Jedro

Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1).

V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženo A. A. za krivo kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 ter ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 286. člena KZ-1 določilo kazen dve leti zapora s štiriletno preizkusno dobo. Odločilo je tudi, da obtoženko na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in da se po prvem odstavku 97. člena ZKP stroški postavljenega zagovornika izplačajo iz proračuna, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obtoženka dolžna plačati stroške oškodovanca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo:

-obtoženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in

-državni tožilec iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženki izreče kazen dveh let zapora.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1.

K pritožbi obtoženkinega zagovornika

5.Zagovornik v pritožbi ponavlja v fazi preiskave izraženo stališče, da opis kaznivega dejanja ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker iz izreka sodbe ni razvidno, na kaj naj bi obtoženka vplivala oziroma na kakšno pričanje ali izvajanje dokazov in v katerem postopku naj bi vplivala, tudi ni razvidno, da bi v predkazenskem postopku vplivala na zbiranje obvestil oziroma zoper drugega uporabila fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje oziroma, da bi nekomu ponujala ali dajala nedovoljene koristi.

6.Do navedenega pritožnikovega stališča se je prvostopenjsko sodišče, s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 24913/2021 z dne 11. 5. 2022, pravilno opredelilo v točki 33 izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je namreč v predmetnem postopku v fazi preiskave že zavrnilo zatrjevane očitke o pomanjkljivem opisu očitanega kaznivega dejanja in ugotovilo, da iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da naj bi obtoženka s svojimi ravnanji vplivala na izjavo svojega sina B. A. o tem, kaj naj bi mu storil oče, s tem pa naj bi konkretno vplivala na predkazenski postopek zoper C. A.

7.Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije vplival na pričanje ali izvajanje dokazov ali kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi. Obtoženki se očita, da je z namenom, da bi v predkazenskem postopku, ki se je začel z vložitvijo kazenske ovadbe odvetnika D. D., vplivala na zbiranje obvestil tako, da je še pred vložitvijo kazenske ovadbe svojega mladoletnega sina pripravljala, kako naj govori, "da naj pove, da ga je oče silil spiti spermo in da mu ga je vtaknil v rit, da ga nag lovi in da je videl, da ima oče trdega", nato pa ga peljala v odvetniško pisarno, kjer ga je odvetnik D. D. spraševal stvari, ga tudi snemal ter nato na državno tožilstvo vložil kazensko ovadbo zoper C. A. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Konkretizirano je tudi obtoženkino ustrahovanje B. A., da "mu bo spustila mucka in mu to tudi pokazala tako, da je odprla vrata in mucka podila ven, nadalje, da mu bo spustila ribe, ter da bo moral biti še dalj časa v zavodu", s čimer je nedvomno zadoščeno konkretizaciji vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Za obstoj navedenega kaznivega dejanja je (v konkretnem primeru) odločilna okoliščina, da je storilčevo ravnanje v okviru predkazenskega postopka, v katerem se zbirajo obvestila, usmerjeno prav v nedovoljeno vplivanje na osebe, od katerih se ti podatki zbirajo, zato tudi po oceni sodišča druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe navedeni opis vsebuje vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo očitano kaznivo dejanje in se pritožbeni očitki kršitve kazenskega zakona izkažejo za neutemeljene.

8.Zagovornik zatrjuje, da je obtoženka z ravnanjem, ki je pripeljalo do kaznivega dejanja, zgolj sledila nasvetom strokovnjakov - zdravniku E. E., odvetniku D. D. in gospe, ki je bila zaposlena v njegovi pisarni (priča F. F.) v želji, da bi pomagala svojemu sinu B. A., zaradi česar ne bi smela biti kaznovana, saj je le želela ravnati v korist otroka, ki ji je zaupal, kaj naj bi se mu grdega zgodilo pri očetu.

