Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 71. člena ZPP je podana, če sodeluje v senatu, ki odloča o pravnem sredstvu, sodnik, ki je sodeloval pri izdaji tiste odločbe nižjega sodišča, zoper katero je bilo vloženo omenjeno pravno sredstvo. V senatu sodišča prve stopnje, ki je izdal sodbo, ki je bila predmet preizkusa na drugi stopnji, ni sodelovala nobena od članic pritožbenega senata. Predsednica senata sodišča druge stopnje je dne 13.12.1994 predsedovala prvostopnemu senatu na naroku, ki je bil preložen. Novi narok dne 22.1.1996 je bil opravljen pred spremenjenim senatom, ki je zaradi spoštovanja načela neposrednosti, skladno določilu tretjega odstavka 315. člena ZPP, začel glavno obravnavo znova. Ker v reviziji omenjena sodnica na tej obravnavi - na kateri so se izvedli dokazi in obravnaval uspeh dokazovanja - ni sodelovala, niti ni sodelovala pri izdaji sodbe nižjega sodišča, revizijski očitek zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil ves čas od 18.7.1991 dalje do prenehanja vojaške službe na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) s predlogom, da se ji ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je pri izdaji izpodbijane sodbe sodelovala sodnica, ki bi morala biti v smislu 5. točke 71. člena ZPP izločena. Iz rezultatov dokaznega postopka je povzeti, da tožnik izpolnjuje pogoj iz druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka, saj je bil v času po 18.7.1991 na razpolagi, zato je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 71. člena ZPP je podana, če sodeluje v senatu, ki odloča o pravnem sredstvu, sodnik, ki je sodeloval pri izdaji tiste odločbe nižjega sodišča, zoper katero je bilo vloženo omenjeno pravno sredstvo. V senatu sodišča prve stopnje, ki je izdal sodbo, ki je bila predmet preizkusa na drugi stopnji, ni sodelovala nobena od članic pritožbenega senata. Predsednica senata sodišča druge stopnje je dne 13.12.1994 predsedovala prvostopnemu senatu na naroku, ki je bil preložen. Novi narok dne 22.1.1996 je bil opravljen pred spremenjenim senatom, ki je zaradi spoštovanja načela neposrednosti, skladno določilu tretjega odstavka 315. člena ZPP, začel glavno obravnavo znova. Ker v reviziji omenjena sodnica na tej obravnavi - na kateri so se izvedli dokazi in obravnaval uspeh dokazovanja - ni sodelovala, niti ni sodelovala pri izdaji sodbe nižjega sodišča, revizijski očitek zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijska trditev, da je bilo ob zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi ugotovitve obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice tožnika do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, sledi, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 - status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve 30.11.1991. V drugi alinei prvega odstavka drugega člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92 - odlok) pa je kot eden izmed pogojev za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci, da so bili le-ti po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Ob ugotovitvi obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravic za tožnika do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine, je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik namreč ni izpolnjeval statusnega pogoja iz druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka, predpisanega za priznanje uveljavljene pravice. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.

Ker revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni utemeljena in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).