Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi tožničini pritožbi prvostopna sodba spremeni in se glasi: "Toženka je dolžna plačati tožnici 3.486,48 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa po predpisani obrestni meri do plačila in 122,36 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške 142,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 0,85 EUR od 11.11.2002 do plačila in od 141,95 EUR od 10.9.2003 do plačila v 15 dneh. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške 128,74 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti." V ostalem delu se revizija zavrne.

Toženka je dolžna tožnici povrniti 148,57 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 335.500 SIT (sedaj 1.400,02 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo in 29.323 SIT (sedaj 122,36 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je dolžna toženka plačati tožnici 335.500 SIT (sedaj 1.400,02 EUR) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V ostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini, kot je bila določena v tožbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija tožnice si neutemeljeno prizadeva za zvišanje odškodnine, ker naj bi od nastanka škode 26.1.2001 preteklo veliko časa, toženka pa navzlic svoji obveznosti ni tožnici plačala ničesar. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po nekaj letih od vložene tožbe. To pa pomeni, da se okoliščina čakanja na prisojo odškodnine odraža v primerljivih primerih iz sodne prakse. Če bi torej sodišče v obravnavani zadevi odškodnino še dodatno zvišalo, bi s tem prekršilo temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - načelo enakosti.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnico ob škodnem dogodku in v času zdravljenja, pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR) iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (378. člen ZPP).

Nasprotno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravni sklep pritožbenega sodišča glede pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, napačen. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica uveljavljala odškodnino v znesku 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR). Glede na ugotovljen obseg tožničinih življenjskih prikrajšanj revizijsko sodišče ne najde razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz tega naslova zniževati, kakor sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovljeno, da je tožničina življenjska aktivnost zaradi posledic poškodbe zmanjšana za deset odstotkov. Takšno mnenje ima svojo utemeljitev glede na ugotovljene omejitve, ki tožnici povzročajo duševne bolečine pri vseh oblikah aktivnosti, ki so povezane z dolgotrajnim sedenjem, ponavljajočimi sunkovitimi gibi glave, ki zahtevajo dvigovanje bremen nad 5 kg, ki so povezane s pripogibanjem, sklanjanjem in podobno. Ugotovljeno je, da se opisane omejitve primeroma nanašajo na težko pripogibanje k otrokom v vrtcu, kjer dela. Tožnica je zmanjšano sposobna za rekreativne in družbene dejavnosti. Ob navedenem obsegu življenjskih prikrajšanj tožnica trpi duševne bolečine, ker ne more več tako in toliko delati kot prej, počuti se manjvredno in težko ji je zaradi sodelavk, ki delajo namesto nje.

Glede na opisano in ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in toženki naložilo, da mora tožnici plačati celotno vtoževano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pomeni, da mora plačati še dodatnih 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) ali skupaj 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT). Skupni znesek 2.400.000 SIT (10.015,02 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 15 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

Ob upoštevanju že plačane akontacije 6.528,54 EUR (prej 1.564.500 SIT), je dolžna toženka tožnici plačati 3.486,48 EUR (prej 835.500 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa po predpisani obrestni meri v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS št. 56/2003, ZPOMZO-1). Ker izpodbijana sodba zamudnih obresti ni določila v skladu z ZPOMZO-1, je to storilo revizijsko sodišče, ki pri tem ni spremenilo sodbe v škodo tožnice, ki je vložila revizijo. Z dnem uveljavitve ZPOMZO-1 je prenehal veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, 83/2001-OZ in 109/2001) in tudi temeljna obrestna mera se od uveljavitve ZPOMZO-1 uporablja le za obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo ZPOMZO-1 in vsebujejo temeljno obrestno mero, na dan uveljavitve ZPOMZO-1 pa še niso dospele, za kar v konkretnem primeru ne gre. Ker se torej temeljna obrestna mera od 28.6.2003 ne uporablja, tudi zmanjševanje zakonskih zamudnih obresti za vrednost TOM-a po tem datumu ni utemeljeno. Revizijsko sodišče, ki pazi na uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je zato izrek v delu glede zakonskih zamudnih obresti oblikovalo skladno z veljavnim materialnim pravom.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izreka o pravdnih stroških sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker je sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (Uradni list št. 20/2004) priznalo ter odmerilo vse tožničine in toženkine potrebne pravdne stroške. Po medsebojnem pobotanju je odločilo, da mora toženka tožnici povrniti 34.219 SIT (sedaj 142,79EUR) njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 203 SIT (sedaj 0,85 EUR) od 11.11.2002 in od zneska 34.016 SIT (sedaj 141,95 EUR) od 10.9.2003 do plačila. Izrek o pravdnih stroških sodišča prve stopnje tako ostaja nespremenjen, saj zvišanje odškodnine za 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) na odmero stroškov postopka ne vpliva. V pritožbenem postopku pa je izkazan delen uspeh tožnice, zato naj ji toženka povrne 30 odstotkov pritožbenih stroškov v znesku 429,14 EUR (prej 102.840 SIT), to je 128,74 EUR. Prav tako mora toženka povrniti tožnici, glede na 30-odstotni uspeh z revizijo, ustrezen delež od 495,24 EUR (prej 118.680 SIT), to je 148,57 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.