Jedro

Predmet tega spora se nanaša tudi na opravljanje nevarnih nalog v istem spornem obdobju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo o tem, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2015, glede katere se tožnik zavzema za priznanje višjega dodatka za nevarne naloge. Ker tožnik zoper odločbo ni ugovarjal (3. odstavek 100.a člena ZObr), sodno varstvo za izpodbijanje odločbe ni dopustno (100.a člen ZObr). Zato je bila tožba v zvezi z zahtevkom za spremembo odločbe glede višine dodatka pravilno zavržena (274. člen ZPP).

To pa ne pomeni, da je nedopustno tudi sodno varstvo glede ostalega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano opravljanje nalog v nevarnih pogojih. V tem delu gre za tožbeni zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela. Pogoj za odločanje o tovrstnem zahtevku ni predhodno izpodbijanje omenjene odločbe, saj gre za denarni zahtevek, glede katerega je dopustno neposredno sodno varstvo (200. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov zavrne, v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi tako, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo 1.500,00 EUR in na stroške postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem pa se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede odločbe z dne 13. 11. 2015) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama stroške svoje pritožbe, tožnik pa sam stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

IV. Odločitev o stroških v zvezi s tožnikovo pritožbo ter v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožnikovo pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.400,32 EUR neto, na ta znesek obračunati in plačati davke ter prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 1. 5. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Tožbo je zavrglo glede preostalega dela tožbenega zahtevka, da se odločba tožene stranke z dne 13. 11. 2015 v drugi alineji 3. točke spremeni tako, da se tožniku prizna dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestih zneskov v višini po 250,00 EUR od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, skupaj z obračunom in plačilom davkov in prispevkov. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 590,59 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da zaključek sodišča, da tožniku ni bil zagotovljen niti en dan tedenskega počitka, nima podlage v izvedenih dokazih. Tožena stranka je posredovala evidence, iz katerih je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani, omogočeni in koriščeni. Tožena stranka je konkretno navedla dneve, ko je tožniku zagotovila počitek. Drži, da so morali biti vojaški policisti ves čas dosegljivi oziroma pripravljeni za primer izrednih dogodkov, kar pa še ne pomeni, da so naloge dejansko izvajali vsak dan. Priča A.A. je pojasnil, da tožniku dejansko ni bil zagotovljen 24-urni počitek in da je v razpored dela (tedenski načrt dela) pod opombo vedno navedel, da se lahko zaradi izrednih opravil datum koriščenja prostega dne spremeni ali pa ga je nemogoče izvajati. Sodišče ni raziskovalo, ali je bilo to, da se datum koriščenja prostega dne lahko spremeni, v tožnikovem primeru kdaj izpolnjeno. Zgolj sledilo je navedeni priči. Priča B.B. je izpovedal, da so se slovenski vojaški policisti dobro ujeli z italijanskimi in so potem mogoče na svojo ali njihovo željo kakšno nalogo naredili več kot bi jim bilo treba. Vse to ne more iti v škodo delodajalca, ki je zahteval, da se tedenski počitek zagotavlja in mu je bilo poročano, da se zagotavlja. Poveljnik kontingenta je izdal dopis z dne 23. 11. 2015, da so podrejeni poveljujoči dolžni zagotavljati tedenski počitek. Sicer pa se tedenski počitek ne more zagotavljati v enaki obliki kot doma. Misija zahteva stalno prisotnost ter podrejenost. Zaradi predložitve dokaznih listin s strani tožene stranke je na tožnika prešlo breme, da konkretizira, katere naloge in dela je moral izvajati na dneve, za katere tožena stranka trdi, da mu je zagotovila tedenski počitek. Sodišče ni pravilno uporabilo 215. člena ZPP. Tudi bi moralo izvedene dokaze drugače presoditi. Preveliko težo je dalo izpovedim vojaških policistov. Po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl.) je plača pripadnikov sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Gre za neto plačo. Ne drži, da je treba na neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke. Sklicuje se na sklep VIII Dor 31/2017. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da je glede zavrženja tožbe sodišče zavzelo napačno stališče o tem, da tožnik nima sodnega varstva, ker zoper izpodbijano odločbo ni ugovarjal. Sklicuje se na 200. člen ZDR-1 o neposrednem sodnem varstvu. Gre za t.i. čisto denarno terjatev, saj je zahteval plačilo za dejansko opravljeno nevarno delo v tujini. Sklicuje se tudi na sodno prakso (npr. Pdp 79/2015). Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne gre za čisto denarno terjatev. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tudi tožnik je vložil odgovor na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev.

6. Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 na opravljanju vojaške službe izven države v mirovni operaciji KFOR – Kosovo. Med strankama je bilo sporno, ali je bil tožniku na misiji omogočen neprekinjeni 24-urni počitek (tedenski počitek). Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežnem delu ugodilo.

9. Predmet tega spora se nanaša tudi na opravljanje nevarnih nalog v istem spornem obdobju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo o tem, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2015, glede katere se tožnik zavzema za priznanje višjega dodatka za nevarne naloge. Ta mu je bil priznan v višini 750,00 EUR, zavzema se za dodatek v višini 1.000,00 EUR. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da v posledici tega, ker tožnik zoper odločbo ni ugovarjal (3. odstavek 100.a člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) sodno varstvo za izpodbijanje odločbe ni dopustno (100.a člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Zato je bila tožba v zvezi z zahtevkom za spremembo odločbe glede višine dodatka pravilno zavržena (274. člen ZPP).

