Vzpostavitev videonadzora

Datum

18.03.2024

Številka

07121-1/2024/308

Kategorije

Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede nameravane vzpostavitve videonadzora.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora, niti se ne more opredeljevati tako glede konkretnih lokacij oziroma točk, kjer bi se sistem namestil.

Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore oziroma videonadzor znotraj delovnih prostorov se torej lahko vzpostavi tudi, kadar je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja (v primeru videonadzora dostopa v poslovne prostore) oziroma nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja (v primeru videonadzora znotraj delovnih prostorov).

Prikrit videonadzor bi eventualno lahko bil dovoljen zgolj izjemoma, v zelo omejenem obsegu (časovno in prostorsko) in ob upoštevanju strogo določenih pogojev.

Obrazložitev

IP uvodoma pojasnjuje, da je odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora vedno na upravljavcu osebnih podatkov (v konkretnem primeru torej na vaši družbi), ki mora biti to zmožen tudi dokazati. IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora, niti se ne more opredeljevati tako glede konkretnih lokacij oziroma točk, kjer bi se sistem namestil. Iz navedenih razlogov IP v okviru tega mnenja lahko podaja zgolj splošna pojasnila.

IP nadalje pojasnjuje, da je videonadzor sam po sebi ena hujših oblik posegov v zasebnost posameznika, zato je prav, da je ustrezno zakonsko reguliran in omejen na tisto, kar je nujno in sorazmerno za doseganje ciljev in namenov, ki naj bi jim videonadzor služil. Splošna uredba področja videonadzora podrobneje ne ureja, dopušča pa podrobnejšo ureditev v nacionalni zakonodaji, zato je za zakonito izvajanje videonadzora potrebno poleg splošnih določb ZVOP-2 in Splošne uredbe upoštevati še določbe 3. poglavja ZVOP-2 (členi 76 - 80), ki določa posebna pravila za izvajanje videonadzora. Ob tem pa IP opozarja na določbo prvega odstavka 76. člena ZVOP-2, ki določa, da se določbe 3. poglavja II. dela ZVOP-2 uporabljajo za izvajanje videonadzora, če drug zakon ne določa drugače.

V določbah ZVOP-2 je, poleg 76. člena, ki vsebuje splošne določbe o videonadzoru in varstvu osebnih podatkov, posebej urejen videonadzor območij, ki predstavljajo:

· dostope v uradne službene oziroma poslovne prostore (77. člen ZVOP-2);

· delovne prostore pri izvajalcu videonadzora (78. člen ZVOP-2);

· prevozna sredstva, namenjena javnemu potniškemu prometu (79. člen ZVOP-2);

· javne površine (80. člen ZVOP-2).

IP posebej opozarja, da v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZVOP-2 odločitev o uvedbi videonadzora sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja kot upravljavca. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da upravljavec, ki izvaja videonadzor, o odločitvi iz prejšnjega odstavka objavi obvestilo. Obvestilo se vidno in razločno objavi na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z izvajanjem videonadzora in da se lahko vstopu v nadzorovano območje odpove. Nadalje 76. člen ZVOP-2 v 4., 5. in 6. odstavku predpisuje način obveščanja posameznikov o izvajanju videonadzora z objavo ustreznega obvestila. Omenjeno velja za vse posameznike, ki so lahko izpostavljeni videonadzoru (torej poleg zaposlenim v stavbi doma tudi morebitnim drugim osebam, npr. obiskovalcem).

IP pojasnjuje, da bi glede na navedbe v vašem zaprosilu za mnenje v konkretnem primeru lahko šlo za videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, ki ga posebej ureja 77. člen ZVOP-2, morda pa tudi za videonadzor znotraj delovnih prostorov, ki ga ureja 78. člen ZVOP-2.

