Jedro

Pri ugotavljanju obstoja ovir po 2. odstavku 21. člena ZDen se mora upoštevati celoten položaj zavezanca in ne samo obveznost, vezana na nepremičnino, ki je predmet konkretne denacionalizacijske zadeve.

Odločba o zaplembi ima značaj deklaratorne odločbe, ki na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki je nastalo na podlagi predpisa.

Šteje se, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom, če je bivši lastnik umrl pred 28.8.1945, premoženje pa je bilo podržavljeno po njegovi smrti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 22.6.1993 je bilo odločeno, da se tožnikoma kot pravnima naslednikoma D.C.A. vsakemu do 1/8 in D.C.M. 6/8 vrne v last in posest stanovanjsko poslovna stavba na parc.št. 586, vl.št. 44, razen stanovanjskih prostorov v prvem nastropju v skupni izmeri 132,90 m2, ki se vračajo v last (1. točka izreka). Zavezanec podjetje Trgovina in gostinstvo p.o. je v šestdesetih dneh po pravnomočnosti odločbe dolžan izprazniti poslovne prostore v navedeni zgradbi in jih izročiti v posest "prejšnjema lastnikoma" (2. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in zavezanca ter odpravila odločbo prve stopnje in zadevo vrnila v ponovno odločanje.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bila kršena pravila postopka (prvi odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ker ni bilo odločeno o zahtevku za vrnitev premičnin, izrek odločbe pa je pomanjkljiv, ker ni navedena katastrska občina. Ugovor tožeče stranke v zvezi z vrnitvijo stanovanj tudi v posest je zavrnila z obrazložitvijo, da za obe stanovanji obstoja najemno razmerje, takšna stanovanja pa se po določbi 2. odstavka 29. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) vračajo upravičencu v last in ne tudi v posest. Ugodila je tudi pritožbi zavezanca z obrazložitvijo, da pri vrnitvi poslovnih prostorov v posest ni bilo upoštevano, da zavezanec upravlja s kompleksom, ki obsega večje število objektov, ki so predmet zahtev za denacionalizacijo v drugih zadevah. V nadaljnjem postopku bo potrebno upoštevati celoten položaj zavezanca v smislu 2. odstavka 21. člena ZDen in ne samo obravnavano nepremičnino, s tem da je zavezanec dolžan predložiti konkretne dokaze za zatrjevane ovire iz 20. člena ZDen. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je obravnavana nepremičnina bila zaplenjena D.C.M. in D.C.A. na podlagi odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: odlok AVNOJ, Uradni list DFJ, št. 2/45), na podlagi katerega je premoženje prešlo v državno last z dnem objave predpisa t.j. 6.2.1945. Ker je D.C.A. umrl 30.5.1945, premoženje pa je bilo podržavljeno pred njegovo smrtjo, ni pogojev za uporabo 11. člena ZDen. Zato bo v nadaljevanju postopka potrebno ugotoviti ali je D.C.A. denacionalizacijski upravičenec.

