Jedro

Prenos pristojnosti po 105.a členu ZS opravičujejo sistemski razlogi, ki za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja državi in sodiščem nalagajo ustrezno ukrepanje. Oddaljenost med pristojnim sodiščem v Celju in sodiščem v Šentjurju, kamor je bila pristojnost prenesena, znaša dobrih 10 km, zato s tem povezani potni stroški niso tolikšni, da bi lahko ogrozili bodisi preživljanje toženca bodisi njegovo pravico dostopa do sodišča ali enakovrednega nastopanja v sodnem postopku.

Izrek

Predloga se zavrneta.

Obrazložitev

1. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine se je postopek nadaljeval pred Okrajnim sodiščem v Celju.

2. V skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je predsednik Okrožnega sodišča sodišča v Celju zaradi zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku in nujnosti reševanja sodnih zaostankov 5. 1. 2016 odredil, da se 73 zadevah v Okrajnega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenese pristojnost za sojenje na Okrajno sodišče v Šentjurju in dodelijo sodnici A. A., z odredbo 3. 11. 2016 pa sedaj razpravljajoči sodnici.

3. Toženec je vložil predlog za prenos pristojnosti na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njem navaja, da je več kot očitno, da se bo postopek lažje nadaljeval pred Okrajnim sodiščem v Celju, meni pa tudi, da je podan drug tehten razlog, ker ni bila podana podlaga za prenos pristojnosti po 105. a členu ZS. Tožeča stranka ima sedež v Celju, toženec pa prebivališče in v vseh postopkih doslej je nastopal pred Okrajnim sodiščem v Celju. V pravdah je bilo že ugotovljeno, da je pogodba o upravljanju neveljavna, ker se tožeča stranka ni izkazala za upravnika stavbe. Toženec prejema denarno socialno pomoč, ki ne zadošča za preživljanje. Ker nima denarnih sredstev za plačilo dodatnih stroškov, ki so posledica nezakonitega prenosa pristojnosti na Okrajno sodišče v Šentjurju, mu je onemogočena udeležba na naroku. Nedvomno bo več narokov, saj je predlagano zaslišanje prič. Tako bodo nastali višji stroški strank, prič, njegovega pooblaščenca, ki je prav tako iz Celja, onemogočen pa mu je tudi dostop do pravdnega spisa. Toženec ni prejel odločbe o prenosu pristojnost po 105.a členu ZS, zato trdi, da ne obstaja. Skupaj s razporeditvijo sodnice je nezakonito prenesena tudi pristojnost, ne gre pa niti za sodni zaostanek. Obširneje pojasnjuje potek drugih postopkov in predodelitev zadeve sedanji sodnici, kateri je zadeva po njegovem mnenju dodeljena brez zakonite podlage.

4. Okrajno sodišče v Šentjurju je Vrhovnemu sodišču posredovalo toženčev predlog, poleg tega pa tudi samo predlagalo delegacijo pristojnosti. Kot razlog navaja smotrnost in podaja svoj izračun stroškov, ki bodo strankam, pooblaščencem in pričam nastali zaradi prenosa pristojnosti iz Celja v Šentjur. Predlaga, da se pristojnost prenese na Okrajno sodišče v Celju.

5. Predloga nista utemeljena.

6. Odločitev predsednika okrožnega sodišča o sojenju v konkretni zadevi na Okrajnem sodišču v Šentjurju temelji na zakonski določbi 105.a člena ZS. Po njegovem četrtem odstavku lahko predsednik okrožnega sodišča prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča. Namen določila 105.a člena ZS je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev postopkov, saj se bodo zadeve pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavale. Zato je prenos pristojnosti v takem primeru ne le v interesu (preobremenjenih) sodišč in uspešnejšega delovanja sodstva kot celote, temveč tudi v interesu strank in zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker uveljavljen sistem krajevnih pristojnost temelji na personalnem kriteriju tožene stranke (46. in 47. člen ZPP), je z vidika strank praviloma najbolj ekonomično, da postopek vodi krajevno pristojno sodišče, vsaka sprememba pristojnosti pa zato pomeni povečanje stroškov. Tudi zakonodajalec je predvidel, da se bodo stroški postopka za stranke praviloma nekoliko povečali, vendar pa bo zaradi delegacije pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar pa je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 102/2006).

7. Prenos pristojnosti torej opravičujejo sistemski razlogi, ki za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja državi in sodiščem nalagajo ustrezno ukrepanje. Gre za ukrep sodne uprave, zato stranke zoper to nimajo pravnih sredstev. V primeru, ko je pristojnost za sojenje prenesena na drugo sodišče na podlagi 105.a člena ZS, pa zgolj dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci ter priče prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, ne more biti razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP, ampak morajo biti za prenos pristojnosti podani posebej tehtni razlogi. Toženec sicer poudarja svojo slabo ekonomsko situacijo, kot prejemniku denarne socialne pomoči pa naj bi mu bila zaradi večjih stroškov onemogočena udeležba na narokih in onemogočeno enakopravno sodelovanje v postopku. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja (tudi na podlagi izračunov sodišča), da oddaljenost med pristojnim sodiščem v Celju in sodiščem v Šentjurju, kamor je bila pristojnost prenesena, znaša dobrih 10 km, zato s tem povezani potni stroški niso tolikšni, da bi lahko ogrozili bodisi preživljanje toženca bodisi njegovo pravico dostopa do sodišča ali enakovrednega nastopanja v sodnem postopku.

8. Sodišče v svojem predlogu ponovi razloge, ki jih je navedel že toženec, in razen potnih stroškov potovanja strank in prič na naroke ne navaja drugih razlogov, ki bi utemeljevali prenos pristojnosti.

9. Ker torej niso podani tehtni razlogi za prenos pristojnosti nazaj na Okrajno sodišče v Celje, je Vrhovno sodišče predloga za delegacijo pristojnosti zavrnilo, saj bi se s tem izničili pričakovani učinki sprejetega ukrepa predsednika sodišča.