Skladno s 77. členom ZVOP-2 lahko upravljavci videonadzornega sistema v javnem in zasebnem sektorju izvajajo videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa v te prostore ali izstopa iz njih ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. O izvajanju videonadzora in o obvestilu o izvajanju videonadzora iz četrtega odstavka 76. člena ZVOP-2 morajo biti pisno obveščeni vsi zaposleni, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru. Videonadzor je dovoljen, če s tem soglašajo lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov. Določeno je tudi, katere osebne podatke lahko vsebuje zbirka osebnih podatkov po tem členu.

Skladno z 78. členom ZVOP-2 se videonadzor znotraj delovnih prostorov (za delovne prostore gre šteti vse prostore in površine, kjer zaposleni opravljajo svoje delovne naloge) lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanja ali odkrivanja kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali za varovanje poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati interese iz prejšnjega stavka (praviloma gre za prostore, kjer se ravna s premoženjem ali informacijami večje vrednosti). Ključno je torej, da se videonadzor izvaja le v tistih delovnih prostorih, kjer je to nujno potrebno za varovanje določene pravne dobrine, in da se izvaja videonadzor delovnih prostorov kot takih, ne pa posameznih zaposlenih, ki v teh delovnih prostorih opravljajo svoje delo. Tretji odstavek 78. člena ZVOP-2 določa, da je prepovedano z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s prvim odstavkom tega člena. Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami je pod pogoji iz prvega in drugega odstavka 78. člena ZVOP-2 dopustno le, če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Zaposleni so pred začetkom izvajanja videonadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore oziroma videonadzor znotraj delovnih prostorov se torej lahko vzpostavi tudi, kadar je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja (v primeru videonadzora dostopa v poslovne prostore) oziroma nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja (v primeru videonadzora znotraj delovnih prostorov).

Glede izvajanja prikritega videonadzora IP poudarja, da bi takšen videonadzor eventualno lahko bil dovoljen zgolj izjemoma, v zelo omejenem obsegu (časovno in prostorsko) in ob upoštevanju strogo določenih pogojev. Ob tem IP opozarja na sodbo ESČP Köpke proti Nemčiji, v kateri je ESČP izpostavilo, da je takšen nadzor lahko zakonit ob izpolnitvi naslednjih kumulativnih pogojev: obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani zaposlenega; tega suma ni mogoče preveriti drugače ali vsaj ne brez velikih stroškov, naporov ali porabe časa; časovna, prostorska in glede izpostavljenih oseb ustrezna omejitev videonadzora; nastali posnetki se uporabijo izključno za obravnavo navedenega kaznivega dejanja (v disciplinskem postopku, morebitnem sledečem sodnem postopku). Skratka, namen prikritega nadzora sme biti le v preiskavi konkretnega in resnejšega incidenta, npr. dlje časa trajajoče evidentne kraje zaposlenih. Delodajalec mora pred odločitvijo za takšen korak preveriti druge možnosti preiskave primera. Priporočljivo je tudi, da izvedbo takšnega videonadzora zaupa zasebnemu detektivu oziroma zunanji varnostni službi. Navedena sodba je dostopna na:

https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-101536%22]}

IP sklepno ponovno poudarja, da je odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora vedno na upravljavcu osebnih podatkov. Ob tem IP glede na navedbe v vašem zaprosilu za mnenje dodaja, da namestitev prikritega videonadzora zgolj zaradi možnosti vstopa nepooblaščenih oseb v prostor brez dodatnih elementov, ki izkazujejo nevarnost za ljudi ali premoženje (npr. poškodovanje, kraja premoženja večje vrednosti ipd.), najverjetneje ne bi izpolnila pogojev iz prejšnjega odstavka. IP ponavlja, da to lahko dokončno presoja le v okviru nadzornega ali drugega upravnega postopka.

IP vas obvešča tudi, da je glede videonadzora že izdal številna mnenja, ki so objavljena na spletni strani IP (rubrika »Video in avdio nadzor«):

https://www.ip-rs.si/vop/

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., Informacijska pooblaščenka