Jedro

Iz določb ZPP izhaja, da vročitev tožbe ni pogoj za pridobitev statusa stranke pravdnega postopka. Prav tako se z vročitvijo tožbe ne pridobi pasivna procesna legitimacija, saj za njo zadostuje tožnikovo zatrjevanje v tožbi, da je prav toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da vročitev tožbe posledično ni pogoj niti za pridobitev statusa stranke sodnega postopka v smislu 2. člena ZVPSBNO.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SuNp 52/2021 z dne 23. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel nadzorstveno pritožbo tožnice v gospodarskem sporu opr. št. VIII Pg 3110/2016 , ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da ima po 2. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) stranka v sodnem postopku pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Izpostavlja, da gre v primeru 2. člena ZVPSBNO, ki določa upravičence za vložitev nadzorstvene pritožbe, za blanketno normo, ki za opredelitev pojma "stranka v sodnem postopku" napotuje na uporabo procesnega zakona, ki ureja določen sodni postopek glede na vrsto spora. V konkretnem primeru se tako uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v 189. členu določa, da pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Šele z vročitvijo tožbe toženi stranki se vzpostavi pravda kot tristransko razmerje med tožečo stranko, sodiščem in toženo stranko. Z začetkom obstoja pravde tudi tožena stranka pridobi lastnost stranke postopka v procesnem smislu oz. pasivno procesno legitimacijo in postane nosilka procesnih pravic in odgovornosti.

3. Navaja, da v konkretnem primeru ni sporno, da tožnici tožba še ni bila vročena, saj je bil pravdni postopek dvakrat prekinjen, nazadnje glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-4/90-19 dne 21. 9. 2021. Zadeva je tako še vedno v fazi triaže. Zato tudi ni bilo vzpostavljeno tristransko razmerje med tožečo stranko, sodiščem in toženo stranko, posledično pa tožnica še ni pridobila pasivne procesne legitimacije za konkreten pravdni postopek in s tem postala stranka pravde. Zato je po oceni organa prve stopnje pravno sredstvo preuranjeno. Ker ZVPSBNO takšnega položaja ne ureja, se glede tega uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 2. točki prvega odstavka 129. člena določa, da se zahteva stranke zavrže, če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz. če po tem zakonu ne more biti stranka.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da gre pritrditi stališču organa prve stopnje, da se glede vprašanja, ali je tožnica stranka v gospodarskem sporu in s tem upravičena vložiti nadzorstveno pritožbo, uporabljajo določbe ZPP. Res je, da ZVPSBNO napotuje na določila ZUP, vendar pa se spor, znotraj katerega je bila vložena nadzorstvena pritožba, ne obravnava po tem zakonu. Ali je tožnica upravičena vložiti nadzorstveno pritožbo, je odvisno od tega, ali je (že) stranka konkretnega gospodarskega spora. Ta se vodi po pravilih ZPP, po katerih še ni pridobila pasivne procesne legitimacije in postala stranka postopka. Zato je pravilna presoja organa prve stopnje, da je nadzorstvena pritožba nedovoljena oz. preuranjena, zaradi česar jo je treba ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. 5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi toženki očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je stališče, da tožnica pravic iz ZVPSBNO ne more uživati, ker ji tožba iz leta 2016 še ni bila vročena, nedopustno. Trdi, da je sodišče tisto, ki tožbe tožnici ne vroči in s tem povzroča položaj, po katerem še ne more biti upravičena do pravic iz ZVPSBNO. Če so do pravic iz tega zakona upravičene osebe, ki jim je tožba vročena, bi morale biti toliko bolj upravičene osebe, ki jim tožba sploh ni bila vročena zaradi neutemeljenega zavlačevanja sodnega postopka. Četudi bi bil ob dobesednem razumevanju 2. člena ZVPSBNO mogoč zaključek, za katerega se je zavzela toženka, pa ta zakon ne daje podlage za zaključek, da se iz njega izhajajočih pravic ne morejo poslužiti tudi tisti, ki statusa stranke po ZPP (še) nimajo, pri čemer ga nimajo ravno zaradi nerazumnega zavlačevanja s strani sodišča, preprečevanju česar je ZVPSBNO namenjen.

