Jedro

Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se večinoma postavlja kot dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru in na koncu je (ustavnopravna) sprejemljivost policijskega ravnanja odvisna od skrbne presoje dejanskega vprašanja po kazenskih sodiščih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega Š. A. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), za katero mu je izreklo kazen osem let zapora in v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu; obsojenega A. P. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero mu je izreklo kazen šest let zapora in v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu; obsojenega H. R. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero mu je izreklo kazen šest let zapora in v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu; obsojenega H. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen sedem let zapora, na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 preklicalo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 128/2007 z dne 18. 9. 2008 izrečeno mu pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora ter mu, upoštevaje obe določeni kazni, izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu; obsojenega E. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen pet let zapora in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je preklicalo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 220/2006 z dne 17. 12. 2007 izrečeno mu pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in šest mesecev zapora ter mu, upoštevaje vse določene kazni, izreklo enotno kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu.

Sodišče je obsojenim odvzelo zaseženo mamilo (na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1), E. Š. pa tudi zaseženo orožje ter strelivo (na podlagi prvega in drugega odstavka 73. člena KZ-1).

Na podlagi prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je: obsojenim Š. A., H. R. in A. P. odvzelo 5.000,00 EUR premoženjske koristi, tako da je Š. A. odvzelo zaseženih 2.250,00 EUR in 2.110,00 HRK, preostalih 2.460,82 EUR pa vsem trem naložilo v solidarno plačilo; obsojenim Š. A., H. R., A. P., H. Š. ter E. Š. odvzelo 5.000,00 EUR premoženjske koristi, tako da je E. Š. odvzelo zaseženih 5.000,00 EUR; obsojenemu Š. A. odvzelo 2.000,00 EUR premoženjske koristi, tako da mu je naložilo v plačilo navedeni znesek.

Vsem petim obsojenim je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenih in spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja pod točko I krivdoreka ter obsojene spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; iz opisa kaznivega dejanja v točki II krivdoreka izpustilo očitano hrambo orožja in streliva, katerega promet je posameznikom omejen ter kaznivo dejanje opredelilo po tretjem odstavku 307. člena KZ-1; ter zgornjim spremembam prilagodilo tudi odločbo o kazenskih sankcijah, tako da je Š. A. izrečeno kazen zapora znižalo na štiri leta, A. P. in H. R. na dve leti, H. Š. na tri leta in šest mesecev ter E. Š. na tri leta; spremenilo odločbo o odvzemu predmetov obsojenemu E. Š. (odvzem orožja); odločbo o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je sodišče prve stopnje obsojenim sostorilcem naložilo v solidarno plačilo, pa spremenilo tako, da je plačilo premoženjske koristi naložilo Š. A., A. P. ter E. Š. kot dejanskim prejemnikom premoženjske koristi.

3. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega Š. A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in kršitve ustavne pravice iz 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008); Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

7. Zagovornik obsojenega navaja, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo izključno zaradi sistematičnega usmerjanja tajnih policijskih delavcev, oziroma da gre za rezultat izzvane kriminalne dejavnosti, pri čemer pa ta očitek utemeljuje z navajanjem okoliščin, ki niso del ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani pravnomočni sodbi.

8. V skladu z devetim odstavkom 155. a člena ZKP tajni delavec oz. policija pri izvrševanju ukrepa tajnega delovanja ne sme izzivati kriminalne dejavnosti - to je namreč okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s takšnim ukrepom (četrti odstavek 155. člena ZKP). Pri presoji tega je potrebno ugotoviti predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP), zato se mora tajni policijski delavec pri izvrševanju ukrepa omejiti na preiskovanje kriminalne dejavnosti obdolženca na način, ki je v bistvenem pasiven (odločba Evropskega sodišča za človekove pravice Teixeira de Castro v. Portugalska, 9. 6. 1998 - "investigating criminal activity in an essentially passive manner"). Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se večinoma postavlja kot dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru in na koncu je (ustavnopravna) sprejemljivost policijskega ravnanja odvisna od skrbne presoje dejanskega vprašanja po kazenskih sodiščih (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/98 z dne 27. 11. 1997).

