Jedro

Plačilo "po pavšalu" je znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa, sinonim zanj je povprečnina.

Limitiranje cene v katerikoli smeri (ne več kot XXX; ne manj kot XXX) ni pavšal, pač pa zgolj to, kar izhaja iz logične in slovnične razlage pojma navzgor ali navzdol limitirane cene (cena ne sme biti več kot XXX, lahko pa je manj; ne sme biti manj kot XXX, lahko pa je več). Pavšal je, tehnično gledano, hkratni dvojni limit, pri njem je cena limitirana navzgor in navzdol v enotno postavko.

Temeljno pravilo je, da postanejo pravnomočni le izreki sodnih odločb, ugotovljena dejstva in razlogi sodb pa le omejeno, v kolikor so nujno potrebni za identifikacijo zahtevka, vsebovanega v izreku (glej VSL I Cpg 675/2017, II Cp 857/2010, II Ips/85/2009). Seveda le pod pogojem, da je podana identiteta zahtevkov. Če ni identitete, potem učinkov pravnomočnosti ni. Učinkov pravnomočnosti zato v nobenem primeru ne morejo imeti le ugotovitve in razlogi sodišč v pravnomočnih sodbah, v katerih so se (ob drugačnem zahtevku) presojala ista dejanska in pravna vprašanja.

Obravnavi (vedno) enakih spornih dejanskih in pravnih vprašanj v sporih, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko in pravno podlago, se je mogoče izogniti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom iz tretjega odstavka 181. člena ZPP. Dodatne in širše možnosti ponuja novejša pravna ureditev z izvedbo vzorčnega postopka po 279.b členu ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (delno) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81411/2016 z dne 22. 8. 2016 v prvem odstavku izreka za znesek 35.966,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila in v celoti v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 do plačila (I.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.205,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Spor med pravdnima strankama izvira iz najemne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 2. 6. 2011 v notarskem zapisu (A2, v nadaljevanju: Pogodba), s katero je tožeča stranka kot najemodajalec toženi stranki kot najemniku oddala v najem prostore, ki se nahajajo v rumeni hiši Z., na naslovu ..., skupaj s pripadajočimi deli skupnih prostorov in parkirnih površin (v garaži in na prostem). Tožeča stranka v tem postopku terja plačilo obratovalnih stroškov za pet mesecev, ki odpadejo na skupne prostore in naprave ter na parkirne površine, do katerih je upravičena na podlagi 6. člena Pogodbe. Navedeno določilo je med strankama sporno. Tožeča stranka trdi, da je bilo dogovorjeno plačilo v pavšalnem znesku v višini 1,5 EUR/m2, s pribitkom DDV, tožena pa, da je bilo dogovorjeno obračunavanje po dejansko nastalih obratovalnih stroških, vendar maksimalno do višine 1,5 EUR/m2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (po delnem umiku tožbe) ugodilo na podlagi zaključka, da je bil med strankama izrecni dogovor, da se obratovalni stroški plačujejo pavšalno, v znesku 1,5 EUR/m2 mesečno, in, da to nesporno izhaja iz samega besedila prvega odstavka 6. člena Pogodbe.

