Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poseg v elektro omarico ni predstavljal motenja posesti, ker je tožnica elektriko izgubila že prej zaradi odklopa s strani elektro distributerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) s tem, ko je dopustila, da je prišlo do odklopa dobave električne energije v stavbi št. 1, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, stavbi št. 2, ki v naravi predstavlja skladišče, stavbi št. 1408, ki v naravi predstavlja skladišče, ter stavbi št. 185, ki v naravi predstavlja skladišče, ki stojijo na parc. št. 113/2 k.o. ... (v nadaljevanju: stavbe), ter s tem, ko ni poskrbela, da pooblaščeni sistemski operater ponovno priklopi električno energijo za stavbe, motila oz. onemogočila uporabo stavb v posesti tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice); da je toženka dolžna v 8 dneh na svoje stroške skleniti pogodbo o dobavi električne energije z distributerjem električne energije, plačati stroške ponovnega priklopa ter zagotoviti, da se priklopi in dobavlja električna energija ter naročiti, da pooblaščeni sistemski operater priklopi elektriko na stavbah; ter da se toženki prepoveduje v bodoče opravo dejanj, ki bi povzročila ustavitev oskrbe stavb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna na svoje stroške podati soglasje in izjavo pri distributerju električne energije družbi X., d. o. o., ter zagotoviti, da se priklopi električna energija na stavbah, ki jih uporablja tožnica, ter v nasprotnem, v kolikor toženka ponovnega odklopa električne energije na stavbe ne bi izposlovala, tožnici daje pooblastilo, da sama poda vlogo za priklop električne energije in izposluje priklop električne energije, vse na stroške toženke; ter da se toženki prepoveduje v bodoče opravo dejanj, ki bi povzročili ustavitev oskrbe stavb z električno energijo. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom, da je toženka dolžna na svoje stroške vzpostaviti stanje v elektro omarici na način, da ponovno na elektro omrežje priključi stavbe, da se v primeru kršitve obveznosti toženki izreče denarna kazen v višini 1000 EUR za vsak dan zamude; ter da se toženki prepoveduje tudi v bodoče posege v elektro omarico, ki bi povzročili ustavitev oskrbe stavb z električno energijo. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške tega postopka v višini 1.381,03 EUR, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, motitveno dejanje nepravilno okarakteriziralo, ter nepravilno ugotovilo, kdaj je bilo zadnje mirno posestno stanje. Po mnenju tožnice je bilo zadnje mirno posestno stanje 14. 2. 2024, ko je prišlo do izklopa električne energije, in ne 19. 7. 2023, ko je tožnica pristala na nov režim plačevanja energije, kot je zaključilo sodišče. Navaja, da motitveno dejanje ni neplačevanje elektrike elektro distributerja, ampak je motitveno dejanje opustitev ponovnega priklopa električne energije za stavbe, toženkino odrekanje soglasja, da tožnica pri elektro distributerju ali pooblaščenem sistemskem operaterju poskrbi za ponovni priklop električne energije oziroma da sama toženka tega ne uredi, poseg v elektro omarico in obvod dobave električne energije. Tožnica trdi, da sama ne more poskrbeti za ponovni priklop električne energije, saj zato nima potrebnega pooblastila, soglasja in dovoljenja toženke, to dejstvo pa kaže na to, da je za nedobavo električne energije v stavbe zanesljivo kriva toženka. Tožnica navaja tudi, da do nedobave električne energije prihaja, ker toženka k temu ne da soglasja, sama pa je poskrbela za obvod električne energije za druge poslovne prostore, navedeno sodišče v celoti zanemarja ter se do teh trditev niti ni opredelilo, napadena odločba torej nima razlogov glede odločilnih trditev, zaradi česar se ne da v celoti preizkusiti. Tožnica trdi tudi, da ni izkazano, da bi se tožnica strinjala z režimom plačevanja električne energije kot ga opisuje toženka, njenim navedbam pa sledi sodišče. Navaja, da je neživljenjsko stališče sodišča iz 11. točke obrazložitve sklepa, da bi morala glede vseh okoliščin postaviti individualni tožbeni zahtevek, dejstvo je namreč, da je postavila tožbeni zahtevek, ki generalno zahteva, da toženka omogoči ponovno dobavo električne energije v stavbe. Tožnica izpostavlja, da v času vložitve tožbe ni mogla vedeti, kaj je točno razlog, zakaj nima dovoda električne energije v stavbah, ter da v trenutku vložitve tožbe ni mogla zajeti prav vseh potencialnih razlogov, zakaj nima dobave električne energije. Zato je predlagala imenovanje izvedenca električne stroke. Slednjega bi sodišče moralo dopustiti, da bi se lahko ugotovilo, na kakšen način natančno se onemogoča dobava električne energije. Tožnica trdi, da ji je sodišče s tem, ko ni sledilo predlogu za postavitev izvedenca, onemogočilo zaščito pravic in kršilo z ustavo zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

