Jedro

Lastnik služečega zemljišča lahko zahteva, da pravica stvarne služnosti preneha le z oblikovalnim zahtevkom, v katerem zahteva prenehanje stvarne služnosti.

Pri ukinitvi stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost, treba je ugotoviti, ali je stvarna služnost nekoristna za gospodujoče zemljišče, oziroma ali se z ukinitvijo stvarne služnosti ne bo spremenil ekonomski položaj gospodujočega zemljišča, glede na okoliščine, zaradi katerih je bila ustanovljena stvarna služnost za potrebe gospodujočega zemljišča. Ukinitev služnosti bo ob izkazanih izjemnih okoliščinah utemeljena tudi v primeru, če lastnik služečega zemljišča, zaradi ustanovljene služnosti, kljub potrebni skrbnosti pri uveljavljanju pravnega varstva, ne bo mogel uspešno zavarovati svojih osebnih in premoženjskih pravic pred protipravnimi ravnanji toženca.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba v I. in IV. točki razveljavi v celoti, v II. točki pa se razveljavi v delu, ki se nanaša na prepoved tožencu, da uporablja parc. št. 530/14 k.o. x. za prosti peš prehod in prenašanje stvari preko te parcele do parc. št. 530/35 k.o. x. in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nepotrebna ukine služnostna pravica pešpoti preko parc. št. 530/14 k.o. x.(1), v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin na parc. št. 530/35 k.o. x.(2), (točka I). Tožencu je prepovedalo, da se za parcelo 530/14 k.o. x., razen glede možnosti voženj zaradi nakladanja in razkladanja, kar je dovoljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 223/97 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1093/98, prepoveduje uporaba parc. št. 530/14 k.o. x. in sicer za prosti peš prehod preko te parcele do parc. št. 530/35 k.o. x. ter prenašanje in puščanje stvari na parc. št. 530/14 k.o. x. (točka II). Kar je zahtevala tožeča stranka več, prepoved kakršnekoli uporabe parc. št. 530/14, brez izjeme, ki je razvidna iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in se nanaša na možnost voženj zaradi nakladanja in razkladanja, je prvo sodišče zavrnilo (točka III). Toženca je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 786,56 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV).

Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (3) in v pritožbi v nadaljevanju navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Dovolitev služnosti vožnje zaradi nakladanja in razlaganja, ki je določena v II. in III. točki izreka sodbe, ni združljiva s prepovedjo prenašanja in puščanja stvari na parceli, ki ju sodišče v istem delu izreka dovoljuje. Tožeči stranki ni jasno, kako naj bi tožena stranka opravljala razkladanje in nakladanje, ko ji je hkrati prepovedano prenašanje stvari preko nepremičnine. Dovoljena je vožnja preko služeče nepremičnine, prepovedan pa je tožniku peš dostop. Večja obremenitev vožnje preko služeče nepremičnine hkrati vsebuje tudi manjšo obremenitev pešpoti, takšno je tudi stališče sodne prakse. V konkretnem primeru sodba dovoljuje tožencu vožnjo, ki je večja obremenitev, prepoveduje pa mu peš dostop, zato v konkretnem primeru gre za absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Tožnica tekom postopka nikoli ni izjavila, da soglaša z vožnjo toženca po služečem zemljišču zaradi nakladanja ali razkladanja, tako tudi ni moč razumeti izjave tožnice na naroku 14. 12. 2012, kot si to zmotno razlaga sodišče. Služnostna pravica od sodbe P 232/1997 ni bila več sporna. Toženec je postavil različne predmete na služeče zemljišče in na ta način onemogočil izvrševanje služnosti, zato je zaradi spremenjenih okoliščin tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti utemeljen. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni postavila zahtevka za ukinitev služnosti glede vožnje zaradi nakladanja in razkladanja. Tožnica je postavila zahtevek na prepoved kakršne koli uporabe služečega zemljišča. Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je tožencu služnost tudi v delu, ki se nanaša na vožnjo zaradi nakladanja in razkladanja nepotrebna, saj iz razlogov na njegovi strani že dalj časa onemogočeno njeno izvrševanje. Izpolnjeni so pogoji za prenehanje služnosti na podlagi samega zakona, zato so izpolnjeni pogoji, da se tožencu prepove vsakršna uporaba parcele 530/14, vključno z vožnjami z namenom nakladanja in razkladanja.