9. Navedbe zagovornika o vključenosti „cigana Guiliana“, sodelavca italijanskih varnostnih organov (v nadaljevanju: IVO), ki naj bi obsojena Š. A. ter A. P. 9. 7. 2009 v baru E. v Trstu spravil v stik s tajnim policijskim delavcem, predstavljajo ponavljanje obsojenčevega zagovora, ki ga sodišče v izpodbijani sodbi ni sprejelo. Opirajoč se na poročila in izpoved tajnega policijskega delavca ter izpoved kriminalista N. S., je dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (9., 18., 29. in 33. stran sodbe) ob presoji pritožbenih navedb pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (10., 11. in 12. stran sodbe) ter zaključilo, da je do komunikacije med tajnim policijskim delavcem (ki je bil v bar E. poslan potem, ko so IVO prišli do informacije, da tam slovenski državljani vzpostavljajo stike s strankami zaradi preprodaje drog) in obsojenim A. P. (ki je nato tajnemu policijskemu delavcu obsojenega Š. A. predstavil kot „šefa“) prišlo po naključju - pogovor o preprodaji droge kot lažjem načinu zaslužka, se je razvil iz običajnega pogovora v baru, z osebo, ki jo tam srečaš in poklepetaš, pri čemer je obsojeni A. P. (po tem, ko je tajni policijski delavec na to napeljal) sam začel pogovor o tej temi. Glede na tako ugotovljena dejstva, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da IVO oziroma tajni policijski delavec niso izzvali kriminalne dejavnosti.

10. Tudi navedbe, da bi se lahko identiteta tretje osebe, ki je tajnega policijskega delavca spravila v stik z obsojenima („cigana Guiliania“), ugotovila na podlagi zaslišanja policistov, ki so izvajali varovanje delovanja tajnega policijskega sodelavca ter da sta sodišči z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršili obsojenčevo pravico do obrambe po 29. členu Ustave, se izkažejo kot (nedovoljen) način izražanja dvomov v dejansko oceno. Kot pojasnjeno že zgoraj sodišče, skladno z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP), prosto odloča tudi, katere predlagane dokaze bo izvedlo ter sme zavrniti izvedbo dokaza, za katerega oceni, da ni verjetno, da bo izključilo obstoj pravno relevantnih dejstev - v tem primeru dejstva, da v komunikacijo med tajnim policijskim delavcem in obsojenimi ni bil vključen „cigan Giuliani“. Pri tem pa nižjima sodiščema tudi ni moč očitati, da se do relevantnosti dokaznega predloga nista natančno opredelili (stran 13. stran sodbe sodišča druge stopnje in zadnji odstavek na strani 32. sodbe sodišča prve stopnje).

11. Neutemeljen je tudi očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb vlagatelja v pritožbi, v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po branju dopisa družbe T-mobile z izpisom iz GSM aparata obsojenega A. P., saj je svoje stališče v zvezi z zavrnitvijo tega dokaza natančno pojasnilo na 11. in 12. strani svoje sodbe. Zato zatrjevana bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Zahteva nadalje ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje državnega tožilca J. L., ki ga je obramba predlagala v zvezi z okoliščinami izdaje ustnega dovoljenja za izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in s čimer naj bi se dokazalo, da dovoljenje državnega tožilca ni bila izdano oziroma je bilo izdano šele po končanem izvajanju preiskovalnega ukrepa, zaradi česar ne le, da je bila kršena obsojenčeva pravica do razbremenilnega dokazovanja, ampak so dokazi pridobljeni na tej podlagi tudi nezakoniti in se sodba nanje ne bi smela opreti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče je zaključek o obstoju zakonite podlage za izvedbo tajnega opazovanja oprlo na uradni zaznamek o izdanem dovoljenju, ki ga je sestavil državni tožilec J. L. (kot uradna oseba, ki v zvezi s svojimi pristojnostmi uživa določeno stopnjo zaupanja), uradni zaznamek in izpoved kriminalista D. R. (verodostojnost katerega je vlagatelj izpodbijal že s pritožbo z navedbami o njegovem nezakonitem ravnanju v drugem kazenskem postopku, kar ponavlja tudi v zahtevi) ter izpoved policista Ž., ki je bil tudi sam neposredno udeležen v postopku izdaje dovoljenja. Zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju državnega tožilca je bila (skladno z zgoraj pojasnjenim načelom proste presoje dokazov) določno pojasnjena tako v sodbi sodišča prve stopnje, ki je navedlo obsežne prepričljive razloge v zvezi s presojo irelevantnosti dokaznega predloga v primerjavi z ostalimi ugotovljenimi pravno relevantnimi dejstvi (strani 30, 31 in 32) kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (stran 14). Nadaljnja utemeljevanja vlagatelja, zakaj bi bila izvedba zavrnjenega dokaza pomembna za ugotovitev nezakonitosti na tej podlagi pridobljenih dokazov tako vsebinsko pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Tudi odločitev pritožbenega sodišča, da bi moral vlagatelj v pritožbi podrobneje obrazložiti čemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza za pridobitev izpiska baznih postaj s telefonsko številko 051.. (tel. št. policista Ž.), zaradi poteka časa ni več mogoča (drugi odstavek na strani 36 sodbe sodišča prve stopnje), ne pa da je navedel le, da je sodišče takšno odločitev sprejelo brez preverjanja, je pravilna. Če želi vložnik z vloženim pravnim sredstvom doseči pričakovani cilj, mora ne le v pritožbi navesti konkretne kršitve na katere se sklicuje, ampak jih v obrazložitvi tudi utemeljiti, saj posplošenih trditev ni mogoče preizkusiti - v tem primeru bi moral vlagatelj ne le konkretno navesti, zakaj (in na kateri podlagi) je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, ampak tudi pojasniti vpliv, ki ga ima takšna odločitev sodišča, ob ostalih ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih (ki jih sodišče presoja skladno z načelom proste presoje dokazov) na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve (drugi odstavek 371. člena ZKP).

