Jedro

Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A., ki je bil ob izdaji sklepa vpisan v poslovnem registru RS kot podjetnik oziroma zasebnik s podatki A. A. s. p. Za upraviteljico je bila imenovana B. B., ki opravlja naloge in pristojnosti upraviteljice v postopku in je v poslovni register vpisana s podatki B. B. odvetnica. Iz založenega predujma so se opravila plačila Agenciji Republike Slovenije za javne pravne evidence v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja.

2.Zoper takšen sklep se je po pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil dolžnik in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog za začetek stečajnega postopka in mu povrne stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba je bila vročena predlagateljici upnici Republiki Sloveniji, ki je na pritožbo dolžnika odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je začetek stečajnega postopka nad dolžnikom 13. 5. 2024 predlagala upnica Republika Slovenija. Dolžnik je 17. 6. 2024 navedel, da bo v naslednjem tednu poplačal dolg, ki ga dolguje Banki, da bo vnukinja porokinja C. C. pridobila kredit in bo upnik poplačan. Preostali dolg v višini 55.000,00 EUR, ki ga dolguje ostalim upnikom, pa bo v celoti pokril njegov sin. Dolžnik sicer ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja. Upnica je na predlog dolžnika odgovorila in soglašala z odlogom odločanja o začetku postopka osebnega stečaja za tri mesece. Po poteku tega roka je dolžnik prosil za odlog odločanja v začetku postopka osebnega stečaja, saj je navedel, da ga ni mogel odplačati, ker nečakinja ni mogla dobiti kredita in ker so na banki ocenili njeno kreditno stanje kot preslabo. Sin je poplačal upnico Banko. Dodal še je, da je stanovanje, ki ga imata v lasti z ženo vsak do ene polovice, v prodaji in obstaja možnost poplačila celotnega dolga. Upnica je navedla, da se z nadaljnjim odlogom odločanja o začetku postopka osebnega stečaja ne strinja. Dolžnikove obljube o poplačilu davčnega dolga, namreč niso bile realizirane. Že v samem postopku izvršbe nad dolžnikovim nepremičnim premoženjem, ki je potekala pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu pod opr. št. I .../2016, je bil odobren odlog izvršbe na nepremično premoženje in ta izvršba traja že več let. Dolžnik je imel možnost samostojne prodaje nepremičnine in poplačila dolga, vendar tega ni storil.

6.Sodišče prve stopnje je začelo stečajni postopek, saj dolžnik v 15 dneh po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, zato je bila podana domneva, da je dolžnik insolventen v skladu s tretjim odstavkom 235. člena Zakona o finančnem poslovanju o postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Začetek stečajnega postopka temelji na tretjem odstavku 239. člena ZFPPIPP v zvezi s 50. členom ZFPPIPP.

7.Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi dolžnika, da sodišče ni upoštevalo, da dolžnik ni trajneje nelikviden, saj ima dovolj hitro unovčljivega premoženja za poplačilo obravnavane terjatve in ima s tem na razpolago likvidna sredstva. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, dolžnik ob prejemu predloga za začetek stečaja ni ugovarjal niti terjatvi upnice niti domnevi, da je insolventen. Ker je dani rok za ugovor že potekel, pritožbene novote ne morejo biti upoštevne. Poleg tega je iz upničinega odgovora na pritožbo razvidno, da dolžnik svojega premoženja, torej stanovanja, katerega kot likvidna sredstva navaja pritožba, ne želi prodati niti ga ne proda. Sodna praksa, ki jo citira pritožba Cst 268/2023 pa za ta primer ni uporabljiva, saj je bil v tisti zadevi začet stečajni postopek nad pravno osebo, ki je pravočasno ugovarjala insolventosti, česar dolžnik v tej zadevi ni storil. Poleg tega iz citirane odločbe tudi izhaja, da dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku (4. točka obrazložitve). Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let). Prav tako ni utemeljeno sklicevanje pritožnika na ustavno določilo o enakosti pred zakonom, saj je situacija, v kateri je dolžnik, glede na navedeno popolnoma drugačna od citirane sodne prakse. Poleg tega je v zadebi CSt 268/2023 bil začet stečaj nad pravno osebo in torej ni bil zavrnjen predlog za začetek stečajnega postopka, ter zato ni jasno, o kakšnem neenakem obravnavanju govori dolžnik.

8.Glede na navedeno pritožbene navedbe, kako je prodaja zunaj stečaja boljša in učinkovitejša, saj je mogoče višje poplačilo, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je imel dolžnik glede na vse navedeno dovolj časa, da bi nepremičnino, če meni, da je to potrebno za poplačilo upnikov, že prodal, vendar tega ni storil.

9.Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da je odločalo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Kot že navedeno, dolžnik v 15 dneh po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen, ali da upnikova terjatev ne obstaja in je tako bila podana domneva, da je insolventen. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da ima likvidno premoženje, torej v tej fazi postopka niso več odločilne, niti niso relevantne trditve o stopnji verjetnosti, s katero mora sodišče ugotavljati neka dejstva. Enako velja za trditve glede omejitev poslovnih sposobnosti dolžnika pri osebnem stečaju.

10.Prav tako ni povsem jasno, kaj želi pritožba doseči s citiranje odločbe Cst 114/2022 glede trajne nelikvidnosti kot osnovnega razloga za insolventnost. Dolžnik je v citirani zadevi v dveh vlogah navajal in dokazoval, da imata obe njegovi družbi (C. ter H.) likvidna sredstva, ki presegajo vrednost terjatve upnika, in da ima več možnosti, da pridobi ustrezne denarne zneske za plačilo terjatve iz omenjenih družb (npr. si izplača dobiček, nagrado za delo direktorja, posojila družbe dolžniku, vračilo naknadnega vplačila, proda lahko nepremičnine katerekoli od obeh družb ali pa premoženje ene družbe drugi družbi, čemur sledi plačilo družbenikom oziroma dolžniku). V konkretnem primeru pa dolžnik ni ugovarjal insolventnosti, pač pa je zgolj navajal, da naj se odloži začetek stečajnega postopka, da bo z izposojo denarja poplačal upnike, česar tudi po odlogu za odločanje o začetku stečaja ni storil. Glede prodaje stanovanja pa glede na zgoraj opisano situacijo neuspele prodaje od leta 2016 ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre za likvidna sredstva, ki bodo upnikom v razumnem roku na razpolago.

11.S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

12.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 50, 235, 235/3, 239, 239/3

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.