Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 651,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2012, višji tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Pravilno je ugotovljeno, da so tožnikovi glavoboli posledica pretresa možganov in da so težave z želodcem posledica dolgotrajnega jemanja analgetikov, prezrta pa je ostala časovna komponenta bolečin in nelagodnosti. Zdravljenje je trajalo najmanj čas bolniškega staleža, tj. dobro leto in pol. V sodbi so navedeni številni pregledi, spregledano pa je, da to pomeni, da je tožnik imel v povprečju tri preglede tedensko oziroma pet mesecev vsak delovni dan. Zdravljenje je bilo torej zelo intenzivno in s posledično veliko nelagodnostmi. Zahtevek v višini 17.000 EUR je zato v celoti utemeljen. Prenizko je ovrednoteno tudi ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katerega bo tožnik ob pričakovani življenjski dobi trpel še 40 let. Zato predlaga zvišanje do zahtevanih 12.000 EUR.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

6. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku, do katerega je prišlo 8. 4. 2009, utrpel udarnino glave in posledično lažji pretres možganov s kratkotrajno amnezijo in motnjo zavesti, zvin vratne hrbtenice z nategom vratnih mišic, udarnino in rane v predelu levega komolca in poškodbo ulnarnega živca, udarnino v predel leve rame in lopatice s poškodbo rotatorne manšete in obhrbteničnega mišičja na levi strani (delno so bile strgane, deloma pa je šlo za kontuzije s hematomom). Srednje hude bolečine je trpel 14 dni, trajne lahke 5 tednov, občasne lahke in srednje hude pa do zaključka zdravljenja 4. 3. 2011, trpi pa še občasne glavobole lažje intenzitete. Med zdravljenjem je bil izpostavljen številnim nevšečnostim, natančno opisanim v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovljeni obseg škode je v izpodbijani sodbi ovrednoten v odškodnini v znesku 7.000 EUR. Primerjava s podobnimi primeri pokaže, da so v prisojenem znesku odškodnine ustrezno ovrednotene vse ugotovljene okoliščine, vključno z obsegom ugotovljenih nevšečnosti, na kar opozarja pritožba.(1)

7. Enaka ocena velja tudi glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožniku zaradi posledic poškodbe ostala minimalno omejena gibljivost levega komolca in omejena gibljivost leve rame lažje do srednje stopnje (30 %). Zaradi navedenega ne more več opravljati težjih in dalj časa trajajočih fizičnih del, s povečanimi napori pa lahko opravlja lažja fizična dela in dela v prisiljeni drži ter rekreativne dejavnosti, ki zahtevajo obremenitev leve roke in njen dvig nad nivo ramen. Težje opravlja svoje poklicno delo, ne more pa se več udeleževati treninga borilnih veščin, ki sicer sodijo v okvir poklicnega usposabljanja, težje opravlja dela na domači kmetiji, ne more več jahati, kolesariti, voziti motorja in se ukvarjati z ozvočenjem prireditev. Prisojena odškodnina v višini 8.000 EUR ustrezno vrednoti tako tožnikovo prizadetost zaradi navedenih prikrajšanj in obravnavani primer pravilno umešča v razpon odškodnin za manjše, srednje in velike škode.

8. Pritožba ni ponudila primerjave z odškodninami v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv, preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, pa pokaže, da je prisojeni znesek odškodnine tudi kot celota – prisojenih je bilo nekaj več kot 17 povprečnih neto plač – v okviru odškodnin, prisojenih v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv ali nekoliko manjši oziroma nekoliko večji kot pri tožniku.(2)

9. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitev materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vključena odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. npr. sodbo II Ips 751/2005, kjer je bilo tožnici za primerljiv obseg telesnih bolečin in nevšečnosti in ob podobno dolgotrajnem zdravljenju, ki je vključeval tudi operativni obseg, prisojenih 6,5 povprečnih neto plač (tožničina revizija, v kateri se je zavzemala za njeno zvišanje, je bila zavrnjena), in sodbo VS RS II Ips 438/2007, kjer je bilo ob podobno dolgotrajnem zdravljenju, ki pa je vključevalo dva operativna posega, prisojena odškodnina v višini 8,8 povprečnih neto plač (toženčeva revizija, ki se je zavzemal za njeno znižanje, je bila zavrnjena).

(2) Prim. npr. sodbe VS RS II Ips 751/2005, II Ips 330/2009, II Ips 287/2005, II Ips 558/2004, kjer so bile prisojene odškodnine v razponu od 16 do 21 povprečnih neto plač, a so bile vse preizkušene le na podlagi revizij tožnikov. Primeri so povzeti po Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, in računalniški bazi nepremoženjskih škod.