Jedro

Obstoj plačilnega naloga in s tem izvršilnega naslova ni vprašljiv, drugostopenjski organ se je v zadostni meri izjasnil, katera je podlaga za davčno izvršbo. Tožbeni ugovori, da temu ni tako in da ni pogojev za izvršbo, so zato neutemeljeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožnice zaradi izterjave denarne kazni v znesku 333,83 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR „na podlagi sklepa št. 000009351479-4 z dne 12. 11. 2009, ki ga je izdala Policijska postaja Domžale in ki je postal izvršljiv 5. 1. 2011“.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Policijska postaja podala predlog za izterjavo denarne kazni, ki je izkazan z navedenim izvršilnim naslovom, da je podlaga za izterjavo izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti in da je zato pristojni carinski organ, ki v skladu z določbami Zakona o carinski službi (ZCS-1) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) kot davčni organ, ki opravlja davčno izvršbo, v skladu z določbami ZDavP-2, ki jih citira, začel postopek davčne izvršbe zoper tožnico.

Na pritožbo tožnice je drugostopni davčni organ izpodbijani sklep v izreku spremenil tako, da se navedba izvršilnega naslova pravilno glasi „plačilni nalog“ (in ne sklep), izvršljivost pa „6. 1. 2011“ (in ne 5. 1. 2001, kot sledi iz sklepa). V ostalem je pritožbeni organ pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. V razlogih se sklicuje na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo in ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa zakon. Pomanjkljivo je naveden le izvršilni naslov in datum izvršljivosti, kar pa se popravi z odločbo. Iz spisov je namreč jasno razvidno, da gre za plačilni nalog št. 0000093514794 z dne 12. 11. 2009, iz listin, ki so v spisih pa je tudi jasno razviden datum izvršljivosti. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo ter pojasnjuje, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in da se zato ta okoliščina šteje za dokazano. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP pa davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to naloga organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti izdal. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še pojasni: da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati plačilnega naloga in s tem akta, ki se izvršuje; da začetek izvršbe ne predstavlja grožnje za socialni položaj tožnice, saj je banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati omejitve in izvzetja iz izvršbe, ki jih tožnici zagotavlja zakonska ureditev; ter da se izvršilni naslov v postopku izvršbe ne vroča, pač pa ima v skladu z 82. členom ZUP tožnica možnost, da vpogleda v listine, ki so v spisih pri organu prve stopnje.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. V tožbi navaja, da sklep, ki se izvršuje, ne obstoji in da Policijska postaja Domžale sklepa št. 000009351479-4 z dne 12. 11. 2009, ki naj bi postal izvršljiv 5. 1. 2011, ni nikoli izdala. Sklep je s svojo odločbo spremenil drugostopni organ, s čimer pa A. banka ni bila seznanjena. Tožena stranka tožeči stranki doslej še ni predložila na vpogled izvršilnega naslova niti potrdila o izvršljivosti. Glede na različne zapise številke sklepa oziroma plačilnega naloga (000009351479-4 oziroma 0000093514794) je zato vprašljiv tako obstoj sklepa kot plačilnega naloga, ki naj bi ga izdala Policijska postaja. S tem pa je vprašljiva tudi njegova izvršljivost, kar vse naj tožena stranka pojasni in na ta način pove, na podlagi česa je bil sploh izdan izpodbijani sklep o izvršbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita oba davčna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja, da iz spisov in iz odločbe o pritožbi dovolj jasno sledi, kateri je izvršilni naslov in kateri je pravilni datum njegove izvršljivosti. Kot pravilno poudari že drugostopni organ v odgovoru na tožbo, je to nedvomno plačilni nalog št. 0000093514794 z dne 12. 11. 2009, ki se nahaja v upravnih spisih in ga je sodišče vpogledalo, tako kot je vpogledalo tudi potrdilo o izvršljivosti, ki je odtisnjeno na plačilnem nalogu in ki nosi datum (6. 1. 2011), ki ga je pravilno upošteval drugostopni organ pri odločanju. Obstoj plačilnega naloga in s tem izvršilnega naslova zato ni vprašljiv, drugostopni organ pa se je v zadostni meri izjasnil, katera je podlaga za davčno izvršbo. Tožbeni ugovori, da temu ni tako in da ni pogojev za izvršbo, so zato neutemeljeni. Neutemeljeno pa se zahteva tudi, da davčni organ tožnici predloži na vpogled izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti. K temu ga namreč davčni zakon (ZDavP-2) ne zavezuje. Zato ni podlage za zadevni tožbeni ugovor in še manj za poseben tožbeni zahtevek, ki ga tožnica (v 3. točki) postavlja v tej zvezi. Ni pa nobene ovire za to, da tožnica sama pregleda upravne spise in na ta način preveri tako obstoj plačilnega naloga kot njegovo izvršljivost, kot ji je v svoji odločbi pravilno pojasnil že organ druge stopnje.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških sodnega postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožba zavrnjena, pa tudi ni nobene podlage za odločanje o tožbenih zahtevkih za deblokado bančnega računa in za povračilo stroškov davčnega postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.