9.V tem delu iz pritožbe ni jasno razvidno, ali se zagovornik sklicuje na institut izključitve kaznivosti iz 33. člena KZ-1, po katerem je kaznivost za storjeno kaznivo dejanje izključena zaradi osebnih razmerij oziroma posebnih okoliščin ali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana ključna predpostavka, da bi zakon sam predvidel možnost, da se posameznika ne kaznuje zaradi osebnih razmerij ali posebnih okoliščin, iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je na podlagi skrbno in ustrezno izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženka zgolj sledila nasvetom strokovnjakov. Sodišče druge stopnje se pridružuje v točki 20 in 21 izpodbijane sodbe danim prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča, da ni dvoma, da je bila obtoženka tista, ki je svojemu sinu naročila in ga tudi pripravila, kaj naj pri odvetniku D. D. pove in sicer z jasnim namenom, da se bo zoper C. A. sprožil (pred)kazenski postopek, ki bo vplival na odločitev o (pre)dodelitvi sina B. A. v vzgojo in varstvo enemu od staršev.

10.Pritožbeno sodišče opozarja na v točki 8 izpodbijane sodbe izpostavljeno ključno okoliščino storitve kaznivega dejanja, in sicer da je v obravnavanem obdobju potekal pred družinskim sodiščem postopek za predodelitev mladoletnega otroka B. A. v vzgojo in varstvo očetu C. A. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje sta bila obtoženka in C. A. vse od leta 2018 v sporu glede dodelitve, vzgoje in varstva otroka B. A. enemu od staršev, da je ob koncu leta 2019 B. A. začel izražati željo (kar izhaja iz zapiskov Vzgojnega zavoda G., natančno povzetih v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi živel pri očetu, kar je 19. 9. 2019 povedal sodni izvedenki v postopku predodelitve mladoletnega otroka, nato pa v mesecu novembru 2019 tudi obtoženki, ki se je na to odzvala z grožnjami po izpustitvi B. A. mucka in prodaji njegovih rib. Iz spisovne dokumentacije, ki je nastala pred storitvijo kaznivega dejanja dejanja do maja 2020 (več zapisov zaposlenih strokovnih delavcev Vzgojnega zavoda G. o izpovedbah B. A., kje bi rad živel - B. A. je čas od 13. 3. 2020 do 26. 4. 2020 zaradi epidemije virusa Covid-19 preživel pri očetu) se je tako nakazovala možnost, da bo B. A. dodeljen v vzgojo in varstvo očetu C. A., s čimer se obtoženka kot izhaja iz več zapisov Vzgojnega zavoda G. ni zmogla soočiti.

11.V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe zoper C. A. in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, odločila obtoženka sama, ali po nasvetu odvetnika oziroma zdravnika E. E. (tudi dejstvo, da je kazensko ovadbo podal odvetnik D. D. v imenu in po pooblastilu mladoletnega otroka B. A., za presojo kazenske odgovornosti obtoženke v predmetnem kazenskem postopku ni relevantno), bistveno je, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 34 izpodbijane sodbe, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka zoper C. A., ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi B. A. enemu od staršev.

12.Kot dokazno nepodprte se izkažejo nadaljnje navedbe pritožnika, da je namen vložiti kazensko ovadbo nastal po tem, ko je bila zgoščenka z izpovedbo B. A. že posneta in torej znana njena vsebina. Navedeno negira že sam posnetek izpovedbe, saj je odvetnik D. D. B. A. na začetku snemanja pojasnil, da se izpovedba snema izključno za potrebe kazenskega postopka, za morebitno dokazovanje v kazenskem postopku oziroma za uveljavljanje odškodnine v odškodninskem postopku. Namen posnetka je bil torej jasen, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa je obtoženka zanj tudi vedela.

13.Pritožnik v nadaljevanju pritožbe navaja, da so bila B. A., ko je bil zaslišan, postavljena sugestivna in alternativna vprašanja, ki niso dovoljena ter navaja primere takšnih vprašanj, posledično pa ocenjuje odločitev sodišča, da svojo odločitev opre na B. A. pričanje, kot napačno. Izpostavlja, da je B. A. na pričanju deloval zaščitniško do očeta in da se sodišče ni opredelilo, do B. A. odnosa do resnice in laži.