Toženec v laični pritožbi predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in v nadaljevanju pritožbe navaja, da mu je bil skrbnik postavljen nezakonito, da bi prvo sodišče moralo opraviti nov ogled, ter da ni upoštevalo, da si predprostor lasti sodni izvršitelj. Prvo sodišče ni opravilo zvočnega snemanja z namenom, da prilagaja zapisnike. Tožnica moti toženca pri izvrševanju služnostne pravice, zato je v teku pravdni postopek. Tožnica je prenesla lastninsko pravico na svojo hčero, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da se pravda lahko konča, če se izgubi aktivna legitimacija. Na podlagi izročilne pogodbe je bila ustanovljena služnostna pravica zaradi nemotene uporabe vmesnega prostora med staro in novo delavnico in pokritega dvorišča, ki se nahaja na parc. št. 530/14 v korist vsakokratnega lastnika nove delavnice, oziroma zemljišča parc. št. 350/35 s prostim vhodom v delavnico skozi oba vhoda s H. ulice in sicer z južnega in obratno. Zaradi zlorabe izvršbe s strani tožnice je inšpektor protipravno podrl nadstreška, ki jih je razmetal po celi gospodujoči parceli. Zaradi preprečitve nenadomestljive škode je te predmete tožnik prestavil na pokrito dvorišče služeče nepremičnine. Z razveljavitvijo izročilne pogodbe je toženec ponovno postal solastnik stare delavnice, skupaj z bivšo soprogo tudi lastnik nove delavnice, tožnica pa je izgubila lastništvo na stari delavnici. S sodbo P 223/97 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima toženec služnostno pravico nemotene uporabe vmesnega predprostora med staro in novo delavnico ter pokritega dvorišča na parc. št. 530/14 k.o. x. v obsegu prostega peš prehoda preko pokritega dela dvorišča in predprostora v delavniške prostore nove delavnice, ki stoji na parc. št. 530/35 k.o. x. z možnostjo voženj zaradi nakladanja in razkladanja s prostim vhodom v novo delavnico skozi oba vhoda H. ulice. Pravica, da toženec pušča stvari na delu parcele 530/14, pa gre tožencu na podlagi izročilne pogodbe, ki je bila razveljavljena in je na podlagi ustanovne listine o skupni obrti iz leta 1971 postal solastnik stare delavnice do 1/3, njegov lastniški delež pa se je po smrti očeta še povečal. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da se pritožba toženca zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba toženca je deloma utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca vezane na procesne kršitve, ker prvo sodišče ni opravilo zvočnega snemanja narokov. Iz zapisnikov glavnih obravnav je razviden natančnem potek dogajanja na glavnih obravnavah, kjer ni bilo kršitev. Postopek postavitve skrbnika tožencu je pravnomočno končan, razlogi za postavitev skrbnika so bili že obširno pojasnjeni v odločbah sodišča prve in druge stopnje(4). Skrbnik mora varovati interese zastopanega, če pa bo prvo sodišče ugotovilo, da skrbnik ne kaže potrebne skrbnosti, mora postopati po tretjem odstavku 79. člena ZPP. Nobenih kršitev tudi ni bilo storjenih v postopku brezplačne pravne pomoči tožencu. Prvo sodišče je ne glede na (dostikrat neprimerne) ravnanja in izjave toženca do prvega sodišča skozi vse faze postopka korektno in nepristransko vodilo postopek in upoštevalo okoliščino, da je bil tožencu postavljen skrbnik za poseben primer, zato pritožbeno sodišče odločno zavrača vse pritožbene trditve toženca, da je sodišče prve stopnje storilo kršitve pravdnega postopka.

Zahtevek za prenehanje stvarne služnosti se mora uveljaviti s tožbo, ki jo vloži lastnik služečega zemljišča proti lastniku gospodujočega zemljišča, sodišče pa s konstitutivno odločbo odloči o ukinitvi služnosti. Sodišče prve stopnje je bilo zato vezano na postavljeni tožbeni zahtevek, v okviru katerega je tudi odločalo. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala ukinitev služnosti peš hoje, v nadaljevanju pa z negatorno tožbo še, da se tožencu prepove uporaba služnostnega zemljišča, predvsem pa prosti peš prehod preko služečega zemljišča ter prenašanje in puščanje stvari na služečem zemljišču. S sodbo P 223/97 z dne 11.5.1998 je Okrajno sodišče v Domžalah na podlagi izročilne pogodbe z dne 24.2.1986 (v okviru postavljenega tožbenega zahtevka) ugotovilo obstoj stvarne služnosti nemotene uporabe vmesnega prostora med staro in novo delavnico ter pokritega zemljišča na parc. št. 350/14 k. o. x. v korist toženca(5), ki obsega peš prehod preko pokritega dela dvorišča in predprostora v delavniške prostore toženčeve delavnice, stoječe na parc. št. 350/35 k. o. x., z možnostjo voženj zaradi nakladanja in razkladanja in s prostim vhodom v novo delavnico skozi oba vhoda iz H. ulice z južne strani in obratno, zavrnilo pa je zahtevek toženca, da se ugotovi služnostna pravica skladiščenja in parkiranja na služečem zemljišču. Tožnica tudi v pritožbi navaja, da ni sporno, da je bila ustanovljena opisana služnostna pravica v korist parc. št. 350/35 k. o. x. in v breme parc. št. 350/14 k. o. x..