14. Vlagatelj se ne strinja niti s stališčem pritožbenega sodišča v zvezi z navedbami o (ne)zakonitosti dokazov pridobljenih na podlagi tajnega opazovanja policistov PU Koper 14. 7. 2009. To namreč utemeljuje tudi na tezi, da se prekriti preiskovalni ukrep, glede na to, da ne obsojeni Š. A. ne obsojeni A. P. nista državljana Slovenije, v času izdaje odredbe za tajno opazovanje pa so bili zoper njiju podani le utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja na območju Italije (na območju Slovenije šele po 27. 7. 2009), zoper njiju sploh ne bi smel odrediti, kaj šele izvajati. Takšen ukrep bi se zoper njiju lahko odredil le, če bi bila na območju Slovenije prijeta. Meni torej, da se isti pogoji kot za uporabo materialnega kazenskega zakona, uporabljajo tudi v zvezi s pristojnostjo slovenskih državnih organov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Očitek, da se pritožbeno sodišče do tovrstnih navedb ni določno opredelilo, je neutemeljen, saj je slednje v sodbi na strani 15 pojasnilo, da se univerzalno načelo iz drugega odstavka 13. člena KZ-1 (na katerega se sklicuje vlagatelj) v zvezi s presojo veljavnosti kazenskega zakonika Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini, ne nanaša na vprašanje uporabe kazenskega procesnega zakona, saj slednji tega ne predvideva. Vrhovno sodišče dodaja, da je kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami t. i. kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje, izvršeno z več (časovno in krajevno ločenimi) izvršitvenimi ravnanji in v konkretnem primeru izvršeno tako na območju Italije kot Slovenije. V času izdaje ustne odredbe za tajno opazovanje so, glede na dejstvo, da sta osumljenca namenjena na območje Slovenije, sploh spričo informacije IVO, da sta celo slovenska državljana, obstajali utemeljeni razlogi za sum, da se bo izvrševanje kaznivega dejanja nadaljevalo na območju naše države. Postopanje italijanskih varnostnih organov, ki niso imeli podlage za (nadaljevanje) izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tudi na območju Slovenije ter zato vzpostavili stik s policisti PU Koper, je bilo pravilno. Prav tako tudi delovanje slednjih, ki so zaradi časovne nujnosti izvedbe ukrepa najprej zahtevali izdajo ustnega dovoljenja državnega tožilca, ki je pristojen za usmerjanje dela policije na območju Slovenije (skladno z določili 47., 160. a člena ZKP in določili Zakona o državnem tožilstvu). Kolikor pa zagovornik trdi, da je podlaga za odreditev ukrepov napačna v dejanskem pogledu (v zvezi z identifikacijo obsojenca v postopku izdaje odredbe), s tem zopet uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.