6. Trdi, da bi se moral upravni organ pri ugotavljanju vsebine pojma "stranka sodnega postopka" poslužiti namenske razlage. Namen ZVPSBNO je omogočiti učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vsem, in ne zgolj tistim, ki jim je sodišče že vročilo tožbo. Z napačnim razumevanjem pojma "stranka sodnega postopka" je toženka neutemeljeno zožila domet pravnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kakršen izhaja Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ta dva akta, ki sta nadrejena ZVSBNO, to pravico podeljujeta vsakomur, kar je pojasnilo tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005. Predlaga, da sodišče odpravi sklep prvostopenjskega organa in da toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka se v odgovoru sklicuje na vsebino odločitve sklepa drugostopenjskega organa.

8. Tožba je utemeljena.

9. ZVPSBNO ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve (drugi odstavek 1. člena ZVPSBNO). Skladno s 5. členom ZVPSBNO lahko stranka v smislu tega zakona pri predsedniku sodišča, ki obravnava zadevo, vloži nadzorstveno pritožbo, če meni, da da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. Če nadzorstvena pritožba ne vsebuje obveznih sestavin, določenih v drugem odstavku 5. člena ZVPSBNO, jo predsednik sodišča zavrže (drugi odstavek 6. člena ZVPSBNO).

10. Po stališču Vrhovnega sodišča je zoper sklep o zavrženju nadzorstvene pritožbe dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu,1 saj gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o nadzorstveni pritožbi končan (drugi odstavek 5. člena Zakona v upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Čeprav gre pri zavrženju nadzorstvene pritožbe po vsebini za procesno odločitev, lahko izpodbijani pravni akt posega v tožničin pravni položaj oz. pravice, zato je treba zoper tak akt zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, saj stranka ob taki odločitvi ne more vložiti rokovnega predloga kot posebnega pravnega sredstva po ZVPSBNO.2

11. V konkretnem primeru je toženka iz razloga, ker po njenem mnenju ZVPSBNO ne ureja vseh razlogov za zavrženje pritožbe, slednjo zavrgla na temelju 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Po mnenju sodišča je upravni spor tudi v takih primerih dopusten, s to razliko, da sklep prvostopenjskega organa postane dokončen šele, ko je odločeno o pritožbi zoper njega. ZUP namreč v 129. členu predvideva, da je zoper sklep o zavrženju zahteve dovoljena pritožba. V konkretnem primeru je bila pritožba vložena, o njej pa je bilo tudi odločeno, zato je sodišče tožničino tožbo vsebinsko obravnavalo.

12. V predmetni zadevi je prvostopenjski organ nadzorstveno pritožbo tožnice zavrgel, ker je štel, da tožnica še ni pridobila statusa "stranke sodnega postopka" v smislu 2. člena ZVPSBNO, saj gre za blanketno normo, za zapolnitev katere je treba upoštevati pravila konkretnega postopka, v zvezi s katerim se vlaga nadzorstvena pritožba. Ker v relevantnem pravdnem postopku tožnici zaradi prekinitve postopka še ni bila vročena tožba, ni pridobila statusa stranke v pravdnem postopku. Posledično naj tudi ne bi bila upravičena do vložitve nadzorstvene pritožbe v tej zadevi.

13. Sodišče se strinja z interpretacijo toženke, da gre v primeru 2. člena ZVPSBNO za blanketno določbo. Prav tako meni, da je pravilno naziranje, da se v odsotnosti posebnih določb ZVPSBNO o odločanju o nadzorstveni pritožbi na podlagi tretjega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih smiselno uporabljajo določila ZUP, torej tudi prvi odstavek 129. člena ZUP, ki ureja razloge za zavrženje zahteve. Ne strinja pa se s toženkinim zaključkom, da tožnica zaradi nevročitve tožbe še ni pridobila statusa toženke v pravdnem postopku in s tem tudi ne statusa stranke v smislu 2. člena ZVPSBNO, zaradi česar (še) ni upravičena do vložitve nadzorstvene pritožbe.