5. Nima prav pritožba, da je izrek izpodbijane sodbe (ki je izdani sklep o izvršbi vzdržalo delno v veljavi), nejasen in nedoločen. Izrek sodbe je povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov glede njegove vsebine. Popolnoma jasno je, v katerem delu je sodišče prve stopnje (po delnem umiku tožbenega zahtevka) izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, saj je bil glede preostalega dela zahtevka postopek zaradi umika tožbe že ustavljen. Bistveno je torej, da sodišče prve stopnje torej o delu zahtevka, glede katerega je bil postopek zaradi delnega umika tožbe ustavljen, v izreku ni odločalo, v preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Pritožba pa utemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča, da je določba 6. člena Pogodbe jasna in nedvoumna, ter, da nesporno izhaja iz besedila prvega odstavka 6. člena Pogodbe, da sta se pravdni stranki glede plačila obratovalnih stroškov dogovorili za pavšal. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika- SSKJ predstavlja „pavšal“, oziroma plačilo „po pavšalu“ znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa, sinonim zanj je povprečnina. Dogovor o plačilu po pavšalu tako pomeni, da sta stranki bolj ali manj čez palec ocenili višino v bodoče nastalih pričakovanih stroškov in/ali ceno storitev in jih zajeli v enotno določeni ceni, pri čemer tveganje, da bodo dejanski stroški višji od pavšala, nosi izvajalec, tveganje, da bodo nižji, pa gre v breme naročniku. Pavšal nedvomno olajšuje poslovanje, in je zlasti primeren v dolgoročnejših pogodbenih razmerjih, še zlasti, kadar je obseg storitev velik ali pa so te zelo razdrobljene, so pa v pretežnem delu predvidljive. Dogovor o pavšalu pomeni, da izvajalcu storitev ni treba dokazovati niti vrste niti količine teh storitev in tudi ne stroškov, ki so mu nastali z njihovo izvedbo. Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi bilo z ozirom na gornje kriterije v konkretnem primeru smotrno plačevanje obratovalnih stroškov za skupne prostore in parkirišča v poslovnem objektu po pavšalu. Vendar pa v skladu z osnovnim pravilom razlage pogodb iz 82. člena OZ, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, v prvem odstavku 6. člena Pogodbe ne najde niti najmanjše opore za zaključek, da sta se stranki dogovorili za pavšal. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da prvi odstavek 6. člena Pogodbe določa, da je najemnik prostorov dolžan plačevati „dejansko obračunane obratovalne stroške, ki odpadejo na skupne prostore in naprave ter parkirne površine iz druge in tretje alineje 2. člena te pogodbe in sicer največ v višini 1,5 EUR/m2 s pribitkom DDV“. Prvi odstavek 6. člena Pogodbe je zato mogoče razumeti le tako, kot ga razume tudi pritožnica, da je bilo dogovorjeno obračunavanje obratovalnih stroškov za skupne prostore in naprave ter parkirne površine po dejansko nastalih stroških, ki pa so bili maksimizirani, t.j. omejeni na največ 1,5 EUR/m2. Navedeno besedilo tako nikakor ne ustreza vsebini pojma pavšala, kot izhaja iz SSKJ in tudi iz splošnega razumevanja tega pojma v običajni poslovni praksi. Limitiranje cene v katerikoli smeri (ne več kot XXX; ne manj kot XXX) ni pavšal, pač pa zgolj to, kar izhaja iz logične in slovnične razlage pojma navzgor ali navzdol limitirane cene (cena ne sme biti več kot XXX, lahko pa je manj; ne sme biti manj kot XXX, lahko pa je več). Pavšal je, tehnično gledano, hkratni dvojni limit, pri njem je cena limitirana navzgor in navzdol v enotno postavko, takšna dvojnost pa iz 1. odstavka 6. člena ne izhaja.

7. Vendar pa dvom v jasnost 6. člena Pogodbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaseje besedilo tretjega odstavka 6. člena Pogodbe, po katerem je tožena stranka dolžna obratovalne stroške plačevati mesečno **za tekoči** mesec na podlagi izstavljenega računa in, da najemnik ni dolžan plačevati dodatnih stroškov (obratovanja skupnih prostorov in naprav), saj so le-ti zajeti v zgoraj navedenem **pavšalnem** znesku. Dejansko nastale stroške je praktično nemogoče obračunavati in plačevati v tekočem mesecu, (v katerem šele nastajajo). Da so bili ti stroški limitirani navzgor, ni nobenega dvoma, kot tudi ne, da je bila določitev zgornjega limita v interesu in korist tožene stranke. Sporno pa je, ali je tako določeni (zgornji) limit predstavljal tudi spodnjega, t.j. tudi minimalni znesek, ki naj bi se ga tožena stranka zavezala plačati ne glede na dejansko nastale stroške, ki s takšno razlago ni nujno v njeno korist. Razlika je tudi po vsebini bistvena. Ker je pavšal „povprečnina“, se predpostavlja, da se pri njegovi določitvi porežejo odstopanja navzgor in navzdol. Pri določitvi maksimalnega limita pa se upoštevajo le vrhovi, t. j. najvišji možni stroški.

