Jedro

Čeprav je bil del parcele tožene stranke šele tekom pravdnega postopka vknjižen kot javna pot v uporabi Občine D., pa tožnik na tem delu zemljišča ni mogel priposestvovati služnostne pravice parkiranja in obračanja vozil, ker je vsa leta vedel, da gre za del poti, ki je javno dobro.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji za potrebe gospodujočega zemljišča parc.št. 2884, ki je kot družbena lastnina vpisano pri vl.št. 398 k.o. D. v uporabi tožeče stranke, v korist vsakokratnega uporabnika te nepremičnine služnostna pravica rabe in uživanja nepremičnine parc.št. 2887/1 k.o. D. in to v izreku opisani površini v velikosti 17,60 m2, imenovani "obračalnik", ki obsega pravico odlaganja ali skladiščenja gradbenega materiala, shranjevanje ogrodja s cerado za tovornjak ter vožnje in obračanja ter parkiranja, vse v breme vsakokratnega uporabnika nepremičnine parc.št. 2887/1, ki je družbena lastnina, vpisana pri vl.št. 464 k.o. D., v souporabi tožencev S.G. in F.G. in sta zato ta dva toženca ter Občina D. dolžni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo navedene služnostne pravice sposobno listino. Obenem je naložilo prvima dvema tožencema, da opustita vsako poseganje v služnostno pravico rabe in uživanja navedenega dela parc.št. 2887/1 k.o. D., obenem sta dolžna odstraniti s tega zemljišča tam naloženi material, vsi trije toženci pa so dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 63.900,00 SIT nerazdelno s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da sta sporno obračališče pravdni stranki uporabljali skupno, kot to izhaja iz izvedenih dokazov, vendar to ni ovira za to, da ne bi bilo mogoče stvarne služnosti priposestvovati.

Bistveno je le, da je lastnik gospodujoče stvari stvarno služnost dejansko izvrševal 20 let brez prepovedi, zlorabe zaupanja ali zvijače. Štelo je torej, da je bila vtoževana služnostna pravica rabe in uživanja spornega dela nepremičnine parc.št. 2887/1 k.o. D. priposestvovana s strani tožeče stranke. Zato je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Proti tej sodbi sta se pritožila posebej tožena S.G. in F.G. in posebej tretje tožena Občina D. Prva dva toženca v svoji pritožbi uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz člena 353 ZPP. Navajata, da sodišče prve stopnje ni posebej obravnavalo različnih usod delov obračališča, ampak le celoto. Vendar pa je neasfaltirani podaljšek asfaltne ceste postal javna cesta parc.št. 2887/3, na katerem pa ni mogoče uveljavljati kakršnekoli služnostne pravice. Obračališče je bilo predvideno v letu 1964, ko se je pričelo tam graditi. Pozneje pa ni bilo potrebno in je bilo sporazumno ukinjeno. Oba kraka sta bila s strani geometra pripojena k parcelam obeh pravdnih strank. Šele v letu 1987 je tožnik pričel zatrjevati, da obstoji obračališče, vendar ne na njegovem delu zemjišča, ampak na toženčevem. Sicer pa tožnik lahko avto obrne z vzratno vožnjo. Sporni del ceste rabi tožnik za parkiranje avtomobilov. Sicer pa je tožnik zaslišan kot stranka dne 22.10.1992 izpovedal, da spornega prostora ni nikoli uporabljal za obračanje, ker se to ni dalo zaradi tam nasutega materiala tožencev, na poti pa mu je bila tudi njuna baraka. Ta baraka je stala tam do leta 1977. Torej tožnik vsaj 15 let ni mogel obračati že zaradi barake. Sodišče prve stopnje tega sploh ni ocenilo. To je tudi bistvena kršitev postopka po 13. točki člena 354/2 ZPP. Pritožba naj se tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretja tožena stranka Občina D. se pritožuje zoper sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker sta lastnika oz. uporabnika parc.št. 2887/1 k.o. D., prva dva toženca. Res pa sta ji v letu 1991 odstopila del parcele št 2887/1 v izmeri 104 m2, ki je postal javna pot parc.št. 2887/3. Na tej parceli pa tretja tožena stranka tožeči stranki ni branila pravice uporabe. Tudi sicer na javni poti ne more priti do ustanovitve služnostne pravice. Tretja tožena stranka tudi ne more izstaviti zemljiškoknjižne listine za parc.št. 1887/1 k.o. D., saj takšno listino lahko izstavita le prva in druga tožena stranka. Predlaga, naj se sodba tako spremeni, da se zahtevek proti tretji toženi stranki zavrne, ali pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo v sodbeni izrek zahtevek iz tožbe, da obstaja služnostna pravica rabe in uživanja nepremičnine za potrebe gospodujočega zemljišča, druge nepremičnine, čeprav sta pravica rabe in uživanja osebni služnosti. Ni ju torej mogoče ustanoviti za potrebe "gospodujočega zemljišča". Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) v 60. členu določa, da bodo te osebne služnosti urejene s posebnim zakonom. Dotlej se zanje uporabljajo pravna pravila ODZ (paragraf 504 in nadaljnji). Nadalje ni razumljivo, zakaj je v tožbeni zahtevek in zatem v sodbeni izrek zajeta tretja tožena stranka Občina D., oziroma zakaj je tudi njej naloženo, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis tu vtoževane služnosti, ko vendar ni uporabnica te družbene lastnine, marveč sta to le prva dva toženca. Take listine torej tretja tožena stranka ne more izstaviti. Zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka, bi bilo zato treba proti tretji toženi stranki zavrniti, ker za tako oblikovan tožbeni zahtevek ni pasivno legitimirana.

