Jedro

Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za plačilo neto zneska od bruto zneskov za posamezne mesece od januarja 2018 do oktobra 2021 postopek v tem delu ustavilo (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za pripravljenost na določenem kraju plačati prikrajšanje pri plači za določene mesece od maja 2017 do marca 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka do delnega umika tožbe dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 57 %, tožnica pa je dolžna povrniti toženki stroške postopka v višini 43 %, po delnem umiku tožbe pa je toženka dolžna povrniti tožnici vse njene potrebne stroške postopka, pri čemer bodo stroški postopka odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka III izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter posledično zoper odmero stroškov (točki II in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi; z nepravično razporeditvijo dokaznega bremena je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da že sama narava sporne dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem celotnih kategorij vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer pa ni pomembno, kakšne naloge je v zvezi s to dejavnostjo opravljala tožnica. Če ta ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njen konkretni primer navedena direktiva morala uporabiti, je na njej dokazno breme o tem, da za njen primer direktiva vseeno velja. Sodišče prve stopnje je nepravilno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede straže je sprejelo zmoten zaključek, da njene izvedbe niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Zmotno je stališče, da straža spada v običajno službo pripadnika SV. Tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar, zato straža zanjo ni veljala kot običajna oz. redna naloga. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno, saj imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice. Ne drži zaključek, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Možna je namreč izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, kar izhaja iz pojasnil dr. A. A., saj se lahko operacije izvajajo tudi v nebojnem smislu. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ker dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov sploh ni opravilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Navedeno izhaja iz pisne izjave priče B. B., ki jo je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe (23. in 24. točka), ni pa je dokazno ocenilo ter je ni upoštevalo pri odločitvi o obstoju izjem od uporabe Direktive. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s trenutno ureditvijo varovanja (nekaterih) objektov, ki temelji na sistemu rotacije, čeprav je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je ureditev s stalno pripravljenostjo bolj primerna, sodišče prve stopnje pa je materialnopravno napačno ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne (kriterij primernosti iz druge alineje izreka sodbe C-742/19). Pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil, vedno obstaja možnost za izredne dogodke. Sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018 ni primerno, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Sodišče ni napravilo dokazne ocene glede vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predlagani. Ker sodba glede straže nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede varovanja državne meje je toženka uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19. Poenostavljeno in zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji; pri tej ugotovitvi je prezrlo navedbe toženke. Ni se opredelilo do vseh njenih navedb, da je suverena pravica vsake države, da se odziva na grožnje in izvaja vojaške operacije oziroma da določeno nalogo oziroma vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Ni opravilo dokazne ocene o tem, ali naloga varovanja državne meje predstavlja vojaško operacijo. Zaključilo je, da varovanja državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, zato ne gre za izjemo od uporabe Direktive. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke o cilju operacije Odboj, ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij, niti do navedb o vseh ostalih vojaških nalogah pripadnikov na meji. Povsem je spregledalo izpoved priče C. C., da bi varovanje državne meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost, odzivnost SV in kvaliteto varovanja. Da je varovanje meje ustrezalo vojaški operaciji v pravem pomenu besede, potrjuje strokovna priča A. A. ter vsebina Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020, česar sodišče ni dokazno ocenilo. Zmotno je ugotovilo, da varovanje meje ni vojaška operacija, saj ni sledilo definiciji, podani s strani strokovnjaka vojaške stroke, da je vojaška operacija načrtovana aktivnost in oblika bojnega ali nebojnega delovanja za dosego nekega učinka oziroma rezultata in kot taka vojaška operacija v pravem pomenu besede lahko poteka tudi v ne vojnem obdobju - v miru. Zaradi skope obrazložitve in ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjske odločitve zaradi pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Toženka s pavšalnim pritožbenim očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

7.Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot vojak, razporejena na formacijsko dolžnost vojak skladiščnik v ... Brigadi .... Za čas stalne pripravljenosti, ki ji je bila zaradi straže (varovanja vojaških objektov) in varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smela zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, glede pripravljenosti na terenskem usposabljanju pa je tožnica tožbo umaknila, v posledici česar je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo s hkrati izdanim sklepom (točka I izreka), ki ni predmet pritožbene graje.

8.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.

9.Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnica je o tem, kakšno delo je opravljala v vtoževanem obdobju, podala ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica navedla vsa odločilna dejstva glede trajanja, kraja in razloga odrejene pripravljenosti. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je o tem podala le pavšalne in skope navedbe. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnica v spornem času opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bila vključena v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bila v to vojaško dejavnost vpeta tožnica.

11.Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni vseh v tej smeri izvedenih relevantnih dokazov, na podlagi katerih je sodišče pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pavšalna pritožbena graja, da sodišče v zvezi s stražo ni napravilo dokazne ocene vseh prič in predloženih listinskih dokazov, je neutemeljena, pri čemer v zvezi s slednjimi toženka niti ne konkretizira, kateri za stražo relevantni listinski dokazi naj bi iz dokazne ocene izostali. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnica nesporno bila. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju tožnica stražo opravljala, kar med strankama prav tako ni bilo sporno, niti v katerem časovnem obdobju jo je opravljala.

12.Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 (neprimernost sistema rotacije zaposlenih), pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo sistem rotacije zaposlenih primeren. Pravilnosti te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte (D., E., vojaško skladišče F., G. in H.), na katerih je tožnica opravljala stražo, niso bile ugotovljene (niti zatrjevane) okoliščine, ki bi izkazovale realno možnost nastopa izpostavljenih negativnih posledic rotacij. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi aktualno ureditev varovanja (nekaterih) objektov, ki temelji na sistemu rotacije, med drugim tudi objektov, na katerih je varovanje opravljala tožnica. Tudi upoštevaje navedeno okoliščino je utemeljeno zaključilo, da je sistem rotacije zaposlenih pri straži (očitno) mogoč in po kriterijih iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 primeren.