14. Toženka se v utemeljitev svojega stališča sklicuje na določbo prvega odstavka 189. člena ZPP, ki določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Pred trenutkom vročitve naj bi tekel pravdni postopek kot dvostransko razmerje med sodiščem in tožečo stranko, tristransko razmerje med tožečo stranko, sodiščem in toženo stranko pa naj bi se vzpostavilo šele z vročitvijo. Šele takrat naj bi torej tožnica pridobila pasivno procesno legitimacijo in status tožene stranke v pravdnem postopku.

15. Po presoji sodišča je takšna razlaga napačna. Zanjo v teoriji civilnega procesnega prava ni mogoče najti opore (in ne izhaja niti iz komentarja ZPP, na katerega se sklicuje toženka). Nasprotno, v teoriji civilnega procesnega prava je zaslediti stališče, da se položaj stranke pridobi z vložitvijo tožbe, pri čemer toženec postane stranka proti svoji volji.3 Po oceni sodišča je takšno razumevanje pojma stranke pravdnega postopka tudi logično. Tako npr. 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP določa, da je zoper sodbo mogoče vložiti pritožbo, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če z opustitvijo vročitve tožena stranka sploh ne bi pridobila statusa stranke postopka, tudi pritožbe iz tega razloga ne bi mogla vložiti, saj do nje ne bi bila upravičena (pritožbo smejo namreč po določbi prvega odstavka 333. člena ZPP vložiti stranke). Takšno razumevanje pojma stranke bi vodilo v nedopusten položaj, ko oseba kršitve postopka ne bi mogla uveljavljati prav zato, ker je bila kršitev storjena. Zato je treba toženkino razlago po oceni sodišča zavrniti. Sodišče pripominja še, da že sam 189. člen ZPP, na katerega se sklicuje toženka, določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki, in ne npr. osebi, ki je kot tožena stranka navedena v tožbi. Podobno izhaja npr. tudi iz 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da se lahko začasnega zastopnika toženi stranki postavi v primeru, da je tožena stranka (ali njen zakoniti zastopnik), ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev.

16. Iz določb ZPP izhaja, da vročitev tožbe ni pogoj za pridobitev statusa stranke pravdnega postopka. Prav tako se z vročitvijo tožbe ne pridobi pasivna procesna legitimacija, saj za njo zadostuje tožnikovo zatrjevanje v tožbi, da je prav toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da vročitev tožbe posledično ni pogoj niti za pridobitev statusa stranke sodnega postopka v smislu 2. člena ZVPSBNO.

17. Ob tem sodišče dodaja, da tožnica utemeljeno opozarja, da utegne razlaga, za katero se je zavzela toženka, omogočati postopanje, ki je v nasprotju z namenom ZVPSBNO, Ustavo in EKČP. Po takšni razlagi bi bilo tako lahko mogoče, da stranka postopka ne bi mogla uveljavljati, da ji je kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz razloga, da ji tožba neutemeljeno dolgo ne bi bila vročena. Takšen položaj ne more biti v skladu z namenom zakona.

18. Na podlagi navedenega sodišče šteje, da je tožnica status tožene stranke v pravdnem postopku pridobila že z vložitvijo tožbe. Toženka je tako po oceni sodišča neutemeljeno zavrgla tožničino nadzorstveno pritožbo, saj jo je kot stranka pravdnega postopka upravičena vložiti. Pri tem pa sodišče izrecno pripominja, da se v tem upravnem sporu ne spušča v vprašanje, ali za tako opustitev vročitve obstajajo utemeljeni razlogi oziroma ali bi bila nadzorstvena pritožba neutemeljena, saj to ni predmet izpodbijane odločitve.5

19. Ker je toženka kršila pravila postopka, sodišče pa te kršitve v upravnem sporu ni moglo odpraviti, je izpodbijani akt na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se ji stranki odpovedali.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej I Up 135/2019. 2 Glej X Ips 183/2013. 3 Ude, Civilno procesno pravo, GV Založba, 2017, str. 166. 4 Prav tam, str. 183. 5 Po stališču Vrhovnega sodišča, zavzetem v zadevah X Ips 184/2013 in I Up 59/2021, pa odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe tudi ni upravni akt.