Jedro

Za odmero višjega zneska akontacije vojaške predčasne pokojnine zaradi odstotnega odpada zmanjševanja predčasne pokojnine ob dopolnitvi predpisane starosti, v odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ni pravne podlage, 18. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije pa tudi ni mogoče uporabiti neposredno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka od 7.6.1993 dalje dolžna izplačevati predčasno starostno pokojnino brez odstotnega zmanjšanja zaradi uveljavitve pravice do predčasne starostne pokojnine, odmerjene z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. Psp št. 94240 UP-1 št. 1697/91 z dne 13.3.1991 in to na podlagi določbe 2. odst. izreka odločbe s tem, da upošteva znesek pokojnine v višini 18.288,40 din, ki ji po odločbi pripada glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in ga od 1.10.1991 dalje uskladiti po sklepih o uskladitvi pokojnin, ki veljajo v R Sloveniji in da ji je dolžna izplačati razliko med zneski akontacije pokojnine, ki jih je od 7.6.1993 dalje prejemala na podlagi sklepa SPIZ Slovenije št. V 9.871.596 z dne 11.11.1991 in zneski po novi odmeri od 7.6.1993 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da razveljavi odločbi tožene stranke št. V 9.871.596 z dne 25.8.1994 in 16.12.1994. Presodilo je, da v Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ni pravne podlage za odmero predčasne vojaške starostne pokojnine, kot jo predlaga tožeča stranka, niti za izplačevanje akontacije v višjem znesku brez odstotnega zmanjšanja od 7.6.1993 dalje.

Zoper citirano sodbo je v zakonitem roku vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, po vsebini pa predvsem iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da izrek sodbe temelji na zmotni ugotovitvi, da gre za tožbeni zahtevek za novo odmero vojaške pokojnine. Poudarja, da je toženo stranko kot tudi sodišče opozorila, da v predmetni zadevi ne gre za novo odmero pokojnine, ker je ta že odmerjena brez odstotnega zmanjšanja v znesku 18.871,40 dinarjev z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Dejstvo, da zakonodajalec v štirih letih ni uspel sprejeti zakona iz 50. člena Ustave, nakazuje na obstoj pravnega vakuma. Sodišče pa se pri odločanju ne more izgovarjati na pravni vakum in nered, ki ga povzročata izvršna in zakonodajna oblast. Ob pomanjkanju konkretnega predpisa in v času vse večje parlamentarne blokade, ni ovire, da ne bi neposredno uporabilo 18. člena Ustavnega zakona. Zahteva, naj sodišče vendar presodi o njeni pravici in torej o 1. odst. 2. točke spremenjenega tožbenega zahtevka, podanega 19.4.1995 med obravnavo: "Ugotovi se pravica tožnika ..., saj utemeljitev, da ni pravne podlage, ne zadovoljuje, ker bi strogo branje navajalo na sklep, da pravice ni, če ni določena s predpisom. Ker Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin onemogoča uresničevanje pridobljene pravice, s tem omejuje obseg pravic iz 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, je očitno nezakonit in protiustaven. Sodišče naj v skladu s 156. členom Ustave RS in 1. točke., 1. odst. 213. člena zakona o pravdnem postopku, prekine postopek v predmetni zadevi in odlok predloži Ustavnemu sodišču RS v ponovno oceno ustavnosti in zakonitosti.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor o višini akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine, ki jo je tožeči stranki dolžan izplačevati toženi zavod. Tožena stranka je zahtevo tožeče stranke z dne 2.6.1994, da se ji od 7.6.1993 izplačuje akontacija vojaške pokojnine v polnem znesku v odnosu na skupno pokojninsko dobo zaradi odpada 6 % zmanjšanja, zaradi predčasnega odhoda v pokoj, pravilno obravnavala in o njej v predhodnem upravnem postopku odločala kot o zahtevku za novo odmero višje akontacije vojaške pokojnine. V sodnem socialnem sporu, kadar gre za preizkus zakonitosti dokončne odločbe, izdane v upravnem postopku, pa tožnik glede na 34. člen, v zvezi s 23. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ni dolžan postaviti določenega zahtevka oz., če ga že postavi, sodišče nanj ni vezano. V dispozitivu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tako po nepotrebnem povzemalo tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka, vključno z vsebino, ki ni predmet izreka, pač pa kvečjemu obrazložitve. Zato ni utemeljeno in ne more biti upoštevno pritožbeno razlogovanje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh točkah tožbenega zahtevka, tudi spremenjenega na obravnavi dne 19.4.1995. Glede na bistvo spora, bi po stališču pritožbenega sodišča za pravilno razsodbo zadostovalo, če bi le izreklo, da se zahtevek za novo, višjo odmero akontacije vojaške pokojnine, zavrne. Ker pa je v izreku sodbe smiselno povzemalo tožbeni zahtevek, saj vsako priznanje višjega zneska dajatev logično temelji na predhodni odmeri in ga ob ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno zavrnilo s pravilnimi pravnimi razlogi, pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje le še naslednje.