Tožeča stranka v obsežni tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da organ prve stopnje ni odločil o vrnitvi premičnin, s katerimi je bila opremljena podržavljena nepremičnina, zato se glede tega strinja z odločitvijo tožene stranke. Toda pomanjkljivost izreka odločbe prve stopnje glede katastrske občine bi lahko odpravila že tožena stranka. Zmotno pa je stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni mogoča uporaba 11. člena ZDen, saj je pomembna konkretna odločba o podržavljenju premoženja, ki je bila izdana šele v mesecu septembru 1945 in ne objava predpisa. Ker je zaplembena odločba bila izdana nekaj mesecev kasneje kot je s sodno odločbo določen datum smrti D.C.A., je organ prve stopnje pravilno štel, da je njegovo premoženje bilo podržavljeno pravnim naslednikom t.j. ženi D.C.M. in D.C.- G.M. in D.C.A., ki so bili jugoslovanski državljani in so tudi državljani Republike Slovenije. D.C.A. se je vse do svoje smrti prav tako štel za jugoslovanskega državljana, saj je imel domovinsko pravico v občini v Sloveniji. Nobenih ovir tudi ni za vrnitev celotne nepremičnine v takojšnjo last in posest, vključno s stanovanjskimi prostori. Zavezanec namreč ni konkretiziral pritožbenih ugovorov o obstoju ovir za vrnitev premoženja po 20. členu ZDen. Za izvrševanje svoje poslovne dejavnosti ima zavezanec dovolj praznih lokalov (cca 1000 m2) v neposredni bližini obravnavane nepremičnine. Poslovne prostore v središču mesta, ki niso v denacionalizacijskem postopku, je zavezanec oddal v najem. Zato tožnika opozarjata na 1. odstavek 21. člena ZDen, po katerem se šteje, da ovire iz 20. člena zakona niso podane, če je zavezanec nepremičnino oddal v najem, zakup ali drugo temu podobno razmerje za opravljanje dejavnosti, ki ni povezana z njegovo dejavnostjo. Vse to potrjuje izvedeniško mnenje izdelano v zadevi V.B. in "Poročilo delavk Občine", ki je bilo izdelano za potrebe denacionalizacijskih postopkov zavezanca, zato bi tožena stranka morala zavrniti njegovo pritožbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da izrek odločbe prve stopnje dopolni glede katastrske občine ter organu druge stopnje oziroma prve stopnje naloži, da odloči o zahtevku za vrnitev premičnin, pritožbo zavezanca pa zavrne oziroma podrejeno odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka, denacionalizacijski zavezanec, v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je potrebno popolno ugotoviti dejansko stanje in odločiti o vseh zahtevkih. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je opisano premoženje bilo podržavljeno na podlagi odloka AVNOJ, ki je bil uveljavljen 6.2.1945, ter da se nahaja v premoženju zavezanca. Sporno pa je, ali obstojajo zatrjevane ovire za vrnitev tega premoženja v last in posest v smislu 20. člena ZDen, saj zavezanec zatrjuje, da mora vrniti devetnajst objektov, v katerih je zaposlenih sedemdeset ljudi. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je organ prve stopnje sprejeto odločitev o vračilu poslovnih prostorov v last in posest oprl le na ugotovitve o poslovanju zavezanca v obravnavanih poslovnih prostorih in te ugotovitve tožeča stranka ne izpodbija. Po presoji sodišča tožena stranka tudi pravilno zaključuje, da samo na tej podlagi ni mogoče oceniti, ali bo zaradi takojšnje izročitve obravnavane nepremičnine oziroma poslovnih prostorov za zavezanca nastopila katera izmed posledic določenih v 2. odstavku 21. člena ZDen. Nepremičnine namreč ni mogoče vrniti v takojšnjo posest, če bi s tem bila bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksa (20. člen). Po zakonu se šteje, da je ta funkcionalnost kompleksov bistveno okrnjena, če bi vrnitev nepremičnine povzročila takšne motnje ali druge ovire v poslovanju zavezanca, zaradi katerih bi prišel bodisi v stečaj ali v likvidacijo, moral opustiti pomemben del proizvodnje ali storitvene dejavnosti, odpustiti znatno število delavcev ali bi utrpel bistveni izpad prihodka (2. odstavek 21. člena ZDen). Obseg naštetih motenj v poslovanju pa je mogoče ugotoviti samo, če se upošteva celoten položaj zavezanca in ne samo obveznost vezano na nepremičnino, ki je predmet konkretne denacionalizacijske zadeve. Pri ugotavljanju navedenih ovir bo torej potrebno upoštevati vse obveznosti zavezanca, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Iz podatkov poslanih upravnih spisov res ni razvidno, da bi zavezanec podrobneje opredelil in predložil dokaze za zatrjevane ovire, vendar tudi ni razvidno, da bi bil pozvan, da to stori. Zato tožena stranka pravilno opozarja, da bo v ponovnem postopku organ prve stopnje moral postopati v skladu z določbo 137. člena ZUP. Prav tako bo tožeči stranki morala biti dana možnost, da za svoje trditve o neracionalni rabi drugih poslovnih prostorov zavezanca predloži dokaze in da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP).

Tožbenega ugovora, da bi tožeči stranki morali biti vrnjeni v posest tudi stanovanji v sporni hiši, ni mogoče upoštevati. Tega ugovora tožeča stranka niti ni obrazložila in tudi ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da sta obe stanovanji oddani v najem za nedoločen čas. Na takšno dejansko stanje pa je pravilno uporabljena določba 2. odstavka 29. člena ZDen, saj se takšna stanovanja vračajo le z vzpostavitvijo lastninske pravice na njih in ne tudi v posest. Upravičenci do denacionalizacije so tiste fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih določenih v 3. členu ZDen in ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani (3. in 9. člen). Izjemi od tega pravila sta določeni v 10. in 11. členu zakona. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da se šteje, da je D.C.A. umrl 30.5.1945, ter da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi cit. odloka AVNOJ. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je navedeni odlok stopil v veljavo 6. februarja 1945 in s tem dnem je na njegovi podlagi podržavljeno premoženje prešlo v državno lastnino (1. in 12. člen). Premoženje je bilo torej podržavljeno na podlagi predpisa takrat pristojne zakonodajne oblasti, kateri je bil po sprejemu ustave FLRJ potrjen in spremenjen z zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46). Kasneje izdana odločba o zaplembi premoženja, na katero se sklicuje tožeča stranka, ima tako značaj deklaratorne odločbe, ki na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki je nastalo na podlagi predpisa. Ker je bil navedeni odlok AVNOJ uveljavljen še za časa življenja bivšega lastnika D.C.A., je pravilen materialnopravni zaključek tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo 11. člena ZDen. Po navedeni določbi se namreč šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom, če je bivši lastnik umrl pred 28.8.1945, njegovo premoženje pa je bilo podržavljeno po njegovi smrti. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Pomanjkljivost izreka odločbe prve stopnje glede katastrske občine bi praviloma lahko odpravila že tožena stranka. Ker pa je v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ne bi bilo smotrno, da bi tožena stranka sama odpravljala to pomanjkljivost (242. člen ZUP). Zato uveljavljana kršitev pravil postopka ni podana. Glede zahtevka tožeče stranke na vrnitev premičnin sodišče pripominja, da bo tudi tožeča stranka morala ta del zahtevka natančno opredeliti in zanj predložiti dokaze (137. člen ZUP).

Smiselno uveljavljana tožbena razloga kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.