14.Prvi odstavek 241. člena ZKP prepoveduje tako imenovana sugestivna in kapciozna vprašanja pričam. V zvezi s povzetimi pritožbenimi očitki je sodišče prve stopnje (v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) ponudilo tehtne razloge, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Pojasnilo je, da je zaradi starosti B. A. (enajst let) in njegove duševne razvitosti (iz spisovnih podatkov izhaja, da naj bi bila pri njem podana motnja avtističnega spektra in motnja pozornosti) postavilo izvedenko klinične psihologije, ki je podala izvedensko mnenje o tem, ali je B. A. mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku. Iz izvedenskega mnenja dr. H. H. izhaja njena ocena, da je B. A. sposoben razumeti pravni pouk in pričati, ter pojasnilo, naj se mu pravni pouk razloži čim bolj konkretno, na njemu razumljiv način in brez večjega števila abstraktnih pojmov. Upoštevaje izvedenkino mnenje je sodišče prve stopnje opravilo zaslišanje mladoletnega B. A. v varni sobi sodišča prve stopnje ob navzočnosti tudi sodne izvedenke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila posamezna vprašanja B. A. zastavljena tako kot jih izpostavlja pritožba, vendar so bila vprašanja postavljena na takšen način z namenom, da se jih prilagodi otrokovim potrebam, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju izpostavila izvedenka. Ob dejstvu, da je bilo B. A. treba vprašanja postavljati konkretno, s čim manj abstraktnimi pojmi, je razumljivo, da so bila določena vprašanja zastavljena na alternativni način, nikakor pa ni mogoče zaključiti, da B. A. ni mogel prosto izpovedovati oziroma, da je bil v izpovedi pristransko voden. Iz zapisnika o zaslišanju priče tudi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče, ki je v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo sodbe, vprašanja postavilo z namenom dopolniti in razjasniti pričino izpovedbo, hkrati pa tudi preizkusiti njegovo predhodno obremenilno izpovedbo.

15.Iz zapisnika o zaslišanju priče B. A. resda izhaja, da je zagovornik nasprotoval vprašanju tožilke (listovna številka 380), posledično se je strokovna sodelavka odločila, da bodo vsi prisotni, ki bodo želeli postaviti vprašanje B. A., vprašanja zanj napisali na list papirja, nato pa mu jih bo postavila sodna izvedenka, s čimer so se vse stranke strinjale. Pritožbene navedbe, da v zapisniku ni zapisanih vseh nasprotovanj zagovornika obtoženke niso spisovno podprte, saj iz zapisnika ne izhaja, da je zagovornik podal kakršnokoli pripombo na izdelan prepis zvočnega posnetka snemanja pričanja B. A. po njegovem prejemu, zato sodišče druge stopnje navedenim očitkom ne sledi in dodaja, da pritožnik v pritožbenem postopku zgolj s takšnimi navedbami ne more uspeti.

16.Tudi samo dejstvo, da se priča B. A. sprva ni spomnila, kaj je govorila pri odvetniku D. D. oziroma, da je imela v spominu, da je vse nasilje s strani očeta pri tem odvetniku zanikala, iz posnetka (izdelanega v odvetniški pisarni D.) pa jasno izhaja, da je o nasilju izpovedovala, ne more omajati resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče B. A. oziroma kazati na vpliv očeta na njegovo izpovedovanje. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je B. A. sam dne 26. 9. 2020 (mesec po začetku izvajanja nadzorovanih stikov z mamo in očetom v Vzgojnem zavodu G. in podani kazenski ovadbi zoper C. A.) zaprosil vzgojiteljico, ali lahko spremeni svojo izjavo glede dogodkov z očetom. Nato je pomočnica ravnateljice I. I. dne 27. 9. 2020 navedeno preverila pri B. A. in ker je ta vztrajal pri svoji želji, so I. I., J. J. in K. K. 29. 9. 2020 opravile pogovor z B. A. V tem pogovoru je B. A. zanikal, da bi ga oče spolno zlorabljal, povedal je, da mu je obtoženka naročila, kaj naj pri odvetniku govori in da mu je grozila, da bo spustila mucka in ribe ter da mu je obljubljala, da bo pri njej imel telefon, da bosta uživala, da bo vsak dan videl dedija in mucka ter da bo lahko šel ven iz zavoda. Vsebino tega pogovora so potrdile v postopku zaslišane priče I. I., J. J. in K. K. Na podlagi navedenega tako ni dvoma, da je priča B. A. že v letu 2020, ko ni mogel biti pod vplivom očeta (niti strokovne sodelavke in sodne izvedenke, ki sta sodelovali pri njegovem zaslišanju na sodišču), saj so se takrat z očetom in materjo izvajali zgolj nadzorovani stiki v Vzgojnem zavodu G., zaradi občutka krivde, samoiniciativno pristopil do odraslih oseb v zavodu in izrazil željo po spremembi podane izjave o očetu pri odvetniku. Glede na takšno sosledje dogodkov, iz katerih izhaja pobuda za spremembo izjave s strani B. A. in nato njegova vztrajnost pri tej spremembi, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni izpovedbe B. A. kot verodostojni, posledično pa tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo B. A., ki je torej v svojem zaslišanju, ki je potekalo v letu 2023 potrdil vse, kar je že leta 2020 povedal v Vzgojnem zavodu G. strokovnim delavkam, ki so njegovo takratno spremembo izjave zaznale kot pristno in iskreno. Pri tem ne gre spregledati, da pritožba ne izpodbija resničnosti in vsebine izpovedb zgoraj navedenih prič, prvostopenjsko sodišče pa jih je ocenilo kot verodostojne, tej oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

