Jedro

Za izrek urbanističnega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN (odstranitev objekta in vrnitev v prejšnje stanje) je odločilna podlaga ugotovitev inšpektorja, da investitor gradi oz. je zgradil brez predpisanega upravnega dovoljenja. Vsi ugovori, ki pojasnjujejo, zakaj je do nedovoljene gradnje prišlo in spornosti v zvezi z mejo, ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, da investitor za gradnjo nima dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.10.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo prvotožeče stranke (točka 1. izreka) in zavrgla pritožbo drugotožeče stranke zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (točka 2. izreka) proti odločbi Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper z dne 6.6.2002. Prvostopni organ je s to odločbo odločil, da mora investitorka B.B. odstraniti nadstrešek med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem dimenzij 10,5 m x 6,10 m na JZ strani stanovanjske hiše, na zemljišču parc. št..., k.o..., ter vzpostaviti na svoji stroške prejšnje stanje, izrekel pa je tudi na podlagi 67. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, predpisane prepovedi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in se je sklicevalo na razloge, ki jih je navedla za svojo odločitev. Izpodbijana odločba temelji na določbi v času odločanja veljavnega 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), po kateri organ urbanistične inšpekcije, če ugotovi, da investitor gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Glede na ugotovitve upravnih organov, ki jim tožeča stranka tudi ne ugovarja, ne prvotožeča ne drugotožeča stranka za gradnjo spornega objekta nimata lokacijskega dovoljenja in tudi ni bila izdana odločba o dovolitvi priglašenih del. Zato je inšpekcijski ukrep zakonit. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbo drugotožeče stranke zoper sklep o zavrženju njene pritožbe, ker je ugotovilo, da je zakonit. Po določbi 73. člena ZUN je stranka v inšpekcijskem postopku investitor, če njega ni mogoče odkriti pa lastnik oziroma upravljavec zemljišča. Ker je bilo ugotovljeno, da je investitorka prvotožeča stranka, drugotožeča stranka ni stranka v postopku.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlagata ugoditev pritožbi z zavrnitvijo sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka. To kršitev je storilo s tem, ker se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Zato je sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Procesni predpisi so bili zmotno uporabljeni tudi zaradi tega, ker sodišče ni meritorno presojalo zakonitosti izpodbijane odločbe, kljub izkazanim kršitvam tako pravil postopka kakor tudi materialnega prava. Čeprav je sodišče te kršitve ugotovilo, je izpodbijano odločbo kljub temu potrdilo, pri tem pa so bile kršene stranki temeljne pravice do sodnega varstva in pravne varnosti. Tožeča stranka je vložila zahtevo za izdajo odločbe za dovolitev priglašenih del. Upravni organ te odločbe ni izdal in je prišel v zamudo. O zadevi upravni organ tudi še ni odločil. Zaradi zavlačevanja z izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, so bile kršene tožeči stranki pravice do pravne varnosti ter pravice do odločanja v razumnem roku. Zaradi tega izpodbijana sodba tudi neposredno posega v ustavne pravice tožeče stranke. Prvostopno sodišče je z izdajo izpodbijane sodbe odreklo tožeči stranki varstvo njenih pravic in pravnih koristi s tem, da je njeno predlagano odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke zavrnilo. S tem je diskriminiralo in podprlo kršenje Ustave in zakonov s strani tožene stranke, to je upravnih organov.

Tožeča stranka predlaga v pritožbi tudi oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku.

Pritožbeni odgovor ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi.

V skladu s 1. odstavkom 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, da se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica investitorka obravnavanega posega v prostor, kot ga ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ter da za poseg v prostor nima ustreznega upravnega dovoljenja. Tako ugotovljeno dejansko stanje, je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN. Prav na tej podlagi pa temeljita tako v upravnem sporu izpodbijana odločba kot tudi izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje navedbe o odločilnih dejstvih in prepričljive razloge, ki so bili podlaga za odločitev. Inšpekcijski postopek, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, potekal zakonito in so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bile kršene tožničine ustavne pravice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe, ki se nanašajo na napake v postopku za pridobivanje upravnih dovoljenj za gradnjo, v tem postopku ne morejo biti upoštevane. Varstvo pravic in koristi tožnica lahko uveljavlja v tistem postopku kjer je prišlo do zatrjevanih kršitev.

Pravilno uporabo materialnega prava je pritožbeno sodišče presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005. Navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Z njo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov, po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se tako kot v obravnavanem primeru začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo Ustavno sodišče RS razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO, to je enostavne objekte, kar pa predmetni objekt glede na svoj obseg ni.

Pravilna je odločitev sodišča, ko je zavrnilo tožbo drugotožnika. Pritožba glede tega dela ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo samo glede pravilne uporabe materialnega prava in v okviru uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka. Teh kršitev pa ni našlo.

O predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ni odločalo, ker bo moralo o tem odločiti sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo, saj niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.