Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je padel pri vzpenjanju po lestvi, ker se je na njej zlomil klin. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik padel pri vzpenjanju po lestvi, ki je bila postavljena namesto stopnic, in katero so uporabljali vsi izvajalci za prehod med etažami. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo izključno zaradi samovoljnega ravnanja tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 32.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.801,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni izvedlo pravočasno predlaganih dokazov s strani tožnika, prav tako pa tudi ni pojasnilo, zakaj jih je zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo le na listinske dokaze tožene stranke ter izpovedbe prič, predlaganih s strani tožene stranke, ni pa se opredelilo do navedb tožnika. Tožnik je zaradi raka na grlu težje izpovedoval, zato je njegova trditvena podlaga skopa. Sodišče je spregledalo, da je bila sporna lestev, na kateri je tožnik padel, postavljena namesto stopnic, ki bi vodile v drugo etažo. Na medetažah so bile postavljene trajne lestve, ki so jih uporabljali vsi izvajalci. Razlogi sodišča v točki C niso povsem jasni oz. so v nasprotju z ugotovitvami pod točko B. Tožnik je pri svojem delu za delo na višini uporabljal lestve A, vendar kritičnega dne za montažo ventilatorja ni potreboval lestve. Po sporni lestvi je stopal zaradi prehoda z ene etaže na drugo. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da je namesto A lestve tožnik uporabil neko drugo lestev. Tožena stranka bi morala v okviru svoje dolžne skrbnosti preverjati, kakšne lestve so namesto stopnic montirane v medetaži, česar pa ni storila. Tožena stranka ni opravila ogleda celotnega objekta pred pričetkom del in ni opozorila investitorja, da lestve za prehod med etažami niso ustrezne.

Sodišče bi moralo ugotoviti, da je lestev, ki nadomešča neizdelane stopnice, predvsem, če je stara in trhla, nevarna stvar. Gibanje med etažami po lestvi, ki ni bila pregledana in je bila obrabljena ter trhla, pa je nevarna dejavnost. Tožnik je to lestev moral uporabiti, ker stopnice še niso bile izdelane, in ni z ničimer prispeval k nastanku poškodb, saj ni samovoljno uporabil sporne lestve. Po lestvi je nosil tudi potreben material, ki ga je oviral pri samem stopanju. Lestev je bila visoka vsaj 3 metre, kar je primerna lestev za prehod z ene etaže na drugo. Delo montaže elektroinštalacij pa nikoli ne poteka v višini 3 metrov, temveč na višini 2,30 metra ali nižje. Sodna praksa je večkrat pritrdila dejstvu, da je delo na višini nevarna dejavnost. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da v tožbi in nadaljnjih navedbah (tudi v zahtevku zavarovalnici) ni bilo trditev, ki jih tožnik navaja šele v pritožbi. Tožnik ni pojasnil, zakaj teh navedb ni mogel podati že prej, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa je tožnik zavestno uporabil lestev v nasprotju z navodili delodajalca. Iz tožnikovega odgovora v 3. odstavku na 11. strani zvočnega zapisa z dne 24. 10. 2013 izhaja, da so z delom skoraj končali, zato ni imel naloge montiranja v višji etaži. Za pritožbeno novoto gre tudi pri navedbah, da je bila sporna lestev stara in obrabljena ter trhla. Tožnik si je tudi naknadno izmislil, da se je na lestvi zlomil klin, čeprav tega ni v zapisu delodajalca. Uporaba lestve, ki mu je ni ponudil delodajalec oz. A. kot glavni izvajalec, pomeni, da je tožnik sam odgovoren za nezgodo in njene posledice.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodba je jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju sami s seboj. Tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP ni podana, saj v razlogih sodbe ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ter med temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v bistvu uveljavlja navedeni bistveni kršitvi postopka zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnost odločitve se namreč presoja v okviru preizkusa dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, ker naj prvostopenjsko sodišče brez pojasnila ne bi izvedlo pravočasno predlaganih dokazov v celoti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik to kršitev postopka uveljavlja le pavšalno, saj ni navedel, kateri dokazi niso bili izvedeni, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče pa ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zato je tudi materialno pravo uporabilo zmotno in sprejelo napačno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 15. 6. 2007 utrpel na delovnem mestu, ko je padel pri vzpenjanju po lestvi, ker se je na njej zlomil klin. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da v zvezi z opisanim škodnim dogodkom ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je, da bi tožnik pri svojem delu moral uporabljati t.i. A lestve družbe A., ki so bile varne in testirane, a je samovoljno uporabil drugo, že postavljeno lestev, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku zagotovila tudi usposabljanje s področja varstva pri delu in je predhodno preverila tožnikovo zdravstveno sposobnost za delo, ki ga je opravljal, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožena stranka za škodni dogodek ne odgovarja niti po načelih krivdne odškodninske odgovornosti, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Utemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik padel pri vzpenjanju po lestvi, ki je bila postavljena namesto stopnic, in katero so uporabljali vsi izvajalci za prehod med etažami. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal samovoljno, ker ni uporabil A lestve družbe A.. Iz izpovedb tožnika ter toženca namreč izhaja, da je tožnik postavljeno lestev moral uporabiti za prehod v mansardo, ker stopnice še niso bile izdelane. Po oceni pritožbenega sodišča je navedeno dejstvo bistvenega pomena za odločitev v tem sporu, zato bi ga sodišče moralo upoštevati, a tega neutemeljeno ni storilo. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo izključno zaradi samovoljnega ravnanja tožnika. Tožnik se je namreč poškodoval na delovnem mestu, ko se je vzpenjal na zgornjo etažo, da bi tam opravil svoje delo (montažo ventilatorja). Vzpenjanje po lestvi, visoki vsaj tri metre, ki je postavljena za prehod na zgornjo etažo namesto stopnic, je nedvomno nevarna dejavnost. Iz izpovedbe toženca nadalje izhaja, da lestev, ki so bile postavljene za prehod med etažami namesto stopnic, ni pregledal, ker so bile od gradbene firme, in da sporne lestve sploh nikoli ni videl, zato je utemeljena tudi pritožbena navedba, da bi toženec moral v okviru svoje dolžne skrbnosti preveriti, kakšne lestve so na gradbišču montirane namesto stopnic. Glede na vse navedeno je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru odškodninska odgovornost toženca ni podana.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je glede na sprejeto odločitev sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo le po temelju, ne pa tudi po višini. V kolikor bi pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevajoč zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča, zlasti pa izvesti predlagane dokaze za ugotovitev višine odškodnine, do katere je upravičen tožnik. Nato naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.