Jedro

Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za finance št. 499-13-451/2009 z dne 12. 1. 2010. S to odločbo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski upravni organ deloma ugodilo pritožbi zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) in odpravilo odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, ki se je nanašala na odmero NUSZ za zemljišče, ki leži na področju Občine ...

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka povzema pravno podlago za odmero NUSZ in ugotavlja, da gre pri tem za obveznost, ki jo odmerja, pobira ter izterjuje davčna uprava v korist lokalne skupnosti. Ker lokalna skupnost (občina) nima pristojnosti za odmero, niti ni zavezanec, ne izpolnjuje pogojev za položaj stranke. Zato tudi nima pravice vložiti pravnega sredstva, kar izhaja iz obširne upravno sodne prakse.

Tožeča stranka v tožbi meni, da v zadevi izkazuje pravni interes, zato bi ji morala tožena stranka priznati lastnost stranke oziroma omogočiti udeležbo v postopku odmere in izterjave NUSZ. Ker tega ni storila, ji je onemogočeno sodelovanje v upravnih postopkih, v katerih bi lahko ščitila svoje interese. Občina je namreč tista, ki sprejema odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in tudi tista, ki posreduje podatke, na podlagi katerih davčni organ opravi odmero. Ker v postopku odmere lahko pride do napačne uporabe materialnih predpisov ali do napačne ugotovitve dejanskega stanja, je nujno, da občina nastopa kot stranka v postopku. V obravnavani zadevi je bila izdana odločba na škodo tožeče stranke, ki mora zato vrniti preveč vplačana sredstva, ne da bi imela možnost sodelovati v postopku, o izdaj odločb pa sploh ni bila obveščena. Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva, zato mora tožeča stranka preveč plačna sredstva vrniti z obrestmi, s tem pa ji nastaja velika premoženjska škoda.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, (med drugim) najprej preizkusiti, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V obravnavani zadevi je tožeča stranka predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker meni, da bi v postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ morala biti udeležena, pa ji to ni bilo omogočeno. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je najprej preverila obstoj te okoliščine, in ko je ugotovila, da ni verjetno izkazana, predlog s sklepom zavrgla (2. odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se strinja tudi s pravnim stališčem, na katero tožena stranka opira svojo odločitev, da namreč tožeči stranki v postopku za odmero NUSZ položaj stranke ne gre zato, ker za udeležbo v tem postopku nima pravnega interesa. Pravni interes, na katerega ZUP veže položaj stranke, izkazuje oseba, ki v postopku varuje svoje pravne koristi (1. odstavek 43. člena), pravna korist pa je neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena). Tožeča stranka svoj pravni interes smiselno utemeljuje s tem, da kot normodajalka skrbi za izvajanje predpisa, ki ga je sama sprejela, ter s tem, da je NUSZ določeno kot prihodek občine in je zato upravičena do teh sredstev.

V obravnavani zadevi je šlo za odmero NUSZ na podlagi podzakonskega akta, ki ga je sprejela tožeča stranka, torej za uporabo materialnega prava v konkretnem primeru. Zgolj to pa predpisodajalcu ne daje nikakršne pravne podlage, da kot stranski udeleženec vstopi v postopek, ki teče na zahtevo oziroma zoper tretjo osebo. Občina torej na tej podlagi ni izkazala pravnega interesa za vstop v upravni postopek.

Po 22. členu Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, v nadaljevanju ZFO) oziroma 36. členu ZFO-1 (Uradni list RS, št. 123/06 in nadaljnji) je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar ji tudi ta okoliščina ne daje pravice do sodelovanja v postopku odmere tega nadomestila kot stranka oziroma stranska udeleženka. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Občini položaja stranke oziroma kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila NUSZ ne daje tudi noben izmed veljavnih predpisov.

Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ) nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena. Po 403. in 404. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga je uporabila tožena stranka, zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži, odločba pa se izda po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Davčni organ odloča na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina.

Iz navedenih določb ZDavP-2 tako izhaja, da je za vodenje postopka odmere NUSZ pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine. Odmera NUSZ s tem predstavlja davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Stranki davčnopravnega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja.

V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila, ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku, kamor spada tudi predlog za obnovo postopka. Sodišče se je pri tej odločitvi naslonilo tudi na povsem ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča oziroma na pravna stališča zavzeta (med drugim) v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010 in I Up 65/2010. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.