Jedro

Iz zapisnika o sklenjeni sodni poravnavi izhaja, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo v celoti poravnali o zahtevkih obeh pravdnih strank iz treh sodnih zadev, tudi o zahtevku toženca o izselitvi tožnice-prosilke (skupaj z otrokoma) iz nepremičnine, kar je bilo predmet spora v pravdni zadevi za katero je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč. Postopek v pravdni zadevi je bil sicer res ustavljen s sklepom, vendar je bil ustavljen (ravno) zaradi predhodno sklenjenega sporazuma. Tožnik ima zato prav, ko se tudi glede spornega postopka sklicuje na sklenjeno sodno poravnavo in mu sodišče pritrjuje, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko mu ni priznala stroškov za sklenitev sodne poravnave oziroma za sklenitev sporazuma v pravdni zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 378/2009 z dne 3. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku priznala nagrado v višini 498,04 EUR, pri čemer je v ta znesek vštet tudi davek na dodano vrednost v višini 89,81 EUR in odločila, da se priznani znesek tožniku izplača po dokončnosti tega sklepa na njegov transakcijski račun. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožnik prosilki A.A. z odločbo opr. št. Bpp 378/2009 z dne 29. 7. 2009 dodeljen za nudenje redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku na I. in II. stopnji v pravdnem postopku, ki je bil v teku pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 245/2009 zaradi izselitve iz hiše, plačila uporabnine in škode v višini 37.798,59 EUR. Po pregledu stroškovnika in spisa Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 245/2009 ugotavlja, da stroškovnik ni povsem v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in obsegom opravljenega dela. Vrednost spornega predmeta je bila ugotovljena na podlagi navedb v spisu opr. št. I P 245/2009 in znaša 37.798,59 EUR. Pri takšni vrednosti spornega predmeta nagrada s količnikom 1,0 po tabeli iz 36. člena ZOdvT znaša 258,00 EUR. Odvetniku je bilo priznati priglašeni preostanek v višini 82,76 EUR kot nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) in nagrado za narok v višini 309,60 EUR (tar. št. 3012 ZOdvT). Ni pa mu bilo priznati priglašenih 180,60 EUR kot nagrado za poravnavo (tarifna št. 1111 ZOdvT), saj je bila le-ta sklenjena v postopku mediacije opr. št. M 91/2013 v okviru pravdnega postopka opr. št. P 122/2013 Okrajnega sodišča v Kranju, za katerega pa z odločbo Bpp 378/2009 z dne 29. 7. 2009 pravna pomoč prosilki ni bila odobrena, saj ji je bila odobrena le za pravdni postopek opr. št. I P 245/2009 Okrožnega sodišča v Kranju. Odvetniku tudi ni moč priznati priglašenih 10,00 EUR kot pavšalni znesek za fotokopije, kar tudi obrazlaga. Odvetniku je bilo priznati še razliko 15,87 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, saj mu je bilo s sklepom Bpp z dne 29. 7. 2009 že priznano 4,13 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Skupno je bilo tako odvetniku priznati 408,23 EUR, s pripadajočim 22 % DDV na dodano vrednost v višini 89,81 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) pa 498,04 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke, da se mu ne prizna priglašenih 180,60 EUR kot nagrade za sodno poravnavo, ne strinja. Navaja, da je tožena stranka spregledala, da so se v okviru mediacijskega postopka M 91/2013 v okviru pravdnega postopka opr. št. 378/2009 rešile vse odprte zadeve med strankama, vključno s predmetnim postopkom. To pomeni, da se je tudi predmetni postopek opr. št. I P 245/2009 Okrožnega sodišča v Kranju končal s sodno poravnavo. Zato je tožnik upravičen do nagrade za sporazum po tarifni št. 1111. BPP je bila prosilki dodeljena za zastopanje na prvi in drugi stopnji predmetnega pravdnega postopka. Redni del pravdnega postopka pa je tudi postopek mediacije, zato je dodeljena BPP obsegala tudi postopek mediacije. Tožnik tudi ni priglasil stroškov za mediacijski narok, temveč le nagrado za sklenitev sporazuma. Ta sporazum je bil sklenjen po začetku sodnega postopka in pred zaključkom sodnega postopka na prvi stopnji, zaradi česar je tožnik upravičen do nagrade za sklenitev sporazuma. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep tožene stranke z dne 3. 2. 2014 odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bil tožnik prosilki dodeljen za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku I P 245/2009 in se je le-ta ustavil s sklepom opr. št. I P 245/2009-30 z dne 1.10 2013, ki je postal pravnomočen dne 23. 10. 2013. Tožeča stranka je namreč dne 9. 9. 2013 v soglasju s toženo stranko tožbo umaknila. Iz pravdnega spisa opr. št. I P 245/2009 tudi ne izhaja, da bi bile pravdne stranke povabljene k postopku mediacije in tako tudi niso podale soglasja. Iz tega spisa tudi ne izhaja, da je tožeča stranka predložila sporno sodno poravnavo ali sporazum in se nanjo tudi ne sklicuje. Ko pravdno sodišče stranke povabi k postopku mediacije in ko stranke izpolnijo soglasje, ga tako izpolnjenega in podpisanega vrnejo na naslov sodišča, zato bi morala prosilka pri pristojni službi za BPP vložiti novo prošnjo za dodelitev BPP v postopku mediacije. Pričakovanje tožnika, da mu je v okviru pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi in drugi stopnji zagotovljena tudi nagrada za sklenitev sporazuma v postopku mediacije, je tako neutemeljeno, saj v primeru mediacije ne gre za sojenje oziroma za sodni postopek. V postopku mediacije je sicer mogoče skleniti sodno poravnavo, vendar tožena stranka poudarja, da v predmetnem pravdnem postopku stranke niso bile napotene na mediacijo in to iz predmetnega pravdnega spisa ne izhaja. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 428/11 z dne 20. 6. 2012 izhaja, da je prosilka vložila prošnjo tudi za dodelitev BPP v postopku mediacije in zato je bilo njeni prošnji tudi ugodeno in sicer v postopku mediacije do zaključka postopka mediacije. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da se je predmetni pravdni postopek končal s sklenitvijo sporazuma po začetku sodnega postopka in pred izdajo sodbe in če sporazum ne bi bil sklenjen, bi se postopek (najverjetneje) končal s sodbo in ne z ustavitvijo zaradi sklenjenega sporazuma. Sporazum je bil sicer res sklenjen v okviru mediacijskega postopka v postopku P 122/2013 Okrajnega sodišča v Kranju, vendar so se v okviru tega postopka rešili vsi odprti postopki med strankama. Torej je bil za vsakega od odprtih postopkov sklenjen sporazum, na podlagi katerega se je vsak od teh postopkov tudi končal, torej tudi postopek I P 245/2009 in mu nagrada za sporazum pripada za vsakega od končanih postopkov, ne glede na to, da je bil sporazum med strankama sklenjen v okviru drugega postopka. V napotnici za BPP je tudi določno in konkretno navedel, kako je prišlo do sklenitve sporazuma - v okviru sodne poravnave M 91/2013 z dne 9. 9. 2013. Navedbe tožene stranke, da prosilki ni bila odobrena BPP za postopek mediacije, so v tem primeru brezpredmetne. Nagrada za sporazum namreč nastane neodvisno od postopka mediacije. Tožnik tudi ni priglasil nagrade za mediacijski narok, temveč zgolj za sporazum v okviru pravdnega postopka. Za postopek mediacije tudi ni potrebno dodatno zaprositi, saj je le-ta že zajet v odločbi za postopek na prvi stopnji. Tožnik zato vztraja, da je upravičen do nagrade za sklenitev sporazuma po tarifni št. 1111 ZOdvT.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri je med strankama sporno vprašanje, ali se je pravdni postopek I P 245/2009, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju, zaradi izselitve iz hiše, plačila uporabnine in škode v višini 37.798,59 EUR končal s sodno poravnavo ali z ustavitvijo postopka in s tem povezanim vprašanjem stroškov tožniku, je tožena stranka zavzela stališče, da tožniku ne gre priznati priglašenih 180,60 EUR kot nagrade za sodno poravnavo po tarifni št. 1111 ZOdvT, ker je bila le-ta sklenjena v postopku mediacije opr. št. M 91/2013 Okrajnega sodišča v Kranju v okviru pravdnega postopka opr. št. P 122/2013 Okrajnega sodišča v Kranju, za katerega pa prosilki z odločbo Bpp 378/2009 z dne 29. 7. 2009 BPP ni bila odobrena, saj ji je bila odobrena le za pravdni postopek opr. št. I P 245/2009 Okrožnega sodišča v Kranju. Po presoji sodišča takšno stališče tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisih, ni pravilno.

Izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči odvetnika ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Le-ta v 6. točki 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da mora biti odmera nagrade odvetniku v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (BPP), kar pomeni, da mora nagrada ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upravičencu. Izvajalec BPP mora torej navesti stroške za vsako posamezno procesno dejanje posebej. Naloga upravnega organa pa je, da pred odločitvijo o stroških te stroške odmeri.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik prosilki A.A. z odločbo BPP 378/2009-16 z dne 29. 7. 2009 dodeljen za pravno svetovanje in zastopanje na I. in II. stopnji v pravdnem postopku I P 245/2009, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Tožnik je po opravljenih dejanjih BPP predložil napotnico z opredeljeno obliko in obsegom opravljenih dejanj ter z zneskom nagrade za vsako od opravljenih dejanj, v kateri je med drugim uveljavljal tudi nagrado za sporazum – v okviru sodne poravnave M 91/2013 z dne 9. 9. 2013. K napotnici, kakor tudi k tožbi, je priložil tudi zapisnik o sklenjeni sodni poravnavi z dne 9 9. 2013 v mediacijski zadevi v pravdni zadevi P 122/2013 Okrajnega sodišča v Kranju. Iz tega zapisnika je razvidno, da so bile na dan podpisa sodne poravnave med pravdnima strankama (A.A. kot tožečo stranko in B.B. kot toženo stranko) odprte tri pravdne zadeve, poleg zadev P 122/2013 pri Okrajnem sodišču v Kranju in I 450/2007 pri Okrajnem sodišču v Kranju, tudi obravnavana zadeva I P 245/2009 pri Okrožnem sodišču v Kranju. Sporazum pravdnih strank o poravnavi je bil vpisan v ta zapisnik in sta obe pravdni stranki zapisnik o sklenjeni sodni poravnavi tudi podpisali. Pravdni stranki sta tudi bili opozorjeni, da sodna poravnava s podpisom obeh strank postane pravnomočna in da je ni več mogoče preklicati. Iz zapisnika o sklenjeni sodni poravnavi izhaja tudi, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo v celoti poravnali o zahtevkih obeh pravdnih strank iz vseh treh navedenih sodnih zadev, tudi o zahtevku toženca o izselitvi tožnice-prosilke (skupaj z otrokoma) iz predmetne nepremičnine, kar je bilo predmet spora v pravdni zadevi I P 245/2009. Obe pravdni stranki sta pod 12. točko izreka sklenjene sodne poravnave izrecno soglašali, da so s sklenitvijo te sodne poravnave med njimi poravnane vse obveznosti, nastale pred sklenitvijo te poravnave, kar pomeni, da drug drugemu ničesar več ne dolgujejo, niti ničesar več ne morejo zahtevati.

Navedeno pa tudi po mnenju sodišča pomeni, da je bila mediacija uspešno zaključena v vseh treh navedenih odprtih pravdnih zadevah. Vendar pa pravdni stranki sodne poravnave nista sklenili v postopku mediacije, temveč po uspešno zaključeni mediaciji med postopkom pred pravdnim sodiščem, to je v okviru pravdnega postopka P 122/2013 Okrajnega sodišča v Kranju (306. člen ZPP). To pa po mnenju sodišča nadalje pomeni, da bi se s sklenitvijo sodne poravnave vsi trije odprti postopki (tudi obravnavani postopek I P 245/2009) morali končati. Ker pa iz 16. točke izreka zapisnika o sklenjeni sodni poravnavi izhaja, da je toženec B.B. umaknil tožbo v zadevi I P 245/2009 in se je tožnica A.A. s tem strinjala, je bil postopek v pravdni zadevi I P 245/2009 sicer res ustavljen s sklepom z dne 1. 10. 2013, vendar je bil tudi po mnenju sodišča ustavljen (ravno) zaradi predhodno sklenjenega sporazuma z dne 9. 9. 2013. Tožnik ima zato po mnenju sodišča prav, ko se tudi glede spornega postopka I P 245/2009 sklicuje na sklenjeno sodno poravnavo in mu sodišče pritrjuje, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko mu ni priznala stroškov po tar. št. 1111 ZOdvT za sklenitev sodne poravnave oziroma za sklenitev sporazuma v pravdni zadevi I P 245/2009. Ker tožena stranka torej ni pravilno štela, da se je predmetni postopek (I P 245/2009) končal z ustavitvijo zaradi sklenjenega sporazuma v okviru sodne poravnave in s tem v zvezi tožniku ni priznala stroškov za sklenitev sodne poravnave oziroma sporazuma, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, tožnik pa je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.