Pravna podlaga za odločanje o izplačevanju višjega zneska akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine, je izključno podana v Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS št. 4/92), ki ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno citiralo prvostopno sodišče. RS je izplačevanje pokojnin, ki so jih vojaški zavarovanci uveljavili pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, potem, ko je matični nosilec zavarovanja po razpadu SFRJ prenehal izpolnjevati svoje obveznosti do uživalcev pravic s stalnim prebivališčem v RS, prevzela v obliki akontacij, na podlagi 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91 - v nadaljnjem besedilu ustavni zakon) le pod pogoji in na način, kot je urejen s citiranim odlokom.

Navedeni odlok seveda ne ureja pravic vojaških zavarovancev, pogojev za njihovo pridobitev, niti sprememb med uživanjem pač pa le natančneje določa upravičence do izplačevanja akontacij ter v 3. členu določno opredeljuje obseg prevzema za izplačevanje. Isti odlok ne vsebuje podlage za odmerjanje višje akontacije zaradi odpada odstotnega zmanjšanja ob izpolnitvi določenih let starosti, kot je povsem pravilno presodilo prvostopno sodišče in pred njim že toženi zavod. Ne more biti upoštevno pritožbeno razlogovanje, da v predmetni zadevi ne gre za novo odmero izplačevane akontacije, niti za zahtevo za novo odmero vojaške predčasne pokojnine češ, da ji je bila ta že odmerjena brez odsotnega zmanjšanja v odločbi matičnega nosilca zavarovanja v Beogradu v znesku 18.871,40 dinarjev. Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev opr.št. Psp 94240 UP-1 št. 1697/91 z dne 13.3.1991 je bila tožeči stranki odmerjena pokojnina v višini 17.191,10 dinarjev od 1.3.1991 dalje, saj postane pravnomočen le dispozitiv vsake odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Tožeči stranki se glede na že omenjeni 3. člen citiranega odloka od 1.11.1991 dalje lahko izplačuje akontacija vojaške pokojnine le v višini, kot ji je bila odmerjena s pravnomočno odločbo toženca V 9871596 z dne 11.11.1991 od 1.11.1991 dalje od zneska, ki ji je pripadal za september 1991, kar je v obsegu, kot ji je bil do uveljavitve ustavnega zakona v smislu 18. člena istega zakona, zagotovljen s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Za novo, višjo odmero akontacije zaradi uveljavljanega odpada odstotnega zmanjšanja, v odloku ni pravne podlage. Tožena stranka ni pooblaščena, niti pristojna odločati o pravicah po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in zato tudi ne more spreminjati višine odmerjene vojaške pokojnine zaradi spremenjenih okoliščin (dopolnitve določenih let starosti) v času njenega uživanja. Novo odmero predčasne vojaške starostne pokojnine bi lahko opravil le matični nosilec zavarovanja, ki je pravico priznal in jo pravnomočno odmeril v zmanjšanem znesku za določen odstotek hkrati pa le izrekel, da se bo tedaj odmerjeni znesek izplačeval do 7.6.1993. Določbe 18. člena citiranega ustavnega zakona tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti neposredno, kar popolnoma pravilno zaključuje že prvostopno sodišče in je drugačno pritožbeno razlogovanje, nesprejemljivo. Ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo mogoče zapolnjevati z razlago materialnega prava, tako kot se zanjo zavzema pritožba. Predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, enako tudi odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin so prisilne narave, kar pomeni, da je pravice mogoče priznati le pod pogoji, določenimi v zakonu, izplačevanje akontacije vojaške pokojnine pa pod pogoji, določenimi v odloku ter višino pripadajoče dajatve izključno odmeriti na predpisani način in v predpisanem obsegu. Pritožbeno grajanje zakonodajne in izvršne oblasti v zvezi s pripravo in sprejemanjem zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, pri razsoji predmetne zadeve ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti predlogu tožeče stranke, da prekine postopek v predmetni zadevi zaradi ponovne pobude za oceno skladnosti odloka z ustavo in zakonom, ker je takšen predlog že podalo, Ustavno sodišče RS pa je z odločbo št. U-I 89/93 z dne 20.1.1994 ugotovilo, da odlok ni v neskladju z ustavo.

Ob vsem obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.