Jedro

Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, saj mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Zato tožniku pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po 1. odst. 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odpravnine izplačati znesek 5.003,90 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 dalje do plačila, v 8. dneh in pod izvršbo (I. tč. izreka), da mu je iz naslova odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok dolžna obračunati 790,09 EUR bruto, zanj odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila, v 8. dneh in pod izvršbo (II. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (obračun razlike odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok nad dosojenim zneskom iz II. tč. izreka, tj. v višini 18,35 EUR bruto ter od tega odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila) je zavrnilo (III. tč. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne stroške tega postopka v višini 22,20 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da je izredna odpoved podana mimo zakonskih določil, saj je bila podana 1 dan prekmalu. Sodišče je tako zmotno uporabilo 3. odst. 112. čl. ZDR, saj delavec lahko poda izredno odpoved šele, ko poteče 8- dnevni rok iz 1. odst. 112. čl. ZDR. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik toženo stranko opominjal dvakrat, tako 20. 12. 2011 kot 18. 1. 2012, pri čemer pa ni pojasnilo, ali je kot pravno relevanten upoštevalo prvi ali drugi opomin. Ker gre za pravno odločilno dejstvo, o njem pa v sodbi ni razlogov, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik izredne odpovedi ni podal po prvem opominu, temveč je še enkrat toženi stranki vročil opomin, zato je za relevantnega šteti zgolj opomin z dne 18. 1. 2012. Tožena stranka je nadalje zatrjevala tudi, da na njeni strani ni bilo razlogov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, saj je imela ob podaji izredne odpovedi zagotovljeno delo za tožnika vsaj do izteka 30-dnevnega odpovednega roka. Tožena stranka je svoje navedbe o možnosti zagotovitve dela tožniku konkretizirala v vlogi z dne 19. 3. 2014 ter predložila tudi ustrezne dokaze, s tem v zvezi pa se sodišče prve stopnje v ničemer ni izreklo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri odločanju sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 110. čl. ZDR, zato je nepravilno uporabilo materialno pravo. Za izredno odpoved morata biti namreč podana oba pogoja iz 110. čl. ZDR. Ker izredna odpoved ni bila podana zakonito, tožniku ne pripadata niti odpravnina niti odškodnina. Tožena stranka je ugovarjala višini odškodnine. Zadnja mesečna plača tožnika za mesec januar 2012 je znašala 458,18 EUR bruto. Sodišče je kot osnovo za določitev višine odškodnine upoštevalo povprečje mesečnih plač za mesece oktober, november in december v višini 790,09 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 2. odst. 112. čl. ZDR, saj je osnova za določitev višine odškodnine izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, koliko bi znašala plača tožnika v času od 26. 1. 2012 do 25. 2. 2012. Tudi glede zamudnih obresti za odpravnino in odškodnino v sodbi ni razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik niti odškodnine za čas odpovednega roka niti odpravnine od tožene stranke ni zahteval niti v izredni odpovedi niti kasneje, temveč šele s tožbo, zato zamudne obresti za odškodnino lahko tečejo šele od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh za ta spor odločilnih dejstev. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer dne 25. 1. 2012. Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, saj mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Tožnik je toženo stranko dne 20. 12. 2011 opomnil, da mu ni izplačala plač za mesec september, oktober in november 2011, o tem pa je obvestil tudi Inšpektorat za delo. Nato je tožnik toženo stranko dne 18. 1. 2012 opomnil, da niso izplačane plače za mesece oktober, november in december 2011 in tudi tokrat obvestil Inšpektorat za delo. Tožena stranka je tožniku plačo za oktober 2011 in november 2011 nakazala dne 24. 1. 2011, za mesec december 2011 pa 27. 1. 2012. Tudi plačo za september 2011 je izplačala z zamudo, pri čemer ni izkazala, kdaj jo je sploh izplačala. Tožena stranka torej v času 8 dnevnega roka za odpravo kršitve po prvem opominu z dne 20. 12. 2011 obveznosti ni izpolnila, v celoti pa jih ni izpolnila niti tudi po drugem opominu z dne 18. 1. 2012. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. člena ZDR zakonita in tožniku pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik izredno odpoved podal mimo rokov, določenih v 112. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je pri presoji rokov, kot jih določa citirana določba pravilno štelo, da je tožnik toženo stranko na izpolnitev obveznosti opomnil že dne 20. 12. 2011 ter o kršitvah obvestil tudi Inšpektorat za delo. Po poteku 8 dni od predmetnega opomina, je imel tožnik možnost, da v nadaljnjih 30. dneh izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (1. odst. v zvezi z 3. odst. 112. čl. ZDR), kar je dne 25. 1. 2012 tudi storil. Dodatni opomin delodajalcu na izpolnitev pogodbenih obveznosti z dne 18. 1. 2012 tožniku ne more iti v škodo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da je v konkretnem primeru kot pravno relevanten, v zvezi z upoštevanjem rokov iz 112. čl. ZDR, štelo opomin z dne 20. 12. 2011, saj se nanj izrecno sklicuje ter se do njega opredeljuje v tč. 5 in 6 obrazložitve, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega ali je izredna odpoved tožnika glede upoštevanja rokov iz 112. čl. ZDR zakonita tako niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, ker pri odločanju ni uporabilo 110. čl. ZDR. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po 1. odst. 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.(1) Z ozirom na to, da je tožnik izredno odpoved podal zakonito, mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo odpravnino v višini 5.003,90 EUR skladno z določili 109. člena ZDR, glede na leta zaposlitve pri toženi stranki (nekaj več kot 19 let). Prav tako mu pripada odškodnina v višini 790,00 EUR bruto, pri čemer bi bil tožnik upravičen do odpovednega roka 60 dni (92. čl. ZDR), vtoževal pa je odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka 30 dni in sicer v višini ene povprečne plače, kar mu je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun odpravnine in odškodnine pravilno upoštevalo povprečne mesečne plače od oktobra do decembra 2011, torej za tri mesece pred izredno odpovedjo. Tožena stranka takšnemu izračunu neutemeljeno oporeka, saj bi nižji znesek, za katerega se zavzema sama pomenil, da tožniku v času odpovednega roka ne bi bila izplačana niti minimalna plača, kar pa je v nasprotju z Zakonom o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami). Ta je po podatkih Davčne uprave RS v januarju 2012 znašala 763,06 EUR. Poleg tega pa je pri tej odškodnini potrebno upoštevati, da se določi glede na znesek plače, kot bi jo tožnik prejel, če bi v času odpovednega roka delal, zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da bi bila dolžna izplačati kvečjemu 458,18 EUR bruto (plača izplačana za mesec januar 2012 - zadnji mesec dela tožnika pri toženi stranki), saj tožnik ni bil zaposlen cel mesec januar.

Tudi glede zakonskih zamudnih obresti od odpravnine in odškodnine je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Skladno z 2. odst. 112. čl. ZDR je delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen tako do odpravnine kot do odškodnine. Obe terjatvi zapadeta v plačilo z dnem vročitve izredne odpovedi oz. prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato tožniku od zneska prisojene odpravnine pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 26. 1. 2012 dalje, medtem ko mu je zakonske zamudne obresti od odškodnine dosodilo od dne 19. 2. 2012 dalje, tako kot je to zahteval tožnik, torej v okviru tožbenega zahtevka. Odločilna dejstva, ki omogočajo materialnopravno presojo pravilnosti odločitve glede zakonskih zamudnih obresti so v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena, zaradi česar tudi v tem delu ni storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006