Jedro

Toženka je pravilno presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu ZMZ, in da tudi pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ne izpolnjujejo. Tožbeno stališče, da bi morala v izreku negativne odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi tožniki lahko prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo, ni pravilno.

Določba tretjega odstavka 21. člena ZMZ po mnenju sodišča ni protiustavna in je skladna z Direktivo Sveta 2004/83/ES, prenesena je namreč iz 5. točke 4. člena omenjene direktive.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom upravne zadeve tožnikov združila v en postopek in odločila, da se ponovne (tretje) prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnejo. V obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Tožena stranka je zaslišala prvo tožnico in drugo tožnika, tretje tožnice pa glede na njene zdravstvene (psihične) težave ni zaslišala. Prvo tožnica in drugo tožnik sta prošnjo za mednarodno zaščito (za vse prosilce) utemeljevala s strahom pred preganjanjem zaradi njihove romske narodnosti. Okoliščine, ki naj bi bile povod za zapustitev izvorne države, sta zatrjevala le onadva, tretje tožnica pa zase posebnih okoliščin ni zatrjevala, temveč je povedala le dogodke, ki se nanašajo na prvo tožnico in drugo tožnika. Tudi to je bil razlog, da tretje tožnice tožena stranka ob podaji tretje prošnje ni zaslišala. Na podlagi izjav in pridobljenih informacij je tožena stranka presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje begunca, določenih v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), prav tako tudi, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ocenila je, da jim ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, glede na pridobljene informacije tudi ni ovir za vrnitev tretje tožnice v izvorno državo.

Tožniki v tožbi, vloženi po svetovalcu za begunce menijo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ker jim ni bil določen rok za prostovoljno zapustitev države, zato subsidiarno predlagajo presojo ustavnosti 76. člena ZMZ. Navajajo, da zavrnjene prosilce za azil tožena stranka izroča policiji, kar ni pravilno, saj jim ta ne more izdati zakonite odločbe o vrnitvi, ker za to niso izpolnjeni pogoji po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Svoje stališče tožniki v tožbi obširno pojasnjujejo. Menijo tudi, da je nezakonita odločitev tožene stranke glede zavrnitve statusa begunca, izpostavljajo, da je bil nepravilno uporabljen tretji odstavek 21. člena ZMZ. Nepravilno je tudi zatrjevanje v odločbi, da je prvo tožnica svojo prošnjo deloma utemeljevala na podlagi svoje veroizpovedi, nepravilno je tožena stranka odločila, da je pravoslavne veroizpovedi, čeprav je že v prošnji povedala, da je sprejela muslimansko vero. Z vprašanji o „prakticiranju“ njene vere pa je bilo poseženo tudi v ustavno zavarovane sfere človekove zasebnosti. Tožnica poleg tega strahu pred preganjanjem iz verskih razlogov niti ni zatrjevala. Poudarjajo, da bi bila kasnejša vložitev prošnje lahko le razlog za morebitno kaznovanje zaradi ilegalnega vstopa v državo, nikakor pa ne razlog za zavrnitev prošnje. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012, kjer je zapisalo: „Ker je Republika Slovenija privolila v ponovni sprejem pritožnika, bi moral biti ta od samega vstopa v državo dalje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, ne kot tujec.“ Poudarjajo, da so Kosovo zapustili zaradi splošne diskriminacije Romov na Kosovu, nikakor pa ne samo zaradi fizičnih napadov nanje. Neutemeljeni so tudi očitki glede nasprotja med izjavami glede hiše. Drugo tožnik se je na podlagi pogovora s pooblaščencem odločil, da bo v tem postopku govoril „resnico“, namesto prvotne „neresnice“. Tožena stranka tudi nepravilno reducira preganjanje na posamezne dogodke, predvsem na fizično nasilje, spregleda pa dolgotrajno diskriminacijo Romov na Kosovu. Tega pa preprost človek z besedami ne zna opisati. Tožena stranka je tudi nepravilno povzela informacije o stanju na Kosovu, izpustila je posamezne dele poročil, ki pa bi bili za odločitev pomembni. Nezakonito je tudi odločila, ko je zavrnila njihove prošnje za priznanje subsidiarne zaščite. Predlagajo presojo ustavnosti tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Smiselno predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi.

V pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2012 utemeljujejo razloge za oceno ustavnosti tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa v celoti prereka navedbe tožnikov v tožbi in v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav prvo tožnice in drugo tožnika, ki sta zase in sotožnike prošnjo za mednarodno zaščito utemeljevala s strahom pred preganjanjem zaradi romske narodnosti, ter na podlagi informacij o stanju Romov na Kosovu, je pravilno presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu ZMZ.

ZMZ v drugem odstavku 2. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenim političnim prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela občasno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Pravilno je tožena stranka tudi presodila, da časopisni članki, ki so jih v postopku predložili tožniki, opredeljujejo le splošno situacijo na Kosovu, kar pa za odločitev ne more biti pomembno. Drugih dokazov, ki bi se nanašali na tožnike, pa niso predložili. Zato je postopala pravilno, ko je preverjala pogoje, določene v tretjem odstavku 21. člena ZMZ. Pravilno je presodila, da se tožniki niso kar najbolj potrudili za utemeljitev svoje prošnje, da za svoje trditve niso predložili dokazov, kar je po mnenju tožene stranke razumljivo, saj zatrjevanih dogodkov, ki naj bi bili povod za zapustitev države, policiji niso niti prijavili, da za mednarodno zaščito niso zaprosili kakor hitro je mogoče, ter da skladnost izjav prosilcev ni podana, glede na izjave prvo tožnice in drugo tožnika na zaslišanju pa je tudi po mnenju sodišča pravilno presodila, da nista izkazala splošne verodostojnosti. Postopala je pravilno, ko je preverila splošno situacijo Romov na Kosovu na podlagi prejetih informacij, ki so v odločbi natančno navedene. Do teh informacij se je tožena stranka natančno opredelila. Prav tako je postopala pravilno, ko je tožnikom dala možnost, da se o pridobljenih informacijah izjavijo, vendar te možnosti pooblaščenca tožnikov nista izkoristila. Tožena stranka je razloge za odločitev obširno in natančno obrazložila. Sodišče se z razlogi za odločitev strinja in v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno odločila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Na podlagi pridobljenih informacij je presodila, da tožnikom ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pravilno je presodila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi tožniki resno škodo utrpeli. Preverila je tudi situacijo glede zdravstvene oskrbe, glede na psihične težave tretje tožnice. Pravilno je ugotovila, da bi bila tudi tožnica ob vrnitvi v izvorno državo deležna ustrezne zdravniške nege. Tožena stranka je tudi razloge za zavrnitev statusa subsidiarne zaščite natančno in razumljivo obrazložila, zato sodišče tudi v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZMZ).

Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Tožniki že uvodoma nepravilno navajajo, da sta bili prvi dve odločbi razveljavljeni s sodbama upravnega sodišča, ter da je odločitev vrhovno sodišče potrdilo. To iz spisov namreč ne izhaja, tožena stranka je tožnikoma izdala sklepa o ustavitvi postopka, glede na to, da so samovoljno zapustili Azilni dom.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 76. člena ZMZ, ki v prvem odstavku določa, da če oseba ob izvršljivosti odločitve ne zapusti ozemlja Republike Slovenije, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Nepravilno je stališče, da bi morala tožena stranka tožnikom določiti rok za prostovoljno zapustitev države. Da to stališče ni pravilno, je večkrat ugotovilo že upravno sodišče, prav tako pa je o tem odločalo Vrhovno sodišče, ki je v sodbi št. I Up 245/2011 zapisalo, da se ne strinja z razlogom za ugoditev tožbi, da bi morala tožena stranka v izreku negativne odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Ta odločitev je bila sprejeta, ko so se v postopku odstranitve uporabljale določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1), v obravnavanem primeru pa je to vprašanje urejeno v določbah ZTuj-2, in sicer v poglavju V. (zapustitev države in odpoved prebivanja). V določbah ZTuj-2 so zagotovljena vsa procesna jamstva, in sicer izdaja odločbe kakor tudi možnost sodnega varstva. Poleg tega pa tožniki že sami v tožbi ugotavljajo, da upravni organ zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito ne izdaja več odločb o nastanitvi v Centru za tujce.

