Jedro

Zgolj dejstvo, da v tožnikovem primeru ne obstaja arhivsko gradivo, ne more biti tožniku v škodo in zato tudi ne zadostna podlaga za odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 13.11.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 24.4.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja prisilnega deportiranca za čas od 30.4.1941 do 10.5.1945. Tožena stranka je navedla, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik s strani okupatorja poslan na prisilno delo h kmetu S. v S. v Avstrijo zaradi nacionalnih, verskih, političnih ali rasnih razlogov. Prav tako pa je iz zgodovinskih virov razvidno, da je nemški okupator na Spodnjem Štajerskem osebe, ki jim ni podelil državljanstva, začel pošiljati na prisilno delo šele leta 1942. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN), po kateri je delovni deportiranec oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma nasilnim ukrepom okupatorja tako, da je bila zaradi nacionalnih, verskih, političnih ali rasnih razlogov poslana na prisilno delo. Pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni izkazal konkretnega in neposrednega nasilja v smislu določb ZZVN, torej v obliki obvezne napotitve h konkretnemu obveznemu delu. Iz tožnikove izjave, da sta ga dne 30.4.1941 iz njegovega doma dva nemška policista odpeljala v F., od tam pa na kmetijo J.S., kjer je do konca vojne delal za hrano, namreč ni mogoče sklepati, da je bil odveden na prisilno delo. O tožnikovem prisilnem delu tudi ne obstaja arhivska dokumentacija, tožnik pa za ta čas tudi nima priznane posebne delovne dobe. Na drugačno odločitev v zadevi pa ne more vplivati predloženo potrdilo J.S. z dne 30.8.1967, prav tako pa ne potrdilo o izplačilu odškodnine Avstrijskega sklada za spravo, ki je bilo predloženo toženi stranki.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je v predmetni zadevi dokazano tako konkretno kot tudi neposredno nasilje. Nesporno je namreč, da sta ga iz domačega kroga odpeljala dva oborožena nemška policista. Prav tako je na podlagi izvedenih dokazov razvidno, da je bil tožnik napoten na prisilno delo, saj je bil v času, ko je bil odpeljan star 14 let in je obiskoval 7. razred osnovne šole ter kot tak sploh ni bil obvezen kakršnega koli dela. Pri kmetu S. je moral delati zastonj, delo pa se mu ni upoštevalo v pokojninsko dobo. Da je bil poslan na prisilno delo mu je priznal tudi Avstrijski sklad za spravo, ko mu je izplačal ustrezno odškodnino. Odškodnino je uveljavljal prav na podlagi statusa prisilnega delavca, saj na to kaže že naslov njegove vloge-formularja (Prisilno delo 1941-1945), ki jo je navedenemu skladu poslal in ki jo sedaj prilaga pritožbi. Meni, da glede na navedeno tudi ne more vzdržati zaključek prvostopenjskega sodišča, da na prisilno delo ni bil napoten iz političnih, nacionalnih in rasnih razlogov, čeprav o tem nima neposrednih dokazov, saj mu ni bila izdana nobena listina ali potrdilo. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi in mu prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah 1. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob izpolnjevanju pogojev iz 1. člena ZZVN, je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki so jo okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo (delovni deportiranec). Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za priznanje statusa delovnega deportiranca odločilno, ali je bila oseba iz razlogov po 2. členu citiranega zakona poslana na neprostovoljno delo, za katero ni bila plačana ali pa je bilo plačilo zgolj simbolično.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v svoji odločbi in sicer, da sta tožnika dne 30.4.1941 od doma odpeljala dva nemška policista v F., od tam pa je bil odpeljan na kmetijo J.S. v Avstriji. Pritrdilo je toženi stranki, da zgolj zatrjevanje tožnika, da je brez plačila delal na kmetiji S., kljub predloženemu potrdilu in izplačilu odškodnine Avstrijskega sklada za spravo, ne izkazuje konkretnega in neposrednega nasilja v smislu določb ZZVN. Pravilno je sicer stališče v sodbi, da je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost prisilnim ukrepom oziroma nasilnim dejanjem, vendar pa je bila po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ko je sledilo toženi stranki, preuranjena. Iz podatkov v spisu namreč ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik ni bil poslan na prisilno delo v smislu določb ZZVN. Zgolj dejstvo, da o tožnikovem primeru ne obstaja arhivsko gradivo, ne more biti tožniku v škodo in zato tudi ne zadostna podlaga za odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca. Način, kako je bil tožnik odpeljan od doma ter njegova mladost bi kazala na to, da njegov odhod ni bil prostovoljen. Sodišče prve stopnje pa se, tako kakor kot tudi tožena stranka, z ničemer ni opredelilo do tožnikovih navedb, da delo za kmeta S. ni bilo plačano, kakor tudi ne do okoliščine, da je bila tožniku izplačana odškodnina s strani Republike Avstrije. Res je sicer, da iz potrdila Avstrijskega sklada za spravo z dne 27.7.2001, ki je bilo predloženo v postopku revizije, ni razvidno, zakaj mu je bila odškodnina izplačana, vendar pa to še nujno ne pomeni, da ni bila izplačana ravno zaradi prisilnega dela.

Sodišče prve stopnje glede na navedeno ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS), ne da bi presodilo vse tožbene navedbe in pojasnilo, zakaj okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi niso pomembne za odločitev v zadevi. Zato je na podlagi 74. člena ZUS pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.