Jedro

Ker se obogatitveni zahtevek nanaša na opravljanje storitev po pogodbi o sodelovanju in se je tožeča stranka odpovedala vsem takim zahtevkom (znanim ali neznanim, sedanjim in bodočim), se v pritožbi neuspešno sklicuje na časovni nastanek te terjatve in davčno zakonodajo, ki dopušča povračilni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Toženima strankama je naložilo v nerazdelno plačilo 27.511,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2011 naprej (točka I. izreka). V presežku je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek – za plačilo 427.861,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2011 naprej (točka II. izreka). V celoti je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo 114.216,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 naprej s strani prve tožene stranke in za plačilo 313.644,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 s strani druge tožene stranke (točka III. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožeča stranka nerazdelno povrniti toženima v znesku 6.080,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev v naprej (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu primarnemu tožbenemu zahtevku ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, vse s povrnitvijo pritožbenih stroškov. Očita mu napačno uporabo materialnega prava. Tožbeni zahtevek je zmotno obravnavalo kot odškodninski, čeprav gre za izpolnitveni zahtevek po točki 11.1. Pogodbe o poravnavi. Toženi stranki sta se zavezali povrniti škodo, ki družbi nastane, ker sta tožeči stranki s pravno strukturo zaračunavanja J. del kršili veljavno zakonodajo, če se to ugotovi. Zahtevek tožeče stranke izvira neposredno iz obveznosti toženih strank, prevzetih s pogodbo o poravnavi, ki se mu tožeča stranka ni odpovedala. Presojanje elementov odškodninske odgovornosti ni potrebno. Ugotoviti bi bilo treba le, ali je tožeča stranka s pravno strukturo zaračunavanja J. storitev kršila veljavno zakonodajo in ali je pri tožeči stranki zaradi tega prišlo do škode – zmanjšanja premoženja. Ni bilo sporno, da je pravna struktura opravljanja storitev povzročila kršitev veljavne zakonodaje (neplačilo prispevka PIZ in akontacija dohodnine ter za enak znesek preplačilo toženima strankama), in da se je to ugotovilo šele s pravnomočnostjo davčne odločbe. Zmotne in mimo trditvene podlage tožene stranke so nasprotne ugotovitve sodišča v točki 11 sodbe. Računi niso bili prenizki zaradi kršitve pogodbe o sodelovanju, ampak zaradi izbrane pravne strukture zaračunavanja storitev in napačnega pravnega stališča toženih strank. Sodišče ni ugotavljalo vzrokov za izdajo previsokih računov. Dejansko stanje je ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Zmotno je uporabilo točko 9.2.1. Pogodbe o poravnavi. Tožeča stranka se z njo ni odpovedala izpolnitvenim zahtevkom. Procesne kršitve 5. člena ZPP (neutemeljena zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič) in 7. člena ZPP (ugotavljanje dejstev mimo trditvene podlage strank) so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Zmotna je presoja o odpovedi obogatitvenemu zahtevku (podredni zahtevek). Akontacija dohodnine in prispevka za PIZ sta davčna odtegljaja, ki sta bila izterjana od tožeče stranke. Prišlo je do obogatitve prve tožene stranke. Po ZDavP-2 ima tožeča stranka pravico do povračilnega zahtevka do davčnega zavezanca. Gre za razmerje, ki je nastalo po sklenitvi pogodbe o poravnavi in se mu tožeča stranka ni odpovedala.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija sodbo v obsodilnem in stroškovnem delu. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka in plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Navaja, da je nepravilno zavrnjen ugovor zastaranja. Davčna odločba je bila izdana 19. 12. 2008. Tožeča stranka je obveznost poravnala že pred tem – 17. 12. 2008. Najkasneje tedaj je izvedela za kršitev davčnih predpisov. Tožba, vložena 28. 3. 2012, ni bila vložena znotraj subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ni razlogov o ugovoru nepravilnega izračuna zneska 27.511,52 EUR. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O višini dosojenega zneska je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršeno materialno pravo. Davčne obresti niso kaznovalne oziroma zamudne. Po 95. člena ZDavP-2 so bile obračunane po obrestni meri evribor, ki zagotavlja zgolj funkcijo ohranjanja realne vrednosti denarja. Tožeča stranka realno iz naslova davkov od zneskov po računih ni plačala več, kot če bi davke pravilno obračunavala. Torej ni škode v smislu 132. člena OZ in je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Napačno je uporabilo tudi drugi odstavek 263. člena ZGD-1 v zvezi s 515. členom istega zakona o odškodninski odgovornosti poslovodje. Te podlage tožeča stranka ni zatrjevala niti za to potrebnih predpostavk. Sodišče jih je ugotavljalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, toženi stranki ni omogočilo pravice do izjave, kršilo je 212. člen ZPP ter storilo absolutno bistveno kršitev pravil po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravnih predpostavk za uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe zoper poslovodjo po 8. alineji 505. člena ZGD-1 ni. Prav tako ni ustreznih razlogov o materialni podlagi solidarne odgovornosti druge tožene stranke. Odločitev je materialnopravno napačna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja še v zvezi s svojimi trditvami, da je tožeča stranka soglašala z (nepravilnim) zaračunavanjem storitev tožene stranke. Sodišče se do tega ni opredelilo in tudi ni zaslišalo prvega toženca. Pogodba ne more predstavljati samostojne podlage za solidarno odgovornost toženih strank.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožeča stranka od toženih strank terja povračilo zatrjevane škode, ki naj bi ji nastala zaradi kršenja davčne zakonodaje – nepravilnega zaračunavanja del prve tožene stranke (po izdanih računih za opravljanje funkcije generalnega direktorja, ki jih je slednji izdajal tožeči stranki kot s.p. oziroma preko druge tožene stranke). Trdila in dokazovala je, da je bila zaradi tega oškodovana, ali vsaj neupravičeno prikrajšana, toženi stranki pa obogateni za zneske, ki jih je obračunala v točki III. tožbe. Svoj zahtevek je opirala na člen 11.1. medsebojne Pogodbe o poravnavi z dne 27. 11. 2009 in trdila, da sta se toženca z njo zavezala solidarno povrniti ji škodo, ki bi ji nastala, če bi se ugotovilo, da je zaradi pravne strukture zagotavljanja del oziroma zaračunavanja storitev prve tožene stranke sama kršila zakonodajo. Ker ji je bila z odločbo davčnega organa za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 dodatno odmerjena akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve v znesku 434.397,90 EUR in 27.934,28 EUR pripadajočih obresti, ter prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 64.080,17 EUR in 4.119,23 EUR pripadajočih obresti, kar je poravnala 17. 12. 2008, to je pred pravnomočnostjo davčne odločbe (29. 3. 2011), od toženih strank primarno vtožuje solidarno povračilo 455.372,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2011 naprej, in sicer po svojem obračunu, kot trdi, nezakonito zaračunanih ji zneskov v višini 427.861,28 EUR in 85,83 % delež od obresti po davčni odločbi, to je 27.511,52 EUR. Podredno od prve tožene stranke zahteva plačilo 144.216,80 EUR in od druge tožene stranke 313.646,48 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 naprej, glede na z njune strani izstavljene ji račune in svoj obračun z njene strani preplačanih obveznosti.

9. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom ugasle pravice. Trdila je, da se spor nanaša na višino izplačil po pogodbi o opravljanju storitev in da se je tožena stranka vsem zahtevkom iz navedene pogodbe odpovedala v točki 9.2.1. Pogodbe o poravnavi. Tožbe zato ne bi smela vložiti. Ugovarjala je še, da plačilo davčnih obveznosti ni škoda. Postavila je tudi ugovor zastaranja terjatev glavnice in obresti, plačanih na podlagi davčne odločbe.

O pritožbi tožeče stranke

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje in ne nasprotnemu pritožbenemu mnenju tožeče stranke, da tožbeni zahtevek v celoti nima opore v točki 11.1. medsebojne Pogodbe o poravnavi z dne 27. 11. 2009. Da je uveljavljala odškodninski zahtevek (in zahtevek iz neupravičene pridobitve) zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilno zaračunavanih ji storitev po pogodbi o sodelovanju, in ne izpolnitvenega po točki 11.1. Pogodbe o poravnavi (zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi nespoštovanja davčne zakonodaje – oziroma pravne strukture zaračunavanja toženčevih storitev), izhaja že iz samih tožbenih navedb pod točko III. V njej opravljeni obračun škode temelji na izdanih ji računih za opravljanje storitev prve tožene stranke. Sama je trdila, da so bili glede na pogodbena določila sestavljeni (in plačani) v previsokih zneskih. Da to drži, se je sodišče prepričalo s primerjavo pogodbenih določil in izstavljenimi računi. Dejansko stanje o vsebini vtoževane obveznosti je tako ugotovljeno pravilno ne glede na opuščeno zaslišanje v pritožbi izpostavljenih prič. Njuno zaslišanje je bilo s pravilnimi razlogi, ki jih pritožba povezama, zavrnjeno že na naroku glavne obravnave. Tedaj tožeča stranka ni uveljavljala procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tega pa v pritožbi ne opraviči. Zato se nanjo ne more več sklicevati in na to pritožbeno navedbo glede na določila 286.b člena ZPP niti ni treba odgovarjati.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini ugotovljene vtoževane obveznosti so skladne ne le s tožbenimi trditvami, pač pa tudi z navedbami tožene stranke. Že v odgovoru na tožbo je namreč opozarjala, da se spor nanaša na višino izplačil po pogodbi o sodelovanju (primerjaj točko 3 odgovora na tožbo). Torej so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršenju razpravnega načela (7. člena ZPP).

12. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je tožbeni zahtevek za plačilo 427.861,28 EUR in v celoti podredni zahtevek zavrnjen ob pravilni uporabi določila 9.2.1. Pogodbe o poravnavi. Tožeča stranka se je z njim namreč odpovedala vsem zahtevkom in terjatvam iz ali v zvezi z opravljanjem nalog po Pogodbi o opravljanju storitev. To po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vključuje tako vtoževani tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi kot na obogatitveni podlagi. Zato tožeča stranka pravovarstvenega zahtevka za pretežni del odškodninskega in obogatitivenega zahtevka nima več in sta oba pravilno zavrnjena. Odločitev sodišča je obrazložena z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi v točkah 5 do 12 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje. Ker se obogatitveni zahtevek nanaša na opravljanje storitev po pogodbi o sodelovanju in se je tožeča stranka odpovedala vsem takim zahtevkom (znanim ali neznanim, sedanjim in bodočim), se v pritožbi neuspešno sklicuje na časovni nastanek te terjatve in davčno zakonodajo, ki dopušča povračilni zahtevek. Ker se mu je pogodbeno odpovedala, ga ne more več uveljavljati.

13. Prav tako ne more sprejete odločitve omajati s pritožbenim vztrajanjem, da gre za izpolnitveni zahtevek po Pogodbi o poravnavi po točki 11.1. Tudi slednja govori o škodi zardi nepravilnega upoštevanja davčne zakonodaje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da plačilo davčnih obveznosti, kot jih predpisuje zakon, že samo po sebi ne more biti protipravno. Plačani davki niso škoda. V obravnavanem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo delo prve tožene stranke kot direktorja tožeči stranki zaračunano z izstavljanjem računov za opravljanje storitev z upoštevanim DDV, namesto s plačevanjem dohodka iz zaposlitve z obračunom in plačilom akontacije dohodnine in 6 % prispevka za PIZ po 35. do 37. členu ZDoh-2 (ugotovitve v točki 4 sodbe), bi po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje škodo zaradi pravne strukture zagotavljanja toženčevih del oziroma zaračunavanja storitev v nasprotju z veljavno zakonodajo po točki 11.1. Pogodbe o poravnavi lahko predstavljal kvečjemu plačani DDV. Tožeča stranka ga namreč ob spoštovanju veljavne davčne zakonodaje zakonodaje ne bi plačala. Vendar toženi zahtevek ni postavljen v tej smeri in tega tožeča stranka ne trdi niti v pritožbi.

14. Pritožbeni razlogi tožeče stranke torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu pravilno zavrnilo. Pri tem ni storilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožeče stranke pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

15. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Pojasnjena je v jasnih, preglednih in popolnih razlogih v točki 7 ter točkah 13 in 14 sodbe. V njih je ugotovilo in se v zadostni meri opredelilo do vseh ugotovljenih pravno odločilnih dejstev. Prepričljivo je pojasnilo svojo odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izhajalo je iz zatrjevanih dejstev o škodi zaradi neupoštevanja davčne zakonodaje in jih pravilno ovrednotilo glede na določila Pogodbe o poravnavi. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

16. Po ugotovitvah v točki 4 sodbe so bile z davčno odločbo odmerjene in plačane obresti, do katerih ob pravilni uporabi davčne zakonodaje sicer ne bi prišlo. Ob takih ugotovitvah je pravilna odločitev, da gre za škodo, ki je nastala zaradi neupoštevanja davčne zakonodaje in ki sta se jo s pogodbo zavezali solidarno poravnati toženi stranki. Oporo ima v pravilno ocenjenem določilu točke 11.1. navedene pogodbe. Pritožba meni, da škode ni, češ da so bile po 95. členu ZDavP-2 obresti obračunane po evropski medbančni obrestni meri in so imele le funkcijo ohranjanja realne vrednosti denarja. V obravnavanem primeru ni relevantno, po kakšni obrestni meri so bile obračunane obresti, pač pa, da jih ob pravilnem izvajanju zakonodaje sploh ne bi bilo treba plačati. Zato je odločitev sodišča pravilna.

