Jedro

V določbah ZDen ni podlage za vrnitev premoženja, podržavljenega zaradi prisilne izterjave vojnega dobička v smislu zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za občo upravo občine Ljubljana Vič-Rudnik št.362-178/93 z dne 21.9.1993, s katerim je bil zavržen njegov predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja zahtevka za vrnitev premoženja parcele št.201/2 in parcele št.593, vl.št.1635, k.o. ... in njegova zahteva za denacionalizacijo navedenih nepremičnin. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnika ni šteti za upravičenca do denacionalizacije navedenega premoženja, ker je bilo le to podržavljeno s sklepom sodišča št.I. 1801/47 z dne 31.12.1947, izdanim na podlagi zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Ur.l. DFJ, št.36/45), kar je razvidno iz izpiska iz zemljiške knjige št.7867/93 z dne 11.11.1992. Tožena stranka tako stališče utemeljuje z določbo 87.člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l.RS, št.27/91-I in 31/93), po kateri niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije. Navaja še, da ker tožnik ni upravičenec do vrnitve premoženja v smislu 9.člena ZDen, tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, zato tudi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v smislu 12.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l.RS, št.55/92 in 31/93) ni mogoče ugoditi. Ker glede na navedeno v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za uvedbo postopka je sklep prvostopnega organa izdan v skladu z 2.odstavkom 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z razlogi izpodbijane odločbe. Navaja, da je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno tudi na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, K 26/48 z dne 30.1.1948. Ker je dne 1.10.1993 vložil pri temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani zahtevo za obnovo postopka, končanega z navedeno sodbo, dne 18.10.1993 pa je pri Temeljnem javnem tožilstvu v Ljubljani vložil tudi pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, meni, da bi morala tožena stranka z odločitvijo počakati do pravnomočno končanih navedenih postopkov. Ker ni ravnala tako je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

V dopolnitvi tožbe z dne 27.1.1994 tožnik sodišču sporoča, da je bila navedena sodba okrožnega sodišča št. K 26/48 z dne 30.1.1948 s sodbo vrhovnega sodišča št.I Ips 276/93 z dne 23.12.1993 spremenjena tako, da se tožnik oprosti obtožbe, kar dokazuje z navedeno sodbo. V dopolnitvi tožbe še navaja, da sicer po izrecni določbi ZDen res niso upravičenci do vrnitve premoženja prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Ur.l.DFJ, št.36/45), vendar pa iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št.I. 1801/47, kakor tudi iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da tožniku premoženje ni bilo podržavljeno po tem zakonu, ampak po zakonu o odvzemu vojnega dobička, objavljenem v Ur.l.FLRJ, št. 52/46, to pa ni isti zakon kot je naveden v 87.členu ZDen. Res je sicer, da je ta zakon potrdil zakon, naveden v 87.členu ZDen, vendar s spremembami in dopolnitvami, zato ne gre za isti zakon in bi ga zato moral zakonodajalec prav tako našteti, pa ga ni. Glede na navedeno je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik se moti ko meni, da je bilo premoženje parcela št. 201/2 in št.593, vl.št.1635 k.o. ..., ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, podržavljeno na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št.K 26/48 z dne 30.1.1948. Iz podatkov spisa, in sicer iz historičnega zemljiško knjižnega izpiska, je namreč razvidno, da sta bili navedeni parceli podržavljeni na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št.I 1801/47 z dne 31.12.1947, s katerim je bila dovoljena izvršba s prenosom navedenega premoženja na državo zaradi pravnomočno določenega vojnega dobička. Tudi sicer navedeno premoženje ni moglo biti zaplenjeno na podlagi sodbe, na katero se sklicuje tožnik, ker je bila ta izdana dne 30.1.1948, torej potem, ko je bilo sporno premoženje že podržavljeno.

Ker gre torej v obravnavanem primeru za premoženje, ki je bilo podržavljeno zaradi prisilne izterjave vojnega dobička v smislu zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Ur.l.DFJ, št.36/45 in FLRJ št.52/46) tudi po presoji sodišča za vrnitev tega premoženja ni podlage v določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l.RS, št.27/91-I in 31/93). Po določbah ZDen je mogoča vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, naštetih v 3. členu, med katerimi zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, ni naveden. Po določbi 4. člena ZDen je sicer predmet vrnitve tudi premoženje, ki je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Vendar je treba to določbo razlagati restriktivno in v skladu z namenom izraženim v 1. členu ZDen, to je, da se upravičencu vrne tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisa, katerega namen je bil prisilno sistemsko podržavljanje zasebne lastnine, zato je tako podržavljanje zakonodajalec smatral za krivično. Za predpis te vrste pa po presoji sodišča, glede na namen zakonodajalca, izražen v 87. členu ZDen, ni mogoče šteti zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije.

Glede na navedeno tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I).