Služnostna pravica je stvarna pravica, ki je vezana na nepremičnino (in ne na lastnika) in učinkuje proti vsakomur. Pri služnostni pravici ne gre za zadovoljevanje osebnih potreb služnostnega upravičenca, ampak za zadovoljevanje potreb v zvezi z uporabo njegove nepremičnine kot gospodujočega zemljišča(6). Lastnik služečega zemljišča lahko zahteva, da pravica stvarne služnosti preneha, ker ni več potrebna, le z oblikovalnim zahtevkom, v katerem zahteva prenehanje stvarne služnosti. Pravdno sodišče pa mora vedno odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Iz tožbenega zahtevka tožnice pa izhaja, da tožnica zahteva (le) ukinitev služnostne pravice pešpoti in ne popolne ukinitve stvarne služnosti, ki je bila pogodbeno ustanovljena v korist parc. št. 350/35 k. o. x. in v breme parc. št. 350/14 k. o. x.. Dokler stvarna služnostna obstaja, jo mora sodišče upoštevati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala prepoved kakršne koli uporabe parc. št. 530/14 k.o. x. v korist parc. št. 530/14 k.o. x. in pri tem upoštevalo, da je bila v korist gospodujočega zemljišča ustanovljena tudi služnostna pravica voženj po služečem zemljišču zaradi nakladanja in razkladanja.

Tožnica je tožbeni zahtevek na ukinitev stvarne služnosti peš hoje gradila na trditvah, da je stvarna služnost prenehala, ker je nekoristna za uporabo gospodujočega zemljišča, in ker so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (drugi odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(7); sedaj 222. člen Stvarnopravnega zakonika(8)). Drugi odstavek 222. člena SPZ pa sedaj jasno določa (kar je sicer veljalo tudi na podlagi razlage določbe drugega odstavka 58. člena ZTLR), da stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna in ne že v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za vložitev zahtevka. Tožnica ni uveljavljala ukinitve služnostne pravice na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZTLR (sedaj 223. člena SPZ), ki določa, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, oziroma če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, oziroma če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena, v takšnih primerih sodna odločba nima konstitutivne narave in gre za ugotovitveno odločbo, kar pomeni, da bi ob takšni trditveni podlagi tožnica lahko uspela s prepovednim zahtevkom kakršne koli uporabe služnostne parcele, če bi zatrjevala, da je služnostna pravica prenehala na podlagi zakona. Tega pa ni zatrjevala oziroma takšne trditve tožnica navaja šele v pritožbi, ki pa jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj gre za nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožnica je zatrjevala, da so izpolnjeni pogoji za ukinitev stvarne služnosti iz drugega odstavka 58. člena ZTLR (sedaj 222. člena SPZ), kjer je določeno, da lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna (nekoristna) za gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Pri presoji koristnosti se izhaja iz potrebe gospodujočega zemljišča, nekoristnost pa mora biti objektivna in popolna. Stvarna služnost je vezana na ekonomski interes izkoriščanja gospodujoče stvari in ne v korist določene osebe za zadovoljevanje njenih osebnih potreb.

Vezanost na objektivne pogoje pri ukinitvi stvarne služnosti pojasnjuje tudi naslednji primer. Izbris stvarne služnosti iz zemljiške knjige je pomembna pravna predpostavka, saj prenehanje na tej podlagi zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo nima učinka proti pridobitelju lastninske pravice na gospodujočem zemljišču, vendar je učinek bistveno manj pomemben kot v drugih primerih. Ker zahteva za prenehanje služnosti temelji na objektivni presoji koristnosti oziroma spremenjeni okoliščini glede služeče in gospodujoče nepremičnine, je utemeljeno pričakovati, da bo sodišče v postopku proti novemu pridobitelju lastninske pravice na gospodujočem zemljišču enako odločilo(9). Okoliščina, da lastnik gospodujočega zemljišča ne uporablja in ne izvršuje služnostne pravice samo po sebi še ne predstavlja razloga za prenehanje stvarne služnosti, ker je postala nekoristna za gospodujočo stvar, še manj pa, da bi navedena okoliščina predstavljala podlago za ukinitev stvarne služnosti, ker so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila vzpostavljena. Prav iz navedenih razlogov ni moč pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da so izključno zato, ker je toženec namestil predmete na služečo in gospodujočo zemljišče in na ta način preprečil sebi in tožnici dostop do delavnice, izpolnjeni pogoji za ukinitev služnosti.

Če je sodišče že ocenjevalo ravnanja toženca, zaradi katerih je sebi in tožnici preprečil dostop do delavnice po služečem in gospodujočem zemljišču, bi se prvo sodišče moralo opredeliti tudi do trditev toženca, da od leta 1998 zaradi zdravstvenih težav ne uporablja več delavnice, zaradi katere je bila stvarna služnost ustanovljena, navajal pa je tudi različne postopke in ravnanja tožnice, ki mu preprečujejo uporabo delavnice, zatrjeval pa je tudi, da so se spremenili tudi lastniki služečega in gospodujočega zemljišča (kar pa po določbi 190 člena ZPP sicer ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča, lahko pa je navedena okoliščina relevantna pri odločitvi o ukinitvi služnostne pravice(10)). Prvo sodišče se do navedenih dejstev v sodbi ni opredelilo, moralo pa bo to storiti v novem sojenju ter pri tem upoštevati, da je bila služnost pešpoti in prevozov ustanovljena prav zaradi dostopa do delavnic, pri čemer toženec trdi, da je vstop v delavnico mogoč le preko služečega zemljišča. Vse navedene okoliščine bo treba v novem sojenju upoštevati in hkrati tudi dejstvo, da na gospodujočem zemljišču še vedno stoji delavnica, za potrebe katere je bila ustanovljena služnost dostopa, stanje dostopa do delavnice pa je ostalo nespremenjeno (razen glede predmetov, ki jih je toženec pustil na gospodujočem in služečem zemljišču). Že ob ustanovitvi stvarne služnosti je imela delavnica povezavo z javno potjo, tako s strani gospodujočega zemljišča, kakor tudi služečega, toženec je tudi zatrjeval, da je dostop s strani služečega zemljišča za večje tovornjake lažji, in da je dostop v delavnico, ki stoji na gospodujočem zemljišču možen le preko služečega zemljišča, kar je potrdila tudi tožnica s svojimi navedbami na ogledu dne 20. 10. 2006(11), kjer je navedla, da bi dovolila uporabljati služnosti del njene parcele za dostop toženca v delavnico v skrajnem delu dvorišča parc. št. 530/14, treba bi bilo le sezidati stopnice, ki naj bi jih zgradila tožnica na lastne stroške. Tožnica zaslišana kot stranka je tudi izpovedala, da je oče pravdnih strank vnesel v izročilno pogodbo določbo o služnostni poti tudi iz razloga, da pri dostopu do delavnice ne bi bilo treba hoditi okoli po Hribarjevi ulici, saj je v takšnem primeru pot podaljšana za 100 m(12). Ob takšnih razlogih za ustanovitev služnosti je treba upoštevati, da je služnost lahko ustanovljena tudi iz razloga, da je uporaba gospodujočega zemljišča bolj udobna(13).

Pritožba tožnika ima prav, da je v sami naravi stvarne služnosti, da večja obremenitev vožnje preko služeče nepremičnine, hkrati vsebuje tudi manjšo obremenitev pešpoti, vendar je takšen tožbeni zahtevek tožnica sama postavila, sodišče pa je dolžno odločati le v okviru postavljenega zahtevka. Vendar ni moč povsem izključiti zahtevka, kot ga je postavila tožnica in ga je priznalo prvo sodišče, saj bi za potrebe delavnice lahko obstajal ekonomski interes le za vožnje do delavnice zaradi nakladanja in razkladanja (zaradi boljšega dostopa s tovornjaki, ker je dostop po služečem zemljišču za težje tovornjake enostavnejši, kot dostop po gospodujočem, kot to trdi toženec - glej tudi kopijo katastrskega načrta), ne bi pa bil izkazan ekonomski interes služnostne pravice pešpoti.

