Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala, da pomeni početje tožencev s posegi v osebnostne pravice tožečih strank, vznemirjanje, grožnje s smrtjo in vdiranje v njuno lastnino ter povzročanje škode zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Gre torej za predmet zaščite po 134. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Predmet zaščite so torej nedotakljivost človekove osebnosti. O zahtevi za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic pa odloča sodišče v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepoveduje vsak poseg v osebnostne pravice tožečih strank, zlasti približevanje k objektu S. 61, ali vstop v objekte na tem naslovu, žalitve ter približevanje tožečim strankam na razdaljo približno 20 m, v primeru kršitve takšne odredbe pa se odreja odstranitev ter uporaba dovoljenih sredstev prisile po PP Piran. Iz razlogov sklepa izhaja, da v predmetni zadevi ne gre za spor iz osebnega razmerja, kot sklepa tožeča stranka, ampak za zahtevek po varovanju osebne integritete in po prepovedi posegov, kar ureja kazenski postopek, zato ne more biti stvar civilnega postopka, da bi odrejal varovalni ukrep kazenskega procesnega postopka.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, ki v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je namen začasnih odredb v začasni ureditvi določenih spornih razmerij in preprečitvi nastanka nenadomestljive škode, kolikor bi sodišče prve stopnje pribavilo uradne podatke PP Piran, bi ugotovilo, da toženec hudo vznemirja tožnika in njuno lastnino in da sta tožnika toliko prestrašena, da sta prisiljena celo se umakniti iz svojega doma v drug kraj, zaradi strahu pred tožencem. Zahtevek tožečih strank je prenehanje dejanj s posegi v osebnostne pravice, predvsem do mirnega družinskega življenja ter s prepovedjo približevanju lastnini tožečih strank ter žalitev obeh tožnikov. Ta ukrep je nujen, da se zavarujejo osebnostne pravice tožnikov in možnosti nastanka nenadomestljive škode na njunem zdravju. Predvsem zmotno in pravno nevzdržno pa je razlogovanje, da predmetna predlagana odredba ne sodi v pristojnost civilnega sodišča. V 134. čl. Obligacijskega zakonika je uzakonjena ustavna zapoved do varovanju osebnostnih pravic pred civilnim sodiščem, ko se določa, da ima vsakdo pravico od sodišča ali drugega pristojnega organa zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšne druge osebnostne pravice. Že iz te zapovedi jasno izhaja, da take prepovedi niso pridržane le za kazenska sodišča. Ravnanje sodišča pa pomeni tudi hudo kršitev ustavne pravice do sodnega varstva ustavnih in človekovih pravic (23. čl. Ustave).

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je sicer razlogovanje sodišča prve stopnje, da med civilne sodne postopke spadajo tisti, ki se presojajo po pravilih Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zakona o nepravdnem postopku - ZNP. Glede na 1. čl. ZPP gre za spore iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, fizičnih in pravnih oseb, glede na 1. čl. ZNP pa za postopke, v katerih sodišča obravnavajo osebna in družinska stanja ter premoženjska razmerja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno stališče sodišče prve stopnje, da zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, ne spada med civilne spore, ampak gre za vprašanje, ki ga urejajo kazenski predpisi. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da pomeni početje tožencev s posegi v osebnostne pravice tožečih strank, vznemirjanje, grožnje s smrtjo in vdiranje v njuno lastnino ter povzročanje škode,zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Gre torej za predmet zaščite po 134. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, ki v 1. odstavku določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja, ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje, ali da odstrani njegove posledice. Predmet zaščite so torej nedotakljivost človekove osebnosti (17. čl. in naslednji Ustave Republike Slovenije), osebnega in družinskega življenja ali osebnostne pravice (kar gre za temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje jamči Ustava). O zahtevi za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic pa odloča sodišče v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje bi torej moralo o predlogu za začasno odredbo odločati skladno z določbo 272. čl. ZIZ, ne pa da je ta predlog zavrglo. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v nadaljnjem postopku ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ.