ko je izjavil, da je po poklicu "varnostnik, trenutno brez zaposlitve, nazadnje zaposlen pred 3 meseci pri S. d.o.o." in torej ne gre za "protispisen" zaključek sklepa. V istem zapisniku je obd. S. tudi navedel, da dva do štirikrat tedensko dela honorarno pri različnih prireditvah. Ta navedba dopolnjuje prejšnjo, da nima redne zaposlitve, vendar ne more vplivati na ugotovitev, da zatrjevane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni. V delu, kjer zahteva, drugače kot izpodbijana sklepa, v zvezi s premoženjskimi razmerami obdolženca in njegove družine zatrjuje, da so primerne, pa ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi nestrinjanje zahteve z drugimi okoliščinami, ki jih je sodišče upoštevalo pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona.

S tem, ko je sodišče v skladu z zakonitimi pooblastili ugotovilo, da pripora ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, je odgovorilo na predlog zagovornika, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, zato ni podana smiselno zatrjevana kršitev pravice do obrambe in pravice do osebne prostosti.

S trditvijo, da je sodišče prekršilo določbe 3. odstavka 29. člena Ustave o pravici obdolženca do obrambe, ker ni pregledalo video posnetkov, ki bi bili v korist obdolženca, zahteva utemeljuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi že v fazi preiskave vplivala na odločitev o krivdi obdolženca, čeprav se v tej fazi postopka ne odloča o tem vprašanju, ampak o tem, ali obstaja dovolj visoka verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, to pa je temeljni pogoj, da se podaljša pripor po vložitvi obtožnice. O tem pa je sodišče odločilo glede na dokaze, zbrane v preiskavi do vložitve obtožnice.

Tudi okoliščina, ali bi obd. S. lahko prestajal zaporno kazen po prejšnji obsodbi namesto pripora v tej zadevi, ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov in zahteva niti ne pojasni, katere določe zakona naj bi bile prekršene.

Ker sta zahtevi zagovornikov obd. A.S. in M.S. za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.