17.V točki 31 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo očitek obtoženki, da je otroka B. A. pripravljala, kako naj govori, tudi do šest ur na dan. Navedeni očitek ne pomeni, da je otroka pripravljala vsakodnevno do šest ur na dan, temveč ob dnevih, ko je bil otrok pri njej. Dokazni postopek pa je nedvomno pokazal, da je bil B. A. pri obtoženki vsaj od 8. 5. do 31. 5. 2020, od 12. 6. do 15. 6. 2020 in od 24. 6. 2020 za daljše obdobje zaradi preživljanja počitnic kot tudi drugo polovico julija in tri dni avgusta. Iz navedenega izhaja, da je imela obtoženka v času, ki se ji očita v obtožnici, nedvomno možnost vplivati na svojega sina, iz preostalih izvedenih dokazov pa nedvomno izhaja, da je to tudi storila, zaradi česar so pritožbene navedbe, ki zatrjujejo nasprotno, neutemeljene.

18.Pritožnik izpodbija dokazno oceno izpovedb prič F. F., L. L., M. M. ter E. E., prič, ki so po mnenju obrambe pričale v obtoženkino korist. Sodišče prve stopnje je pričo M. M. ocenilo kot pristransko in usmerjeno v prid obtoženki, saj je mati obtoženke in je zaznalo, da je C. A. nenaklonjena. Takšni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje, ne glede na izpovedbo priče, da je otrok trpel zaradi obeh staršev in da naj bi se njena hčerka borila za skrbništvo in naj bi to jemala preveč resno. Zgolj povzemanje vsebine izpovedbe navedene priče v pritožbi pa tudi ne zadostuje za zaključek, da je prvostopenjsko sodišče njeno izpovedbo napačno ocenilo.

19.Glede izpovedbe priče F. F. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 30 obrazložitve navedlo vsa pomembna dejstva, ki jih je omenjena priča izpovedala, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča za predmetni postopek niso ključna. O tem, ali je obtoženka B. A. pripravljala na dogodek - snemanje njegove izjave pri odvetniku D. D., priča ni vedela izpovedati ničesar, zgolj to, da ni dobila občutka, da obtoženka karkoli sugerira. Glede preostalih dejstev, ki jih je priča izpovedovala (o tem, kdo je bil prisoten v pisarni na dan snemanja in o vsebini posnete izjave), sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v postopku niti niso izkazala kot sporna. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe F. F. ni opredelilo so neutemeljene, saj je njeno izpovedbo upoštevalo in v delu tudi zaradi nje spremenilo obtožnico, vsebina pričine izpovedbe pa glede na navedeno v ničemer ne vpliva na v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

20.Nadalje pritožnik povzema vsebino izpovedbe L. L. in prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo njeno izpovedbo kot neverodostojno in pristransko, ker je hčerka obtoženke in njeno izkazano nenaklonjenost C. A., ki naj ne bi bila izkazana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik podaja zgolj svojo oceno izpovedbe priče, ki pa se glede na podatke spisa in ugotovljeno dejansko stanje izkaže kot zmotna, ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe navedene priče pa za pravilno. Ni namreč dvoma, da se je pričina izpovedba v ključni okoliščini razlikovala od njene izjave z dne 1. 9. 2020 kot tudi, da je priča hčerka obtoženke ter da je priča B. A. izpovedal, da je bila L. L. "zelo kriva v tej spolni situaciji", ker je govorila isto kot obtoženka, kot tudi da je prvostopenjsko sodišče zaznalo nenaklonjenost priče do C. A. Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbi obrambe, da samo dejstvo, da je priča L. L. obtoženkina hčerka, še ne pomeni, da je njena izpovedba pristranska, vendar pa kot že pojasnjeno, njeno sorodstveno razmerje ni edina okoliščina, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče navedeno pričo ocenilo kot neverodostojno. Sodišče prve stopnje je namreč oceno o neverodostojnosti omenjene priče pravilno gradilo na vseh zgoraj navedenih okoliščinah skupaj, navedenega zaključka pa po oceni sodišča druge stopnje ne more spremeniti niti spisovno neizkazana trditev pritožnika, da se je priča dvakrat zlomila in pričela jokati.

