Jedro

Tožeča stranka mora za utemeljenost tožbenega zahtevka dokazati ne le, da je upravičena do povišane cene, pač pa tudi, koliko je znašala in kako se je oblikovala ter zviševala cena odlaganja komunalnih odpadkov, ki je veljala za pravdni stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 76.998,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 18.451.856,67 SIT od 23.5.2003 do 31.12.2006 in od zneska 76.998,23 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.812,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov v znesku 7.465,72 EUR. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje mora zato v ponovljenem postopku ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot vzdrževalec odlagališča odpadkov B od tožene stranke zahteva plačilo neplačanega dela računov za odlaganje komunalnih odpadkov na tem odlagališču, zapadlih v plačilo v obdobju od julija 2000 do decembra 2001. Tožena stranka je ugovarjala tako svojo pasivno legitimacijo kot tudi višini zaračunanih storitev, ker je bila mnenja, da je plačala že dovolj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pravno poslovnega razmerja med pravdnima strankama in toženi stranki naložilo plačilo (preostanka) vseh računov v celoti. Z višino računov (ceno storitev) pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Presodilo je, da je bila tožena stranka na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene med njo, OK in K. (priloga A2) „de facto“ koncesionar za opravljanje javne komunalne službe odvoza oziroma odlaganja odpadkov, s čimer je prevzela tudi vsa finančna bremena koncesionarja. O obstoju poslovnega razmerja med tožečo stranko in med toženo stranko je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ravnanja tožene stranke, ki je z odlaganjem komunalnih odpadkov na deponiji tožeče stranke in z delnim plačevanjem izstavljenih računov konkludentno priznala poslovno razmerje med strankama. Podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izvira iz naslova povišanja cene za odlaganje odpadkov, je po stališču prve stopnje 4. člen Pogodbe, sklenjene med M in OK (priloga B2), v skladu s katerim se cena lahko spremeni takrat, ko „stroški, ki sestavljajo ceno, narastejo skupno za več kot 5 % in to potrdi Izvršni svet Skupščine M. 6. Pritožnica utemeljeno navaja, da je v postopku uveljavljala ravno, da ji je tožeča stranka ceno zviševala samovoljno, brez upoštevanja pogodbe št. 1172/1-1992 z dne 9.7.1992, sklenjene med M, tožečo stranko in toženo stranko (Tripartitna pogodba, priloga A3). Ta pogodba v 4. alineji točke 3.2. določa, da ima tožena stranka pravico odlagati komunalne odpadke na odlagališču komunalnih odpadkov B do plačane količine 7.000 ton, po izračunu te količine pa po oceni, ki bo veljala za javno podjetje (to je tožečo stranko, ki je kot javno podjetje navedena v uvodu Tripartitne pogodbe). Spor med pravdnima strankama izhaja ravno iz same določitve cene, zato zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na določbo 4. člena Pogodbe med M in OK (priloga B2) tožena stranka dolžna poravnati račune po zvišani ceni, ne zadošča, saj ne omogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Čeprav je tožena stranka opozorila, da so bile cene komunalnih storitev pod državno kontrolo in se sklicuje na Zakon o cenah oziroma na Zakon o kontroli cen ter na Uredbo o določitvi mehanizma za oblikovanje cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 82/99, 11/00, 29/00), ki so določali oblikovanje cen po vnaprej sprejeti metodologiji, zaradi česar je po mnenju tožene stranke tožeča stranka za povišanje cene potrebovala tudi soglasje Vlade, Mestnega sveta M. in Občinskega sveta OK, je sodišče prve stopnje obrazložilo le, da je bila tožeča stranka upravičena do zvišanja cene, ni pa se ukvarjalo s samo višino povišanja cene. Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v podobni zadevi III Ips 158/2008, mora tožeča stranka za utemeljenost tožbenega zahtevka dokazati ne le, da je upravičena do povišane cene, pač pa tudi koliko je znašala in kako se je oblikovala ter zviševala cena odlaganja komunalnih odpadkov, ki je veljala za pravdni stranki. Tudi, če bi se izkazalo, da je bilo povišanje cen v skladu z uredbami Vlade RS in sklepi M. o zvišanju cen, bi morala tožeča stranka podati konkretne navedbe in predložiti dokaze o oblikovanju in zviševanju cen v celotnem spornem obdobju, da bi dokazala višino spornega dela vtoževanih računov.

7. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).