Jedro

Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010 in odločba št. ... z dne 26. 8. 2010 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja, saj se ni spuščalo v presojo zdravstvenega stanja tožnika (kot prvega od potrebnih pogojev za ugoditev zahtevi) in se do te bistvene okoliščine za odločitev v zadevi v svoji obrazložitvi sploh ni opredelilo. Takšno ravnanje sodišča predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče tudi ni ničesar navedlo glede vprašanja ničnosti upravne odločbe niti ne o predpisih, ki naj bi narekovali takšno odločitev. Obrazložitev glede tega je dejansko neobstoječa, kar dodatno predstavlja procesno kršitev. Nemogoče je, da bi se glede na vsebino pravice le-ta priznala le za določen čas. Če naj bi se pravica, ki nesporno pripada tožniku priznala tistim, ki so popolnoma in trajno nezmožni za delo, je povsem jasno, da takšna pravica ne more biti priznana za določen čas, saj gre za trajno stanje. Že to pokaže, da je sporna odločba, ki je tožniku pravico odvzela, nična. Sodišče sicer navaja, da ni prišlo do posega v pridobljene pravice, ker se pravice tekom izvajanja lahko spremenijo ali ukinejo, ni pa tega z ničemer utemeljilo, kar prav tako predstavlja procesno kršitev. Tožnik je posebej izpostavil, da je v predmetnem postopku uveljavljal druga pravna sredstva kot v predhodnih postopkih, zato ne more priti do odločitve, da se njegova zahteva zavrže, temveč bi moral upravni organ o zadevi odločiti po vsebini in odločitev tudi ustrezno utemeljiti. Posledica ugotovitve ničnosti upravnega akta, s katerim so bile pravice tožniku odvzete, bi pomenila izplačilo zneskov, ki tožniku do sedaj niso bili izplačani. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obenem priglaša stroške pritožbe ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodba namreč vsebuje odločilne razloge bistvene za odločitev v zadevi, razlogi med seboj tudi niso v nasprotju, sodba torej ne vsebuje pomanjkljivosti kot jih uveljavlja pritožba in se jo lahko preizkusi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 11. 2010, s katero je tožena stranka pritožbo tožnika vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 8. 2010 zavrnila ter v nadaljevanju navedeno odločbo odpravila ter izrekla, da se tožnikov zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrže. Prvostopenjski organ je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela družinske pokojnine po pokojnem očetu umrlem 15. 6. 1980. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je bilo o pravici do družinske pokojnine že pravnomočno odločeno, zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) tožnikovo zahtevo zavrgel. Za presojo sporne zadeve je torej najprej odločilen odgovor na vprašanje, ali je bilo o pravici do družinske pokojnine že pravnomočno odločeno.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je bila tožniku kot družinskemu članu po pokojnem očetu s sklepom pravnega prednika tožnika opr. št. ... z dne 16. 2. 1982 priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 3. 1981 dalje. Z istim sklepom pa je bilo tudi odločeno, da tožnik od 17. 9. 1981 dalje nima več pravice do družinske pokojnine. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila odločitev sprejeta na podlagi mnenja invalidske komisije, ki je ugotovila, da pri tožniku od 18. 9. 1981 dalje ni ugotoviti popolne pridobitne nesposobnosti oziroma invalidnosti I. kategorije. Navedeni sklep je bil v presoji tudi pred sodiščem, ki pa je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (opr. št. Ps 337/82 z dne 17. 12. 1982 in opr. št. I Ps 46/83 z dne 24. 9. 1983). Tožnik je kasneje dne 10. 6. 1986 ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, vendar je bila tudi ta zahteva z odločbo št. ... z dne 20. 11. 1986 v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 9. 1987 pravnomočno zavrnjena. Tožnik je nato vložil zahtevo za obnovo postopka iz sicer z dne 19. 11. 1999. Tudi ta predlog je bil pravnomočno zavrnjen (opr. št. Ps 577/2001 dne 5. 3. 2004 v zvezi s opr. št. Psp 292/2004 z dne 10. 11. 2005). Predmet tega postopka pa je tožnikova zahteva, ki jo je tožnik dne 26. 11. 2008 vložil pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki je zahtevo nato v reševanje posredoval toženi stranki.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo o pravici do družinske pokojnine že pravnomočno odločeno. Dejansko in pravno stanje, ki bi vplivalo na samo priznanje te pravice se namreč ni v ničemer spremenilo. Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je namreč odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji (SRS, št. 18/78, 88 do 91 člen) priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita ni več predmet presoje, kajti kot je bilo že pojasnjeno gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma ponovno presojati ali je bil sklep z dne 16. 2. 1982 pravilen in zakonit. Tožena stranka je tako tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno postopala s tem, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgla, saj je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo zadeve, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v vprašanje tožnikove delovne zmožnosti.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bil sklep z dne 16. 2. 1982 ničen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil navedeni sklep že v presoji pred sodiščem, ki pa ničnosti ni ugotovilo. Tožnik tudi ne navaja razlogov, zaradi katerih naj bi bila navedena odločba nična. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za nobenega od razlogov navedenega v 279. členu ZUP, kar pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.