21.Zagovornik obtoženke se prav tako ne strinja z oceno (ne)verodostojnosti izpovedbe E. E., za katerega pritožnik trdi, da je v bistvenem potrdil izpovedbo obtoženke glede komunikacije med njim in B. A. ter poudarja, da se je obtoženka na pričo zanesla kot na strokovnjaka, ki bo pomagal B. A.

22.Prvostopenjsko sodišče se je do izpovedbe E. E. opredelilo v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Njegovo izpovedbo je ocenilo kot pristransko in usmerjeno v prid obtoženki, zaznalo pa je tudi varovanje lastnih kompetenc. Pritožbene navedbe, da je sodišče pričo ocenilo kot neverodostojno, ker je podvomilo v njegovo strokovnost, so zmotne. Sodišče prve stopnje se je namreč glede mnenja o B. A. očetu, ki ga je podala omenjena priča, oprlo na ugotovitve sodne izvedenke N. N., ki je pojasnila, da je takšno mnenje, ki ga je podala navedena priča, nedopustno, ker takšne diagnoze lahko postavljajo samo klinični psihologi in psihiatri. Na podlagi prepričljive dokazne ocene in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi, da če je B. A. E. E. v pogovorih povedal o dogodkih pri očetu, je to storil po navodilu obtoženke, kar pa je ključno za presojo verodostojnosti in pomena izpovedbe navedene priče za predmetni postopek. Ne glede na to, ali je torej priča E. E. potrdila del obtoženkinega zagovora glede srečanj (to niti ni sporno, da so se zgodila) in komunikacije med B. A. in E. E., kot navaja obramba, navedeno ne more v ničemer vplivati na v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede očitanega kaznivega dejanja. Enako velja za navajanja pritožnika, da se je obtoženka na pričo zanesla kot na strokovnjaka. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila obtoženka iniciatorka tako celotne komunikacije s pričo kot tudi samih besed, ki jih je pri odvetniku izrekel B. A. o svojem očetu C. A., in je torej B. A. te besede o dogodkih pri očetu, če jih je povedal E. E., povedal po navodilu obtoženke.

23.Nazadnje se sodišče druge stopnje opredeljuje do navedb pritožnika, da ni dokazano, da bi obtoženka zoper B. A. uporabila ustrahovanje, da bi v predkazenskem postopku vplivala na zbiranje obvestil, saj ni dokazano, za kakšna obvestila gre, niti ni šlo za predkazenski postopek. Obtoženka ni izdelala zgoščenke s posnetkom, niti ni podala ovadbe zoper C. A. kot tudi ni pooblastila odvetnika, da to stori, saj je odvetnik to storil kot zastopnik otroka B. A. V ravnanju obtoženke tako ni znakov kaznivega dejanja, kot tudi ji ni mogoče očitati, da je vedela za pomen svojega ravnanja. Če obtoženka ne bi ravnala, kot je, bi bila obtožena za zanemarjanje otroka.

24.Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, na kakšen način je obtoženka B. A. ustrahovala (da mu je grozila, da mu bo spustila mucka in ribe ter da bo še dlje časa v zavodu). Prvostopenjsko sodišče je dokazno oceno v zvezi s podanim ustrahovanjem utemeljeno gradilo na izpovedbah B. A. (dne 18. 2. 2020 je napisal, da se obtoženke boji, ker ga ustrahuje, sprašuje neprijetne stvari in vozi k zdravniku E. E.) ter prič K. K., J. J. in I. I., ki jih je ocenilo za verodostojne, kot tudi na zapisu razgovora z dne 29. 9. 2020, zaradi česar so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 34 izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, na kakšen način je obtoženka s svojim ravnanjem vplivala na sam začetek kot tudi vsebino predkazenskega postopka zoper C. A., čemur je sodišče druge stopnje že pritrdilo in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na dane razloge.

