Jedro

Dejstvi, da je tožnik uslužbenec Policijske postaje Šmarje pri Jelšah in da je bila njegova odvetnica sodnica na Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, sami po sebi ne moreta zadoščati za upravičen dvom v nepristranskost sodišča kot celote, ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah je v teku pravdni postopek zaradi plačila 8.000,00 EUR s pp.

2. Toženec z vlogo z dne 1. 3. 2012 predlaga prenos pristojnosti za odločanje v zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče, ki jo utemeljuje z zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča. Navaja, da je bila tožnikova odvetnica sodnica na Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, tožnik pa je uslužbenec Policijske postaje Šmarje pri Jelšah, zato dvomi v poštenost sojenja in krajevno pristojnemu sodišču ne zaupa več.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

5. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 6. Zatrjevanih okoliščin po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP. Dejstvi, da je tožnik uslužbenec Policijske postaje Šmarje pri Jelšah in da je bila njegova odvetnica sodnica na Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, sami po sebi ne moreta zadoščati za upravičen dvom v nepristranskost sodišča kot celote, ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu. Na podlagi dosedanjega ravnanja sodišča v obravnavanem sporu ni mogoče sklepati, da bi bile prisotne okoliščine, zaradi katerih bi to imelo osebne razloge za odločanje v korist ene izmed strank in ki bi onemogočale ali oteževale objektivno in nepristransko sojenje z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

7. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.