17. Drži, da je tožeča stranka ugovarjala izračunu škode, ki ga je opravila tožeča stranka sama in opozarjala, da se ne ujema z obveznostjo, ugotovljeno po davčna odločbi ter da je vtoževani delež obresti (85,83 %) nesmiseln. Pravnorelevantno škodo predstavljajo (celotne) obresti, odmerjene z davčno odločbo in ne obračun škode, kot ga je izračunala tožeča stranka. Do pravno nerelevantnih trditev se sodišču v sodbi ni treba opredeljevati. Tožeča stranka je vtoževala le določen delež odplačanega zneska, čemur je sodišče glede na pravno pravilno stališče, da gre za pogodbeno dogovorjeno škodo, pravilno ugodilo. Za presojo pravilnosti odločitve zadoščajo njegove ugotovitve o obrestih (točka 4), da gre za škodo in o vtoževani višini (točka 11 sodbe).

18. Pravilno je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Ni bilo sporno, da je tožeča stranka odmerjeno obveznost plačala že 17. 12. 2008, to je dva dni pred izdajo davčne odločbe (z dne 19. 12. 2008). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila Pogodba o poravnavi, s katero se je tožena stranka izrecno zavezala plačati s kršitvijo davčne zakonodaje povzročeno škodo, če se ta ugotovi, podpisana 27. 11. 2009. Pravilna je presoja, da sta s takimi pogodbenimi določili obe pogodbeni stranki dejstvo ugotovitve (obsega) škode vezali na dokončno ugotovitev davčnega organa o kršitvi zakonodaje. Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pričetek zastaralnega roka ni mogel pričeti teči prej, kot je bilo pravnomočno odločeno o davčnih kršitvah (sodba Upravnega sodišča z dne 29. 3. 2011). Tožba, vložena 28. 3. 2011, je bila torej vložena pravočasno, ne glede na to, ali je treba glede zastaranja v obravnavani zadevi uporabiti prvi odstavek 352. člena OZ, za kar se zavzema tožena stranka, ali tretji odstavek 352. člena OZ, za kar se zavzema tožeča stranka.

19. Vsi pritožbeni ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava in procesnih kršitvah po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti toženih strank za škodo so neutemeljeni. Pravno osnovo za solidarno plačilo ugotovljene škode po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 13 sodbe predstavlja točka 11.1. Pogodbe o poravnavi. Solidarna odgovornost toženih strank je bila dogovorjena s samo pogodbo, kar je skladno z drugim odstavkom 339. člena OZ in je nasprotno pritožbeno naziranje zmotno.

20. Presoja ravnanja prve tožene stranke oziroma njene odškodninske odgovornosti (tudi) po določilih drugega odstavka 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 je bila opravljena v okviru trditvene podlage same tožene stranke, ki se je sklicevala na dobro vero obeh pravdnih strank, da pri ugotovljenem načinu obračunavanja dela prve tožene stranke ne kršita davčne zakonodaje. Torej ne drži, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo pravnorelevantna dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prve tožene stranke. Ravno nasprotno: s pravilnimi opozorili na potrebno profesionalno skrbnost pri opravljanju nalog poslovodje je zavrnilo njeno opravičevanje (nepravilnega) ravnanja. S tem se je v zadostni meri opredelilo tudi do trditev, da sta pravdni stranki s takim načinom dela oziroma sodelovanja soglašali, kar naj bi po pritožbenih trditvah prezrlo. Nenazadnje ob dejstvu, da je bila kršitev davčne zakonodaje pravnomočno ugotovljena in da sta se pogodbeni stranki strinjali, da v tem primeru pride do odškodninskega zahtevka, niti ni več relevantno, ali se je tožeča stranka z napačnim obračunavanjem plačil strinjala ali ne. Dokaz z zaslišanjem prvega toženca je bil zato pravilno in obrazloženo zavrnjen in tudi v zvezi s tem očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Nenazadnje je grajanje te procesne kršitve prepozno in glede na 286.b člen ZPP neupoštevno, ker se nanjo tožena stranka prvič brez opravičila sklicuje šele v pritožbi.

21. Po povedanem je tudi pritožba tožene stranke neutemeljena. Odločitev v obsodilnem delu je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbo tožene stranke (353. člen ZPP).

22. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za obe pritožbi ter v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona v zvezi z obema odgovoroma na pritožbo. Pritožnici s pritožbama nista uspeli, zato nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov. Z odgovoroma na pritožbi pa stranki nista prispevali k odločitvi na pritožbeni ravni. Zato naj tudi v zvezi s tem trpita vsaka svoje stroške.