Sodišče ni sledilo predlogu za presojo ustavnosti 76. člena ZMZ, ker je presodilo, da ta določba ni v nasprotju z Ustavo RS.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer tretjega odstavka 21. člena ZMZ, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, prav tako tudi, da so bila kršena tudi pravila postopka. Sodišče se do posameznih ugovorov, glede pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ posebej ne bo opredeljevalo, do teh ugovorov se je opredelilo že s tem, ko je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako tudi razlogi, s katerimi je utemeljila svojo odločitev.

Glede posega v človekovo zasebnost, zaradi vprašanj prvo tožnici, na kakšen način je praznovala verske praznike ipd., pa sodišče meni, da s tem v njeno zasebnost ni bilo poseženo. Gre za vprašanja v okviru postopka in za katere je tožena stranka presodila, da so za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito pomembna. Prvo tožnica tem vprašanjem ni nasprotovala, temveč je nanje odgovarjala. Nestrinjanje z vprašanji bi v postopku lahko izrazila.

Tožniki v tožbi tudi navajajo, da so Kosovo zapustili predvsem zaradi splošne diskriminacije Romov na Kosovu, nikakor pa ne samo zaradi fizičnih napadov nanje. Po presoji sodišča pa je za odločitev pomembno predvsem to, ali so bili napadeni tožniki osebno. V obravnavanem primeru so tožniki izjave o ogroženosti večkrat spreminjali, nepomembno ni, da policiji zatrjevanih napadov niso prijavili.

Tožena stranka je o stanju Romov na Kosovu pridobila informacije, se do njih opredelila, tožnikom oziroma pooblaščencema pa je dala možnost, da se o njih izjasnita. Določen jima je bil rok za izjasnitev, vendar v tem roku svojih pomislekov o pridobljenih informacijah nista podala, za podaljšanje roka pa tudi nista zaprosila. Poleg tega pa tožniki sami drugačnih informacij o položaju Romov na Kosovu niso predložili, niti niso predlagali, katere informacije naj bi morda še pridobila tožena stranka. Zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. Tožniki zato tudi neutemeljeno navajajo, da je nezakonita zavrnitev subsidiarne zaščite. Kot rečeno, bi tožniki, v kolikor menijo, da bi jim vrnitev povzročila škodo v smislu 28. člena ZMZ, o tem morali predložiti ali predlagati dokaze. Pravilno je tožena stranka tudi ugotovila, da bo tožnica na Kosovu deležna zdravljenja zaradi svoje psihične bolezni. Iz dokumentacije in odločbe izhaja, da je izvedenec psihiater, postavljen v upravnem postopku, podal mnenje, da je tožnica potrebna zdravljena, a ne bolnišničnega, pač pa le kontrole pri zdravniku in zdravljenja v obliki zdravil. Iz pridobljenih informacij pa izhaja, da psihiatrično zdravljenje ni mogoče le za tiste, ki se zdravijo na zaprtem oddelku. V to kategorijo bolnikov pa tretje tožnica niti ne sodi.

Sodišče tudi ni sledilo presoji ustavnosti tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Sodišče meni, da navedena določba ni protiustavna in je skladna z Direktivo Sveta 2004/83/ES ( Kvalifikacijska direktiva). Določba tretjega odstavka je prenesena iz določbe 5. točke 4. člena Kvalifikacijske direktive. Ker tožniki niso za utemeljitev prošnje predložili relevantnih dokazov, je tožena stranka postopala pravilno, ko je ocenjevala tožnikove navedbe po določbi tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.