13.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri izvajanju aktivnosti straže pavšalno ocenjevalo primernost rotacij, tako da je dejansko ugotavljalo le, ali so te možne (in ne tudi, ali so primerne), kar ne drži. Slediti tudi ni pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje izpovedi B. B. ni dokazno ocenilo, čeprav je pisno izjavo te priče v bistvenem povzelo v obrazložitve sodbe (23. in 24. točka) in ji glede možnih oblik sistemov varovanja ter spremenjenega načina varovanja posameznih objektov sledilo, kar nujno pomeni, da jo je ocenilo kot verodostojno in zanesljivo. To pa ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti tudi subjektivno oceno navedene priče o tem, da je primernejši sistem varovanja z režimom stalne pripravljenosti, kot bo še pojasnjeno. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se straža na objektih, kjer jo je opravljala tožnica, ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami; tudi glede na takšno ugotovitev je utemeljeno zavrnilo toženkino prizadevanje, da naj bi pri straži šlo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES v smislu neprimernosti rotacij.

14.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur, posledično naj bi bila ureditev s stalno pripravljenostjo za stražo bolj primerna. Četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti (kot je glede straže smiselno pojasnil tudi priča B. B., česar sodišče prve stopnje ni spregledalo), to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja (uvedbo rotacij) nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

15.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se navedena zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, s čimer je ustrezno upoštevalo okoliščine konkretnega primera oziroma "dejstveni kompleks predmetne zadeve", ki ga toženka izpostavlja v pritožbi.

16.Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopnega zaključka, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Pri tem se toženka sklicuje na pojasnila dr. A. A., konkretno da je možna izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, saj se lahko operacije izvajajo tudi v nebojnem smislu. Sodišče prve stopnje vsebine pisne izjave navedene strokovne priče ni spregledalo (21. točka obrazložitve prvostopne sodbe), je pa samo upoštevaje vsebino vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena (tudi) v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje), sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da opravljanje straže vendarle ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v zgoraj izpostavljeni sodbi VSRS na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu, relevantnost njenih argumentov tudi za konkretni primer pa je bila že pojasnjena.

17.Glede nalog SV na meji je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da je imelo sodelovanje SV na meji dve različni fazi. Sodelovanje SV s Policijo pri varovanju državne meje se je pričelo v letu 2015, od leta 2019 oziroma 2020 naprej pa se je izvajalo v okviru operacije Odboj. Do leta 2019 je SV s svojimi pripadniki izvajala pomoč Policiji s sistemom rotacije pripadnikov, tako da so se pripadniki vozili na delo in iz dela domov. V letu 2019 pa se je spremenila organizacija delovanja tako, da se je namesto rotacije odredila stalna pripravljenost. Pri tem se je spremenil zgolj način organizacije dela, ne pa tudi sama vsebina dela SV na meji, ki je še naprej potekalo v obliki sodelovanja s policisti in nudenja podpore slednjim, torej kot oblika podpornega delovanja drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 30 do 32). Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji. Le-to je izvajala v obliki mešanih patrulj (pri katerih je pripadnik vojske varoval postopek, ki ga je izvajal policist), s pošiljanjem pripadnikov vojske na samostojne opazovalnice in opazovalne točke, kasneje so bile opredeljene tudi sile za opazovanje iz zraka in taktični operativni centri. Glede na take dejanske ugotovitve varovanje državne meje torej (nikoli) ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja.

20.Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da se z uvedbo operacije Odboj, ki je vpeljala delo v režimu stalne pripravljenosti, narava dela na meji ni spremenila tako, da bi to utemeljevalo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Osnovna naloga SV je bila namreč še vedno varovanje državne meje s podporo in sodelovanjem s Policijo. Ker se je pred operacijo Odboj opravljanje te naloge več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, in sicer tudi v začetni fazi v letu 2015, ko je bilo migrantov največ, to po pravilni prvostopenjski oceni dokazuje, da je bila za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija zaposlenih primerna tudi po uvedbi te operacije v letu 2020. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zato neutemeljeno nasprotuje z izpostavljanjem izpovedi priče C. C., da bi varovanje državne meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost, odzivnost SV in kvaliteto varovanja, ki naj bi jo sodišče prve stopnje spregledalo. Četudi je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Vprašanje, kako bi bilo mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati.

21.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov. V pritožbi izpostavljene navedbe toženke o cilju operacije Odboj, ki je v zmanjšanju števila nezakonitih migracij, ne morejo vplivati na drugačen zaključek o izrednosti dogodka.

22.Pritožba s pavšalnim izpostavljanjem vseh ostalih vojaških nalog pripadnikov na meji zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja iz pojasnil priče C. C. Dokumente v zvezi z operacijo Odboj1 in s tem povezane ukaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in tako tudi na njihovi podlagi utemeljeno sprejelo zaključek o podporni vlogi SV pri varovanju meje. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja bi sicer lahko predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že večletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje.

23.Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške izčrpnega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami). Le-ti znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (točka 4 tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 382,5 točk, glede na vrednost točke (0,60 EUR) pa 229,50 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je dolžna toženka tožnici povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Direktiva št. 13-11 z dne 7. 12. 2020.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.