Pri ukinitvi stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost, treba je ugotoviti, ali je stvarna služnost nekoristna za gospodujoče zemljišče, oziroma ali se z ukinitvijo stvarne služnosti ne bo spremenil ekonomski položaj gospodujočega zemljišča, glede na okoliščine, zaradi katerih je bila ustanovljena stvarna služnost. Ker delavnica, za katero je bila stvarna služnost ustanovljena, še obstaja (v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da delavnice več ne služi svojemu prvotnemu namenu, npr. zaradi gradbene preureditve v neposlovne prostore ali zaradi trajne prepovedi delovanja) služnostna pot ne more biti nekoristna za potrebe delavnice, kljub trditvam tožnice, da toženec več ne opravlja poslovne dejavnosti in dejstvu, da dostop do delavnice ni več mogoč zaradi predmetov, ki jih je na služečem in gospodujočem zemljišču odložil toženec. Okoliščina, da toženec ne uporablja delavnice in služnostne poti, bo lahko razlog za prenehanje služnosti po samem zakonu zaradi neizvrševanja služnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pustil na služečem zemljišču večje število stvari, kar je izven okvira dovoljene služnosti, zato mu je prvo sodišče s sodbo utemeljeno prepovedalo, da pušča stvari na služečem zemljišču. Tožnica uveljavlja zahtevek na ukinitev stvarne služnosti tudi iz razloga, ker naj bi toženec zlorabljal služnostno pravico za fizično in psihično nasilje zoper tožnico in ji povzročal premoženjsko škodo. Stvarna služnost se izvršuje zaradi koristi gospodujočega zemljišča, pravica stvarne služnosti pa se mora kot vsaka druga pravica izvrševati pošteno, predvsem pa na način, da v najmanjši meri posega v lastninsko pravico lastnika služečega zemljišča. Ob ustanovitvi služnostne pravice je bila služnostna pravica koristna za gospodujoče zemljišče, tožnik jo je uporabljal za dostop do delavnice, okoliščine pa so se lahko spremenile do te mere, da je toženec uporabljal (zlorabljal) služnostno pot le še zaradi izvrševanja protipravnih ravnanj, s katerimi je nedopustno posegal v zavarovane osebnostne in premoženjske pravice tožnice, v takšnem izjemnem primeru pa gre lahko za spremenjene okoliščine, zaradi katerih je dopustno ukiniti služnostno pravico.

Tožnica ima za zaščito lastninske pravice in osebne integritete ustrezna pravna sredstva, ki niso vezana na postopek ukinitve služnosti, vendar tožnica smiselno zatrjuje, da pri zaščiti svojih pravic ni bila uspešna prav iz razloga, ker toženec zlorablja služnostno pravico za psihično in fizično nasilje, ki ga izvaja nad tožnico in na ta način nedopustno posega v njene temeljne osebnostne in premoženjske pravice. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev v sodbi ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da je v izjemnih primerih moč upoštevati tudi navedene okoliščine, kot razlog za ukinitev služnosti, ko je zaradi izjemnih okoliščin treba ugotavljati in tehtati, kateri pravici dati prednost. Upoštevati je treba vse okoliščine primera, na eni strani (že opisane) objektivne okoliščine vezane na (ne)koristnost ustanovljene služnosti za gospodujoče zemljišče in na drugi strani protipravna ravnanja, s katerimi lastnik gospodujočega zemljišča z zlorabo stvarne služnosti posega v zavarovane pravice lastnika služečega zemljišča, na način, zaradi katerega je ob tehtanju varovanih pravic lastnika gospodujočega zemljišča in lastnika služečega zemljišča, treba dati prednost slednjemu. Navedeno pravno varstvo lastniku služečega zemljišča bo izjemoma utemeljeno le v primeru, če lastnik služečega zemljišča, zaradi ustanovljene služnosti, kljub potrebni skrbnosti pri uveljavljanju pravnega varstva, ne bo mogel uspešno zavarovati svojih osebnih in premoženjskih pravic pred protipravnimi ravnanji lastnika gospodujočega zemljišča. To pa pomeni, da je treba prepričljivo ugotoviti konkretna protipravna ravnanja toženca zoper tožnico in postopke, s katerimi je tožnica že poskušala zaščititi svoje pravice pred protipravnimi ravnanji toženca, ki so se kasneje izkazali kot neuspešni, prav iz razloga, ker je toženec zlorabil služnostno pravico za dosego protipravnih ravnanj. Treba bo upoštevati tudi trditve toženca, da mu je tožnica protipravno preprečevala priznano služnostno pravico in zoper njega izvajala psihično in fizično nasilje, in ker gre za posebne okoliščine, bo treba upoštevati tudi okoliščine vezane na spremembo lastništva (razveljavitev izročilne pogodbe, prenosi lastništva na služečem in gospodujočem zemljišču na pravne naslednike, izvršilne postopke vezane na spremembo lastništva in podobno(14)), predvsem pa bo prvo sodišče v tem delu vezano na trditveno podlago in dokazne predloge, ki sta jih pravdni stranki pravočasno navedli v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vse navedene okoliščine pa je treba presojati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, v katerem tožnica zahteva ukinitev (le) služnostne pravice pešpoti.