10. To pa ne pomeni, da je nedopustno tudi sodno varstvo glede ostalega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano opravljanje nalog v nevarnih pogojih. V tem delu gre za tožbeni zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela. Pogoj za odločanje o tovrstnem zahtevku ni predhodno izpodbijanje omenjene odločbe, saj gre za denarni zahtevek, glede katerega je dopustno neposredno sodno varstvo (200. člen ZDR-1). To, da tožnik višino vtoževanega plačila (po 250,00 EUR mesečno) utemeljuje s sklicevanjem na 9. člen Uredbe, ki določa možne višine dodatka za nevarne naloge (ki je poleg drugih določil Uredbe podlaga za izdajo navedene (vnaprej izdane) odločbe tožene stranke), ne pomeni, da tožnik ne more biti na podlagi dejansko opravljenega dela naknadno upravičen še do dodatnega plačila za delo v nevarnih pogojih, če slednje dokaže. Zato je tožnikova pritožba delno utemeljena.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve in materialnopravna izhodišča za odločitev o vtoževani odškodnini za neizkoriščeni tedenski počitek. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki ob oblikovanju zaključkov tudi ni kršilo 215. člena ZPP, pravila o dokaznem bremenu, kar mu neutemeljeno očita tožena stranka.

12. Glede na skladne izpovedi tožnika in prič C.C., D.D. ter upoštevaje izpoved A.A., ki ni potrdil navedb tožene stranke, da je tožniku na misiji bil zagotovljen 24-urni tedenski počitek na zatrjevane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel možnosti koristiti tedenskega počitka na misiji. Tega, da bi bil tožniku zagotovljen 24-urni tedenski počitek, tudi ni potrdil poveljnik kontingenta B.B.. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožniku na misiji omogočila tedenski počitek na način, da bi počitek prilagajala naravi dela. Pritožba neutemeljeno poudarja pomen listinskih dokazov, kot so razporedi dela in obremenjenosti ter tedenski načrti dela. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo večjo težo izpovedi A.A., ki je vodil navedene evidence in je pojasnil, da tožniku tedenski počitek na misiji dejansko ni bil zagotovljen. Sodišče je upoštevalo njegovo izpoved, da iz razloga, ker so bili na misiji samo štirje pripadniki vojaške policije, ni mogel nobenemu izmed njih zagotoviti tedenskega počitka v takšni meri, kot ga navaja ukaz, zaradi česar je tudi vedno v tedenski načrt dela pod opombo navedel: "zaradi izrednih opravljanj nalog se lahko datum koriščenja prostega dne spremeni ali pa ga je nemogoče izvajati." Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da sodišče ni raziskalo, kakšne posledice je imel navedeni zapis na tožnikov primer. Ta zapis ne dokazuje, da je tožniku tedenski počitek vendarle bil zagotovljen. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, tožena stranka relevantnih listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik dejansko koristil tedenski počitek, ni predložila. Sklicevanje pritožbe na dopis poveljnika kontingenta z dne 23. 11. 2015, da so podrejeni poveljujoči dolžni zagotavljati tedenski počitek, še ne pomeni, da je ta bil zagotovljen.

13. Zagotavljanje tedenskega počitka tekom opravljanja nalog na misiji je obveznost delodajalca, ki jo mora izpolniti in delo organizirati tako, da upošteva določbe 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), 97.f člena ZObr in Pravilnika, ki ga je tožena stranka sprejela kot delodajalec za ureditev pravic svojih delavcev. Četudi je narava dela na misijah takšna, da je toženi stranki tedenski počitek težko zagotoviti, je to ne razbremenjuje obveznosti, da ga zagotovi, predvsem pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Ravno plačilo, kot je predmet tega spora, je primer nadomestila za delavčevo neizkoriščeno pravico iz delovnega razmerja.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe tedenskega počitka (neprekinjeni 24-urni počitek) v trajanju 24 dni in mu je, upoštevaje njegovo mesečno plačo v spornem obdobju, utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 3.400,32 EUR neto z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa pritožba utemeljeno izpodbija odločitev, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je ravno v zvezi s tem v istovrstnih zadevah1, zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni.

15. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je sporni del zahtevka zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker sicer uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je v ostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Zaradi obrazloženega napačnega zavrženja tožbe je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na plačilo 1.500,00 EUR, ter posledično še odločitev o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek (365. člen ZPP), v katerem naj upošteva gornja stališča pritožbenega sodišča, da je potrebno o delu zahtevka, ki se nanaša na vtoževano plačilo po dejanskem delu v nevarnih pogojih, odločiti po vsebini. V preostalem je pritožbeno sodišče, ker niso podani uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (glede odločbe z dne 13. 11. 2015) izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, krije sama stroške svoje pritožbe. Odgovor tožnika na njeno pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške krije sam (154., 155, 165. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških glede tožnikove pritožbe ter stroških odgovora tožene stranke na tožnikovo pritožbo se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Npr. v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je glede narave terjatve pojasnilo, da gre za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.