8. Sodišče prve stopnje o tem dejstvu, ki je med strankama sporno, ni izvajalo nobenih dokazov. Oprlo se je na zaključke iz pravnomočne sodbe (VSL I Cpg 162/2018 v zvezi s Pg 28/2015), izdane v vzporedni pravdi, v kateri je v tem postopku tožena stranka proti v tem postopku tožeči stranki uveljavljala (delno) ničnost Pogodbe, zahtevala njene spremembe in tudi vračilo že plačanih obratovalnih stroškov po 6. členu Pogodbe, tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Ni sporno, da so se sodišča v navedeni vzporedni zadevi ukvarjala tudi z razlago 6. člena Pogodbe in zavzela stališče, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo obratovalnih stroškov po pavšalu, in na podlagi tega zaključka zavrnila tožbeni zahtevek tu tožene stranke za vračilo (po pavšalu) plačanih obratovalnih stroškov. Vendar pa nima prav tožeča stranka, da je bilo s tem vprašanje razlage Pogodbe že pravnomočno rešeno.

9. Za pravnomočno razsojeno stvar gre, če nastopata v zadevi isti stranki in, če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov, pri čemer ni nujno, da morata stranki v obeh zadevah nastopati v isti vlogi, pač pa lahko v kateri od teh pravd nastopata tudi v zamenjanih vlogah. Po uveljavljeni pravni teoriji in praksi objektivne meje pravnomočne sodbe zajamejo tudi vsa relevantna dejstva, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek). Razlaga Pogodbe praviloma sodi med ugotovitve dejanskega stanja. Nedvomno nastopata v tej pravdi in v pravdi pod opr. št. Pg 28/2014 isti stranki v obrnjenih vlogah. Vendar pa ni podana istovetnost njunih zahtevkov. V tistem postopku je tu tožena stranka v vlogi tožnice zahtevala vračilo plačanih stroškov obratovanja skupnih prostorov in parkirišč, v tem postopku pa tožena stranka zahteva plačilo obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na drugo obdobje in ne predstavljajo iste stvari, četudi oba zahtevka temeljita na isti pravni podlagi (najemni pogodbi). Zahtevek tožeče stranke v tem postopku ni povzročil litispendence z zahtevkom tožene stranke v zadevi Pg 28/2014, izdani sodbi v obeh postopkih pa tudi ne učinkov pravnomočnosti. Temeljno pravilo je, da postanejo pravnomočni le izreki sodnih odločb, ugotovljena dejstva in razlogi sodb pa le omejeno, vkolikor so nujno potrebni za identifikacijo zahtevka, vsebovanega v izreku (glej VSL I Cpg 675/2017, II Cp 857/2010, II Ips/85/2009). Seveda le pod pogojem, da je podana identiteta zahtevkov. Če ni identitete, potem učinkov pravnomočnosti ni. Učinkov pravnomočnosti zato v nobenem primeru ne morejo imeti le ugotovitve in razlogi sodišč v pravnomočnih sodbah, v katerih so se (ob drugačnem zahtevku) presojala ista dejanska in pravna vprašanja. Ni sicer konsistentno in z vidika strank tudi ne higienično, da različna sodišča pri presoji istih dejanskih in pravnih vprašanj v primerljivih zadevah zavzemajo različna stališča. Ni pa to nedopustno. Pot do ustaljene in stabilne sodne prakse je včasih težavna in terja usklajevanje različnih, mnogokrat nasprotujočih si stališč.

10. V določeni meri se je temu problemu, obravnavi (vedno) enakih spornih dejanskih in pravnih vprašanj v sporih, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko in pravno podlago, mogoče izogniti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom iz 3. odst. 181. člena ZPP. Dodatne in širše možnosti ponuja novejša pravna ureditev z izvedbo vzorčnega postopka po 279.b členu ZPP, ki pa ga sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni izvedlo, saj je postopek prekinilo zaradi rešitve predhodnega vprašanja ničnosti najemne pogodbe po 13. členu ZPP. Razlogi in zaključki sodišč v vzporedni zadevi sicer niso povsem brez teže, vendar bi se sodišče prve stopnje nanje lahko sklicevalo le v podporo svojim zaključkom, sprejetim na podlagi ocene izvedenih dokazov. Pomen nosilnega razloga pa lahko zaključki drugih sodišč pridobijo le, če gre za (enotno) stališče sodne prakse.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze, ob pogojih, določenih v 219.a členu ZPP, pa lahko uporabi tudi v drugem postopku izvedene dokaze.