Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je razlaga besede gost, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v točki 25 sodbe, pravilna in v skladu z določbami 82. in 83. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnika prosil, da mu pride pomagat pri dežurstvu, torej, da mu nudi pomoč pri delu, kar pa ne pomeni, da je k zavarovancu prišel kot gost in na obisk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje, v presežku za znesek 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo. Pod III, IV in V je odločilo o stroških postopka. Tožnik se je 11. 5. 2010 poškodoval pri padcu pri hoji po zunanjih stopnicah hiše v lasti zavarovanca tožene stranke in je utrpel kompleksni večdelni zlom zgornjega dela desne nadlahtnice, to je del kosti, ki skupaj z lopatico tvori ramenski sklep. Sodišče je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo na način, kot ga je opisal tožnik, saj je takšen način potrdil tudi izvedenec medicinske stroke in da je tako uspel dokazati obstoj škodnega dogodka. Prav tako je sodišče tudi zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varnost lastnih pohodnih površin in te ustrezno zaščitil oziroma zavaroval tako, da bi bili predpražniki odstranjeni, posebej v nočnih razmerah, ko je vidnost manjša. Vzrok za padec tožnika so bile cunje (hlače) na predpražniku na podestu pri vhodu v hišo, ki jih je tja nastavil zavarovanec tožene stranke, da bi si iz prehoda iz hleva lahko obrisal čevlje. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR. Ker je tožena stranka ugovarjala svojo pasivno legitimacijo in obseg zavarovalnega jamstva nad zneskom 525,00 EUR, kar je zavarovalna vsota za odgovornost za škodo, ki jo utrpijo gostje po tej zavarovalni polici, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin ... omejena na 625,00 EUR, se je sodišče ukvarjalo z dejstvo, ali je bil tožnik v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke gost. V tem primeru bi mu sodišče prisodilo samo 625,00 EUR odškodnine, v nasprotnem primeru pa je vsota limitirana z višino 3.000,00 EUR. Sodišče je tako presojalo, kakšen je bil namen tožnikovega obiska pri zavarovancu tožene stranke in zaključilo, da tožnik k zavarovancu ni prišel kot gost, ampak mu je prišel pomagati zaradi spremljanja poroda krave, zato da zavarovanec ne bi celo noč sam bedel in dežural. Iz tega razloga je tožniku prisodilo odškodnino ob upoštevanju odbitka 10 % 2.700,00 EUR. O stroških postopka je odločilo v skladu z določbo 154. člena in v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči in sodnih taksah.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v višini 2.150,00 EUR, uveljavlja pa pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključki sodišča o tem, da je podano razširjeno jamstvo za tretje osebe. S pritožbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zaključke sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni imela status gosta in sodišču v tem delu očita napačno interpretacijo določbe Splošnih pogojev in sicer 11. točke petega odstavka 14. člena. Navaja, da Splošni pogoji določajo prijatelje ali sorodnike samo kot primer in ne omejujejo obiskovalcev samo na ti dve kategoriji. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tudi odločalo izven okvira materialnega prava s tem, ko je neutemeljeno interpretiralo namen obiska tožnika. Pogodbena določila kot kriterij obiskovalca ne določajo namen, ampak lastnost osebe. Pogoji štejejo za gosta vse osebe, ki kot gosti pridejo k zavarovancu, ne glede na njihovo intimno razmerje. Zato je sodba sama s seboj v nasprotju. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se zahtevek zavrne še za znesek 2.150,00 EUR in se v skladu s tem odmeri tudi uspeh v pravdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in zavrača toženkine navedbe o tem, da je imel tožnik status gosta, saj se je tožena stranka zmotno osredotočila na besedo gost. Sklicuje se tudi na Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki razlaga besedo gost kot tisti, ki je kam povabljen in pogoščen. Tožnik pa je želel le pomagati pri dežurstvu telice, ki je bila pripravljena na porod. Zato ga ni mogoče šteti za gosta v smislu 11. točke petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bila sporna okoliščina, da je imel zavarovanec tožene stranke pri Zavarovalnici po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin sklenjeno tudi zavarovanje odgovornosti za škode, ki jih povzroči tretjim osebam (14. člen Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin ...). Na pritožbeni stopnji je sporno le še to, ali zavarovalnica jamči s polno odgovornostjo, kot je to določeno v 1. točki prvega odstavka 14. člena zavarovalnih pogojev ali pa po 11. točki z omejeno odgovornostjo na 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedene v polici. 11. točka namreč obravnava tiste škode, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (npr. prijatelji, sorodniki).

Tožena stranka tako izpodbija samo zaključke sodišča prve stopnje v točki 25 in 26 sodbe.

Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče napačno interpretiralo določbe Splošnih pogojev, ki izrecno omejujejo jamstvo za škodo, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk. Pri tem tožena stranka sama interpretira zavarovalne pogoje, ki jih seveda razlaga ožje in kot pojem gost vključuje v bistvu vse osebe, ki pridejo k zavarovancu, pri tem pa ne pove, katera oseba po njeni interpretaciji ne bi imela statusa gosta. Po določbi 120. člena Obligacijskega zakonika (OZ) Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik ali so vsebovani v formularni pogodbi ali da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko le, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Torej so Splošni pogoji del pogodbenega prava, zato se razlagajo po pravilih, ki veljajo za razlago pogodb, to je po določbah 82. - 85. člena OZ. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pri tem velja še dopolnilno pravilo 84. člena OZ, ki pove, da je potrebno v odplačni pogodbi razlagati nejasna določila v smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Nikjer ni navedeno, da pogodbena določila kot kriterij obiskovalca določajo lastnost osebe, ki pride k zavarovancu. Po tem kriteriju bi torej bile vse osebe, ki pridejo k zavarovancu gostje, kar pa prav gotovo ne izhaja niti iz zavarovalne pogodbe niti iz Splošnih pogojev. Po mnenju pritožbenega sodišča je razlaga besede gost, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v točki 25 sodbe pravilna in v skladu z določbami 82. in 83. člena OZ. Pravilno tožnica v pritožbi izpostavlja dikcijo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, po kateri je gost tisti, ki pride na obisk oziroma kdor je kam povabljen in pogoščen. Vsekakor tudi po mnenju pritožbenega sodišča gost pomeni nekaj drugega kot pa to zatrjuje tožena stranka. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnika prosil, da mu pride pomagat pri dežurstvu, torej, da mu nudi pomoč pri delu, kar pa ne pomeni, da je k zavarovancu prišel kot gost in na obisk. Zato je sodišče prve stopnje pravilno takšen odnos presojalo kot poznanstvo, znanstvo.

Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče v nasprotju samo s seboj navajalo razloge v sodbi, saj pritožbeno sodišče ob obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 25 sodbe takšne kršitve ni našlo. Zato tudi sodba ni sama s seboj v nasprotju in ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP, člen 165, 154/I ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (ZPP, člen 155).