3.Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.S posestnim varstvom se preprečuje samovoljna poseganja v posest drugega in se ohranja dotedanji način uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v t.i. motenjskih sporih je ugotoviti, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest motena ali odvzeta, pri čemer se pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika ne upoštevata (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je tudi zadostno obrazložilo, tako da ni utemeljen očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavek 339. člena ZPP.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank pravilno zaključilo (9. točka izpodbijanega sklepa), da je bilo zadnje mirno posestno stanje glede elektrike v zvezi s stavbami takšno, da je toženka od 19. 7. 2023 naprej na oglasni deski župnije objavljala oziroma izobešala vse tekoče mesečne račune dobavitelja X., d. o. o., in nato, ko ti niso bili plačani, tudi opomine (od oktobra 2023 naprej), račune pa je sproti plačevala tožnica. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

7.Ne drži torej pritožbeno stališče, da je zadnje mirno posestno stanje bilo še dne 14. 2. 2024, ko je prišlo do odklopa električne energije. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, ne drži, da je bilo zadnje mirno posestno stanje po oktobru 2023 takšno, da tožnica ni plačevala računov za elektriko, pa vendar je prejemala elektriko, ampak je bilo takšno, da je imela tožnica elektriko ob plačevanju računov.

8.Pritožnica v predmetni zadevi uveljavlja kot motenje posesti opustitev ponovnega priklopa električne energije za stavbe, dejstvo, da toženka ne da soglasja tožnici, da pri elektro distributerju ali pooblaščenem sistemskem operaterju poskrbi za ponovni priklop električne energije oziroma da sama toženka tega ne uredi, toženkin poseg v elektro omarico in obvod dobave električne energije. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da sama ne more poskrbeti za ponovni priklop električne energije, saj za to nima potrebnega pooblastila in dovoljenja toženke, vendar to ni bistveno za odločitev v obravnavanem primeru.

9.Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do odklopa elektrike prišlo 14. 2. 2024, ker tožnica ni plačevala električne energije, ter da je, ker je prišlo do odklopa električne energije izključno iz razlogov na strani tožnice, tožnica povsem sama odgovorna za to, da od 14. 2. 2024 naprej v stavbah ni imela več elektrike oziroma da ji je bila dobava električne energije odvzeta - motena (10. točka izpodbijanega sklepa). Do odstopa od pogodbe med dobaviteljem elektrike X., d. o. o., in toženko pa ni prišlo s strani toženke, ampak s strani dobavitelja X., d. o. o., ki je odstopil zaradi neplačanih računov, ki jih je sicer plačevala tožnica. Zaradi odstopa od pogodbe pa je nato distributer Elektro Y. stavbam 14. 2. 2024 odklopil elektriko. Toženka tako v ničemer ni motila dobave (posesti) električne energije spornim stavbam. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da v nasprotju s pritožbenim stališčem ni popolnoma vseeno, kdo je poskrbel za "izklop stikala", ampak je to v obravnavanem primeru odločilno dejstvo, v kolikor bi za odklop elektrike namreč poskrbela toženka, bi odklop elektrike predstavljal protipravno ravnanje in bi toženka motila posest tožnici.