25.Obtoženki se ne očita, da je sama izdelala zgoščenko s posnetkom, da je podala ovadbo zoper C. A. oziroma da je pooblastila odvetnika, da to stori, vendar navedena ravnanja niso edina, s katerimi se lahko vpliva na začetek oziroma potek (pred)kazenskega postopka, kot očitno zmotno izhaja iz pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da se obtoženki očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe zoper C. A.

26.Pritožbene navedbe, da obtoženka ni vedela za pomen svojega ravnanja oziroma da je ravnala na takšen način, ker bi bila drugače obtožena zanemarjanja svojega otroka, izhajajo iz neupoštevnega stališča, ki ga vztrajno navaja pritožba, in sicer, da si obtoženka postopka zoper C. A., posledično pa tudi zaviranja postopka predodelitve mladoletnega otroka, ni želela in je ravnala v dobri veri in v skrbi za B. A. Pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in podaja lastno videnje okoliščin in dogodkov, ki pa mu sodišče druge stopnje ne pritrjuje. V nasprotju s stališčem pritožnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče skrbno in pravilno analiziralo tako obtoženkin zagovor, kakor tudi izpovedbe zaslišanih prič ter listinsko dokumentacijo in za svojo odločitev, da ne sledi obtoženkinemu zagovoru ter, da je očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1 dokazano, navedlo tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o obstoju direktnega naklepa, kot ga je pravilno obrazložilo v točki 34 izpodbijane sodbe, zato navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

K pritožbi državnega tožilstva in o kazenski sankciji

27.Obtoženi A. A. je bila z izpodbijano sodbo izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je prvostopenjsko sodišče določilo kazen zapora dveh let s preizkusno dobo štirih let. Višji državni tožilec v pritožbi zahteva, da se obtoženki izreče strožja kazenska sankcija, in sicer kazen zapora, zagovornik obtoženke pa se zavzema za izrek milejše kazni (eno leto zapora) in krajše preizkusne dobe (dve leti) v okviru pogojne obsodbe.

28.Nobenega dvoma ni, da je izhajajoč iz narave, vrste in teže inkriminiranega delikta, že sam zakonodajalec z določitvijo kaznovalnega okvira, za katerega je v prvem odstavku 286. člena KZ-1 določeno, da se storilca za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov lahko kaznuje z zaporom do petih let, izhajal iz načela sorazmernosti, ki pa še dodatno pride do izraza skozi načelo individualizacije kazenske sankcije, ko sodišče to izreče glede na stopnjo storilčeve krivde in glede na v konkretnem primeru ugotovljene obteževalne in olajševalne (t.i. odmerne) okoliščine.

29.Skladno s temi pravili je ravnalo tudi prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi, kot izhaja iz točke 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije in so navedene v 49. členu KZ-1. Kot olajševalni okoliščini je upoštevalo obtoženkino nekaznovanost in časovno oddaljenost od obravnavanega dogodka, kot obteževalne pa dejstvo, da gre za skrajno zavržno dejanje, ker je obtoženka izrabila mladoletnega sina in nekdanjemu partnerju pripisala ostudna ravnanja zoper skupnega otroka. Upoštevalo je tudi okoliščine, da je obtoženka, kljub opozorilom in usmeritvam različnih inštitucij, izrabila svojega mladoletnega otroka, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja star komaj enajst let, za dosego lastnih ciljev; da je bila celotna družina obravnavana pri več institucijah daljše časovno obdobje; da je obtoženka pri izvršitvi kaznivega dejanja pokazala vztrajnost ter da je v konkretnem primeru moč govoriti o enkratnem odstopajočem dogodku v življenju obtoženke, ki je bil povezan s predodelitvijo sina v varstvo in vzgojo očetu, česar obtoženka ni bila pripravljena sprejeti. Oceni, da je izrečena kazenska sankcija primerna teži kaznivega dejanja, hkrati pa bo dosegla tudi svoj namen, da bo obtoženko opozarjala, da mora v podobnih situacijah prevzeti odgovornost, prisluhniti željam otroka in njegove potrebe vzeti resno in sicer v smeri zagotovitve največje koristi otroka kot najšibkejšega člena družbe, v celoti, kljub izjemno zavržnem ravnanju obtoženke in možnim hudim posledicam, če bi bil zoper C. A. uveden kazenski postopek, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

