Jedro

Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so med seboj enakovredni. Vsak od njih pomeni le pričakovano projekcijo in vnaprej ni mogoče napovedati, kateri bi lahko pripeljal do višje cene. En način ima prednost pred drugim le, če bi bilo vsaj verjetno izkazano, da bo na takšen način dosežena višja prodajna cena. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične okoliščine posameznega primera.

Glede na to, da je mnenje ločitvenega upnika podrobno utemeljeno, to terja od sodišča prve stopnje, da v primeru, kot njegovega mnenja ne upošteva, svojo odločitev prepričljivo utemelji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se o prodaji nepremičnine z ID znakom: 111, 222 in 333 odloči tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, izhodiščna cena se določi v višini 370.000,00 EUR, varščina pa v znesku 37.000,00 EUR.

2. V pritožbi zoper sklep upnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog upravitelja za prodajo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik (ločitveni upnik) opozarja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede njegovega obširno utemeljenega predloga, navedenega v Mnenju z dne 4.4.2016, da bi se premoženje prodajalo na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene in ni pojasnilo, zakaj meni, da je zavezujoče zbiranje ponudb bolj primeren način prodaje. Sodišče prve stopnje je povsem pavšalno ocenilo, da je v interesu upnikov, da je izhodiščna cena postavljena visoko in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bo za takšno ceno nepremičnino sploh mogoče prodati. Predlog upravitelja za prodajo je v nasprotju s 327. členom ZFPPIPP, saj temelji na cenitvi, prevzeti iz izvršilnega postopka, kjer je bila ocena vrednosti opravljena pred skoraj tremi leti in sploh ne vsebuje ocene likvidacijske vrednosti.

5. Ni utemeljena pritožbena navedba navaja, da cenitev, ki je podlaga za določitev izhodiščne cene, ni priložena predlogu za prodajo. K predlogu upravitelja za prodajo (p.d. 64) je namreč priloženo med drugim tudi poročilo o ocenitvi tržne vrednosti v izpodbijanem sklepu navedene nepremičnine, ki ga je za potrebe izvršilnega postopka naročilo Okrajno sodišče v Murski Soboti in ga je dne 8.9. 2013 izdelala M., sodna cenilka za gradbeništvo.

6. Upravitelj mora za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, dobiti oceno vrednosti tega premoženja zaradi prodaje (prvi odstavek 327. člena ZFPPIPP). Oceno vrednosti premoženja mora izdelati pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja, ki je predmet ocene (drugi odstavek 327. člena ZFPPIPP), izdelana pa mora biti na podlagi tržne vrednosti in likvidacijske vrednosti v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje (tretji dostavek 327. člena ZFPPIPP). Drugi odstavek 346. člena ZFPPIPP sicer določa izjeme od tega pravila, vendar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi šlo za katero od izjem, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj ni ravnalo v skladu z navedenimi zakonskimi določili, zato njegove odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Izklicno ali izhodiščno ceno mora sodišče določiti na podlagi ocenjene vrednosti premoženja (prvi odstavek 332. člena ZFPPIPP. Ocenjena tržna vrednost je podlaga za določitev izhodiščne oziroma izklicne cene. Upravitelj se ne more izogniti temu, da s cenitvijo nastanejo stroški, saj so (glede na 327. člen ZFPPIPP) vsekakor potrebni zaradi prodaje premoženja. Načeloma je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da višja izklicna cena (bolj) varuje interese upnikov, vendar je to mogoče v resnici doseči le, če je primerno visoka: takšna, po kateri bo (najbolj verjetno) mogoče v še sprejemljivem času prodati premoženje stečajnega dolžnika.

8. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 392. člena ZFPPIPP, so med seboj enakovredni. Vsak od njih pomeni le pričakovano projekcijo in vnaprej ni mogoče napovedati, kateri bi lahko pripeljal do višje cene. En način ima prednost pred drugim le, če bi bilo vsaj verjetno izkazano, da bo na takšen način dosežena višja prodajna cena. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične okoliščine posameznega primera. Glede na to, da je mnenje ločitvenega upnika podrobno utemeljeno, to terja od sodišča prve stopnje, da v primeru, kot njegovega mnenja ne upošteva, svojo odločitev prepričljivo utemelji. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj je navedlo le, da je zavezujoče zbiranje ponudb primeren način prodaje, izhodiščna cena pa je Pprimerna in ni previsoka, ne da bi navedlo, kaj je podlaga za takšno oceno.

9. Ker ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju mnenja ločitvenega upnika, utemeljiti svojo odločitev glede določitve izhodiščne cene in načina prodaje tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.