10.Sodišče prve stopnje je torej v nadaljevanju tudi pravilno zaključilo, da toženka ne moti posesti tožnici s tem, ko odreka soglasje za ponovni priklop elektrike, ko toženka sama ne uredi ponovnega priklopa električne energije za stavbe, ker je toženka nekaj dni po odklopu elektrike ponovno sklenila pogodbo z elektro distributerjem za objekte, ki jih imajo drugi uporabniki (ne pa tožnica) in, ker je posegla v elektro omarico in je bil izvršen obvod elektrike od stavb.

11.Pritožbeno sodišče tudi pripominja, da z napačnim povzemanjem izpovedbe zakonitega zastopnika toženke pritožnica ne more utemeljiti pritožbenega stališča, da je bil poseg v elektro omarico motenje posesti. Zakoniti zastopnik toženke je namreč izpovedal zgolj, da je govoril z električarjem, da v kolikor bo prišlo do odklopa, da bodo razmislili na kakšen način bi potem uredili težavo zaradi odklopa, ni pa potrdil, da je bil obvod električne energije planiran vnaprej, ni izpovedal, da je vedel, da bo prišlo do odklopa in da je pripravil poseg ravno z namenom, da se električna energija odvzame tožnici. Sicer pa ni pravno pomembno, kaj se je dogajalo po odklopu električne energije dne 14. 2. 2024.

12.Glede pritožbenega očitka, da ni izkazano, da bi se tožnica strinjala z režimom plačevanja električne energije, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pomembno za obravnavani spor, ali je v zvezi s tem obstajal dogovor ali ne, saj je pomembno le, kakšno je bilo zadnje mirno posestno stanje, ki se je izvrševalo. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka račune nekaj časa plačevala. Skladno s 426. členom ZPP je namreč obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, posledično je pritožbeni očitek glede morebitnega obstoja ali neobstoja dogovora brezpredmeten.

13.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica izvedela za motenje že 5. 3. 2024 oziroma vsaj ob vložitvi tožbe 13. 3. 2024, in je v tožbi zatrjevala, da je bilo motilno ravnanje toženke poseg v elektro omarico in predstavitev elektro vodov tako, da se je stavbe obšlo, zato bi morala tožnica že v tožbi postaviti podredni tožbeni zahtevek glede navedenega, ne pa šele na naroku za glavno obravnavo 10. 7. 2024. S tem, ko je tožnica podala podredni tožbeni zahtevek šele na naroku za glavno obravnavo, je zamudila 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe, ki ga določa 32. člen SPZ, in je posledično sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo s takšnim podrednim tožbenim zahtevkom.

14.Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da pravilnosti te odločitve ne more omajati pritožbena navedba, da je tožnica postavila primarni tožbeni zahtevek, ki generalno zahteva, da toženka omogoči ponovno dobavo električne energije v stavbe, na podlagi česar bi sistemski operater smel verjetno podeliti dva priključka na isto električno omarico. Pritožbeno sodišče opozarja, da za navedeno sistemski operater ne bi imel podlage v primarnem tožbenem zahtevku, saj ta navedenega ne določa. Tožbeni zahtevek mora namreč biti jasen in subjektivno ter objektivno določen, kar pomeni, da je iz njega mogoče spoznati, kakšno pravno varstvo tožnik uveljavlja in v kakšnem obsegu, ni torej dovolj, da se postavi tožbeni zahtevek, ki generalno zahteva, da toženka omogoči ponovno dobavo električne energije v stavbe.

15.Pritožnica tudi zmotno zatrjuje, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem elektro stroke, da bi se lahko ugotovilo, na kakšen način natančno se onemogoča dobava električne energije, in da je, s tem ko ni sledilo predlogu za postavitev izvedenca, tožnici onemogočilo zaščito pravic ter kršilo z ustavo zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje pravilno ni postavilo izvedenca, ker je tožnica, kot že navedeno, podala ta podredni tožbeni zahtevek prepozno. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), saj je sodišče podalo tehtne razloge za svojo odločitev, zakaj ni postavilo izvedenca. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da poseg v elektro omarico ni predstavljal motenja posesti, ker je tožnica elektriko izgubila že prej zaradi odklopa s strani elektro distributerja.

16.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17.Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP.

2Uradni list RS, št. 87/02 - v nadaljevanju: SPZ.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 33/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 426

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.