Pritrditi je treba stališču pritožbe prvih dveh tožencev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji odločitvi dejstva, da je sporni del zemljišča parc.št. 2987/1 k.o. D. postal del javne poti, ki ima parcelno št. 2887/3, vpisano pri vl.št. 301 iste k.o. kot družbena lastnina v uporabi Občine D.. Res je do tega vpisa in sploh do formalne opredelitve spornega dela zemljišča kot javne poti prišlo šele s pogodbo, sklenjeno med prvima dvema tožencema in tretjo toženo stranko 24.4.1991, vendar pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tako tožeča kot oba toženca menili, da je obračališče del zemjišča v družbeni lastnini, na katerem nimata pravice uporabe (list 5 sodbe). Ta ugotovitev je pravilna in tudi v skladu z izpovedbo tožnika, ki je bil zaslišan kot stranka (list 20). Izpovedal je namreč, da misli, da je to komunalno zemljišče, ne njegovo ne toženčevo in da naj občina pove, čigavo zemljišče je to. Pravdnima strankama je bila poznana tudi situacija zazidalnega načrta, prav tako priložena v spisu, kjer je bila narisana v celoti sedanja pot, ki vodi do parcel obeh, to je tožnika in prvih dveh tožencev, še več, zarisano je bilo razširjeno obračališče, ki je dejansko segalo v parceli obeh. V naravi sta sicer tako tožeča stranka kot prva dva toženca v celoti sama uporabljala svoji gradbeni parceli, skupno pa očitno sporni del "komunalnega" zemljišča, na katerem si zdaj tožeča stranka lasti služnostno pravico obračanja, parkiranja, zlaganja gradbenega materiala in dejansko s tem prepoveduje prvima dvema tožencema, da ta del zemljišča sploh uporabljata. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporni del zemljišča podaljšek asfaltirane poti, ki ima zdaj, kot je rečeno, parcelno št. 2887/3 in je javna pot. Teh dejstev sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni upoštevalo in tako ni zavzelo stališča, ali je tožnik sploh mogel priposestvovati služnostno pravico vožnje, obračanja, zlaganja materiala itd., na spornem delu zemljišča, če je ves čas vedel, da gre za "komunalno" zemljišče, pri čemer je seveda potrebno, da tožnik pojasni, kaj je razumel pod to oznako. V tej smeri bo torej potrebno dopolniti dejansko stanje, pri čemer je treba opozoriti tudi na tožnikovo izpovedbo (list 20), da na tem obračališču sploh ni mogel obračati avtomobila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tudi to služnost priposestvoval. Poleg tega je z ugoditvijo zahtevku s tolikšnim obsegom služnostnih dejavnosti dejansko onemogočena vsakršna uporaba spornega zemljišča obema tožencema, čeprav sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta obračališče pravdni stranki uporabljali skupno. Vendar pa to ne bo pomembno, v kolikor se ugotovi, da je že pred sedanjo formalno opredelitvijo spornega zemljišča šlo za javno pot, oziroma, da je bilo to tožniku znano, ko je sporno zemljišče uporabljal v korist svojega zemljišča parc.št. 2884 k.o. D.. Predvsem bo potrebno ponovno zaslišati pravdne stranke, zlasti tožečo stranko, po potrebi pa izvesti še druge dokaze, da se dopolni dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri. V skladu z določilom člena 370 ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166 ZPP. Ko bo sodišče odločilo o glavni stvari, bo ponovno odločilo tudi o pravdnih stroških, tako tudi stroških pritožbenega postopka.