30.Državni tožilec z zavzemanjem za izrek zaporne kazni izpostavlja, da bi bilo treba pri izbiri kazenske sankcije upoštevati tudi dejstvo, da je navedeno kaznivo dejanje obtoženka izvrševala nekaj mesecev, da je bila posledica kaznivega dejanja vložitev kazenske ovadbe za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen, da je B. A. otrok s posebnimi potrebami, da je obtoženka ravnala skrajno zavržno in da gre za hudo kaznivo dejanje. Pri presoji bi bilo treba upoštevati tudi (univerzitetno) izobrazbo obtoženke kot tudi, da je dejanje storila z namenom, da bi si pridobila skrbništvo nad otrokom B. A. Nazadnje izpostavlja še, da bi bilo treba obtoženki izreči zaporno kazen tudi za dosego generalno preventivnega namena.

31.Sodišče druge stopnje, kot že zgoraj povedano, pritrjuje pritožbenim navedbam državnega tožilca, da gre v konkretnem primeru, predvsem zaradi načina storitve kaznivega dejanja, za izjemno zavržno ravnanje obtoženke, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča vse zgoraj navedene obteževalne okoliščine ustrezno zrcalijo v izrečeni kazenski sankciji. Prvostopenjsko sodišče je pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo, da je bila obtoženka pri izvrševanju kaznivega dejanja vztrajna, prav tako je pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo težo kaznivega dejanja (kjer so zajete tudi posledice samega kaznivega dejanja) kot tudi dejstvo, da je bil B. A. takrat star enajst let, torej mladoleten ter da je šlo za skrajno zavržno kaznivo ravnanje obtoženke (izpostavilo je, da je obtoženka navedeno kaznivo dejanje storila z namenom pridobitve skrbništva nad otrokom). Kljub ugotovljenim obteževalnim okoliščinam tudi po presoji sodišča druge stopnje zaporna kazen, ki je

ultima ratio

in predstavlja odziv države na najhujše kršitve temeljnih vrednot družbe, v obravnavani zadevi ne bi bila ustrezna in smotrna sankcija. Očitano kaznivo dejanje glede zagrožene kazni ne spada med najhujša, po zbranih podatkih obtoženka ni predkaznovana, ima urejeno življenje in je mati dveh otrok, sin B. A. pa je dodeljen v vzgojo in varstvo očetu. Ne gre spregledati, da je prvostopenjsko sodišče obtoženki določilo sorazmerno strogo kazen zapora (dve leti), predvsem pa ji je določilo daljšo preizkusno dobo (štiri leta). Takšna kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine primerna in pravična ter bo nedvomno zadostila namenom kaznovanja iz določbe 45.a člena KZ-1 (tudi generalno preventivnemu namenu), hkrati pa bo glede na izpostavljene osebne okoliščine obtoženke, kamor spada tudi izobrazba, po prepričanju sodišča druge stopnje obtoženko opozorila na pomembnost kršene vrednote ter dosegla, da v bodoče ne bo več ponovila kaznivega dejanja.

32.Prav tako neutemeljeno se za milejšo kazen in krajšo preizkusno dobo v okviru opominjevalne kazenske sankcije zavzema zagovornik. Prvostopenjsko sodišče je okoliščine, da je od dogodka minilo daljše časovno obdobje (pet let) ter da je B. A. od dogodka dalje pri očetu in nima stikov z obtoženko, ustrezno upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določene zaporne kazni, hkrati pa pravilno presodilo, da je zaradi ugotovljenih obteževalnih okoliščin primerna daljša preizkusna doba, zato zagovornik s skopimi pritožbenimi navedbami zoper kazensko sankcijo tudi v tem delu ne more uspeti.

Sklepno

33.Po obrazloženem, in ker obramba ter državni tožilec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor sodišča druge stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

34.Obtožena A. A. je brez zaposlitve in prejemnica denarne socialne pomoči, zato jo je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom ogroženo njeno preživljanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32267/2016 z dne 28. 2. 2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 33, 173, 173/1, 286, 286/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 241, 241/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.