Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je predstavljal stroj, na katerem se je ponesrečil delavec tožene stranke P.Č., nevarno stvar. Za tako škodo je v 1. odst. 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih določena objektivna odgovornost imetnika stvari, kar je v konkretnem primeru tožena stranka. Nadalje je bilo na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovljeno, da stroj ni imel nobene zaščite. Brez ustreznega zavarovanja stroja delavcu ni bilo omogočeno dovolj varno delo. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin zaradi same ugotovitve, da je poškodovanec med delovanjem stroja segel v nevarno območje, ni izkazan tak poškodovančev prispevek k nastanku škode, da bi bila podana njegova soodgovornost, ki jo predvideva 3.odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Kakšno drugo poškodovančevo ravnanje pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi, sodba sodišča prve stopnje ter sodba in sklep sodišča druge stopnje se tako spremenijo, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka mora plačati tožnici S.Č. znesek 630.853,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.500,00 SIT od 1.8.1989 dalje do plačila in od zneska 627.353,75 SIT od 19.4.1993 dalje do plačila, tožniku P.Č. pa znesek 525.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1993 dalje do plačila ter jima povrniti stroške postopka v znesku 235.298,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2./ Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 56.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici S.Č. znesek 504.683,00 SIT in tožniku P.Č. znesek 420.368,00 SIT obema s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da jima povrne pravdne stroške v znesku 235.298,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožila tožeča stranka in intervenient. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi intervenienta in je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tako spremenilo, da je naložilo toženi stranki le povračilo pravdnih stroškov v znesku 133.807,00 SIT. V ostalem je pritožbo intervenienta zavrnilo, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo v celoti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije izpodbija odločitev o soodgovornosti poškodovanca. Navaja, da je iz izvedeniških mnenj razvidno, da stroj, pri katerem je prišlo do nesreče tehnično ni bil v redu in da je bil nevaren. Ugibanje, če in zakaj je pokojnik segel v območje stroja, ne more biti podlaga za zaključek o njegovi sokrivdi. Zato ne bi smel biti zavrnjen del tožbenega zahtevka zaradi 20% soodgovornosti poškodovanca. Sodbi vsebujeta pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti. Razlogi so nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu.

Revizija je bila vročena toženi stranki in intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podana. Po ugotovitvah revizijskega sodišča vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da je preizkus možen. Revizijske trditve, da so razlogi nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu, pa niso dovolj določne, da bi bilo mogoče presojati njihovo utemeljenost. Tožeča stranka pa utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je predstavljal stroj, na katerem se je ponesrečil delavec tožene stranke P.Č., nevarno stvar. Za tako škodo je v 1. odst. 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih določena objektivna odgovornost imetnika stvari, kar je v konkretnem primeru tožena stranka. Nadalje je bilo na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovljeno, da stroj ni imel nobene zaščite. Brez ustreznega zavarovanja stroja delavcu ni bilo omogočeno dovolj varno delo. Tožena stranka je tako kršila svoje obveznosti po predpisih o varstvu pri delu. Po 1. odst. 26. čl. Zakona o varstvu pri delu (pr.b. Ur.l. SRS, št. 47/86) sme uporabljati delodajalec samo takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Če bi imel stroj ustrezno zaščito, delavec ne bi mogel seči v nevarno območje in tako tudi ne bi moglo priti do poškodbe s smrtnim izidom. Pri takem položaju bi lahko tožena stranka s tem, da bi upoštevala predpise o varstvu pri delu, preprečila možnost poškodovanja delavca. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin zaradi same ugotovitve, da je poškodovanec med delovanjem stroja segel v nevarno območje, ni izkazan tak poškodovančev prispevek k nastanku škode, da bi bila podana njegova soodgovornost, ki jo predvideva 3. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Kakšno drugo poškodovančevo ravnanje pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili cit. zakonsko določbo, ko sta naložili toženi stranki le plačilo 80 % nastale škode. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo vso škodo, kot je bila ta v postopku ugotovljena (1. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 154. čl., 155. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je glede stroškov postopka na prvi stopnji odločilo tako, da jih je priznalo v celoti po odmeri sodišča prve stopnje, saj v zvezi z delom zahtevka, s katerim tožeča stranka končno ni uspela, niso nastali posebni stroški. Toženi stranki je naložilo še, da povrne tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka od vrednosti 231.262,00 SIT, s katero je tožeča stranka v teh postopkih uspela.