Toženec v pritožbi navaja, da dovolitev služnosti vožnje zaradi nakladanja razkladanja ni združljiva z prepovedjo prenašanja, tožnica pa, da ni razumljiva odločitev prvega sodišča, s katero se dovoljuje tožencu, da opravljala razkladanje in nakladanje na služečem zemljišču, ko mu je hkrati prepovedano prenašanje stvari preko nepremičnine. Razlogi, ki jih navajata pravdni stranki so utemeljeni, zato je bila sodba tudi v navedenem delu razveljavljena, ker bo moralo prvo sodišče v novem sojenje ugotoviti, ali služnostna pravica daje vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča tudi pravico, da lahko po služnostnem zemljišču tudi prenaša stvari, oziroma ali ni ta pravica že zajeta v služnostni pravici pešpoti, glede na to, da je lastniku gospodujočega zemljišča priznana pravica voženj zaradi nakladanja in razkladanja, v sami naravi stvarne služnosti pa je, da večja obremenitev načeloma vsebuje tudi manjšo obremenitev. Nobenega dvoma pa ni, da toženec nima pravice puščati ali shranjevati kakršnih koli predmetov na služečem zemljišču. V novem sojenju se bo prvo sodišče moralo tudi opredeliti do trditev tožnice(15), da oče pravdnih strank ni mogel pravno veljavno ustanoviti služnostne pravice v izročilni pogodbi, kar naj bi tožnica dokazovala tudi z lastnim zaslišanjem(16), ter da ima toženec možnost dostopa iz javne poti in je zato služnostna pravica nepotrebna(17).

Pritožbeno sodišče ni moglo samo presojati utemeljenosti trditev tožnice, ki so navedene v 16. in 17. točki te odločbe, ker bi na ta način pravdnima strankama odvzelo pravico do obravnavanja in pravico do pritožbe. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca deloma ugodilo in razveljavilo sodbo v točkah I in IV, v točki II pa v delu, ki se nanaša na prepoved peš prehoda in prenašanje stvari po služečem zemljišču za potrebe gospodujočega zemljišča ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa pritožbo toženca zavrnilo, pritožbo tožnice pa je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju tudi služeče zemljišče. (2) V nadaljevanju tudi gospodujoče zemljišče. (3) V nadaljevanju ZPP.

(4) Glej sklep Okrajnega sodišča v Domžalah P 43/2003 z dne 21. 5. 2012 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2032/2012 z dne 19. 9. 2012. (5) Tožnika v postopku P223/97. (6) Primerjaj VS RS II Ips 112/85. (7) V nadaljevanju ZTLR.

(8) V nadaljevanju SPZ.

(9) Glej Miha Juhart: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, tč. 3 stran 918. (10) Primerjaj z razlogi, ki so navedeni v 16. točki obrazložitve.

(11) Glej stran 135 sodnega spisa.

(12) Glej izpovedbo tožnice na naroku dne 13. 5. 1998; strani stran 9 sodnega spisa.

(13) Glej Tone Frantar: Stvarno pravo, stran 208. (14) Glej tudi 11. točko obrazložitve.

(15) Glej tožbene navedbe na strani 2. Pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščina, ki jo navaja tožnica v tožbi, da mora toženec za dostop do služečega zemljišča uporabljati nepremičnino tretje osebe ni relevantna.

(16) Kar bo za tožnico težko dokazno breme, glede na priložene listinske dokaze.

(17)Pritožbeno sodišče je glede navedenega dejstva že zavzelo materialnopravno stališče v tč. 9-13.