Jedro

Razpolaganje z zemljiščem, ki je v postopku komasacije, je nedovoljeno, kar pomeni, da je pogodba, vsaj v delu glede spornega kmetijskega zemljišča, nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta tožnica in podjetje E. n.sol.o. sklenili menjalno pogodbo, na podlagi katere naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico (pravico uporabe) na spornem kmetijskem zemljišču, ki naj bi ga podjetje E. pridobilo v komasacijskem postopku. Pogodbo sta poimenovali predpogodba, ker sporno zemljišče v času sklepanja pogodbe še ni bilo vpisano v zemljiški kataster, saj je bil v teku komasacijski postopek (posledice komasacije se namreč vpišejo v kataster šele po pravnomočnosti odločbe o razdelitvi zemljišč). Ker pa je bila pogodbenima strankama razdelitev zemljišč v naravi v času sklepanja pogodbe že znana, je podjetje E. prepustilo posest spornega zemljišča tožnici že ob sklenitvi pogodbe in še pred izdajo komasacijske odločbe. Spornega zemljišča pa na podlagi komasacijske odločbe ni pridobilo podjetje E., temveč prva tožena stranka - Republika Slovenija (v nadaljevanju RS). Med komasacijskim postopkom je namreč pričel veljati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), skladno s katerim je RS postala lastnik kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka je v pričakovanju, da bo sporno zemljišče pridobilo podjetje E. in ga nato še zemljiškoknjižno preneslo nanj, del menjalne pogodbe tudi že izpolnila. Tožeča stranka primarno zahteva od prvo in drugo tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice (v deležu 99022/112071) na spornem kmetijskem zemljišču,(1) podrejeno pa zahteva plačilo odškodnine. Meni tudi, da je sporno zemljišče priposestvovala.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo iz več razlogov. Presodilo je, da zemljišča, ki naj bi jih tožeča stranka in podjetje E. zamenjala, v menjalni pogodbi niso bila dovolj jasno opredeljena. Prav tako naj bi pogodbeni stranki sklenili zgolj predpogodbo, rok za sklenitev menjalne pogodbe pa je tožeča stranka že zamudila - ta se je iztekel po poteku 6 mesecev od pravnomočnosti komasacijske odločbe. Menjalna pogodba naj tudi ne bi bila izpolnjena v pretežni meri, saj tožnica več kot 5 ha (od predvidenih 11 ha) zemljišč na podjetje E. ni prenesla, poleg tega pa je sodišče še presodilo, da realizacija pravnega posla vpliva samo na njegovo veljavnost, ne pomeni pa še pridobitnega načina. Po presoji sodišča naj bi tožeča stranka imela samo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Sodišče je nadalje zaključilo, da tožeča stranka tudi ni pridobila lastninske pravice na spornem zemljišču na temelju priposestvovanja, saj je na na sporni nepremičnini do uveljavitve ZLPP obstajala družbena lastnina, le-te pa glede na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni bilo mogoče priposestvovati. Do priposestvovanja pa tudi ni moglo priti od uveljavitve ZLPP dalje, saj tožeča stranka ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za prenos lastninske pravice. Zahtevke zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je končno zavrnilo tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj Sklad kot upravljavec zemljišč ni lastnik teh zemljišč. Podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine je sodišče zavrnilo, ker sta toženki pridobili zemljišči na podlagi zakona in jima za zemljišče ni bilo potrebno dati nobene odmene.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnica meni, da sta toženki pravni naslednici podjetja Emona, ker sta postali lastnici nepremičnine, ki je bila predmet menjalne pogodbe in sta zato zavezani izpolniti menjalno pogodbo - izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, saj ne upošteva, da je RS postala lastnik spornega zemljišča s pravnomočnostjo komasacijske odločbe (četrti odstavek 96. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur. l. SRS, št. 26/1973, v nadaljevanju ZKZ), torej na originaren način, na podlagi posebnega zakona, pa je bilo to zemljišče preneseno v upravljanje Skladu. Tožnica tako ne more uspeti zoper toženki z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tudi morebitni odškodninski (ali obogatitveni) zahtevek bi lahko tožnica naperila le zoper sopogodbenika - podjetje E. oziroma zoper njegove pravne naslednike, kar pa toženki nista. Tako je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine

8. Tožnica meni, da je sporno nepremičnino priposestvovala, saj jo je imela na podlagi menjalne pogodbe v posesti več kot 10 let. Revizijsko sodišče tožnici najprej pojasnjuje, da bi morala ob taki trditveni podlagi tožiti na ugotovitev lastninske pravice. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je lahko namreč utemeljen le v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Ne glede na obliko tožbenega zahtevka pa revizijsko sodišče še dodaja, da je potrebno upoštevati tudi v času sklenitve menjalne pogodbe veljavni ZKZ. Ta je v prvem odstavku 83. člena določal, da je z uvedbo komasacijskega postopka promet z zemljišči na komasacijskem območju prepovedan. Trditve tožeče stranke, da je bila s podjetjem E. sklenjena menjalna pogodba, ki naj bi bila tudi že v pretežni meri realizirana, pomenijo, da sta pogodbeni stranki dejansko razpolagali z zemljiščem, ki je bilo še v postopku komasacije. Takšno razpolaganje pa je glede na citirano zakonsko določbo nedovoljeno, kar pomeni, da je pogodba, vsaj v delu glede spornega kmetijskega zemljišča, nična (tretji odstavek 83. člena ZKZ). Tožničina posest tako ni bila zakonita, saj je temeljila na ničnem pravnem poslu.(2) Zakonita posest pa je glede na drugi odstavek 28. člena ZTLR eden izmed pogojev za priposestvovanje nepremičnine v desetletnem roku.

9. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da problem v obravnavani zadevi ni v sprejetju ZLPP oziroma predolgem trajanju komasacijskega postopka, kot to skuša prikazati tožeča stranka, ki trdi, da bi "po normalnem teku stvari" (če ne bi bil sprejet ZLPP oziroma, če bi se komasacijski postopek končal pred sprejetjem tega zakona) sporno zemljišče pridobilo podjetje E., ki bi ga nato lahko še zemljiškoknjižno preneslo na tožnico. Jedro problema je v tem, da je tožeča stranka sklenila pogodbo glede zemljišča, ki je bilo še v komasacijskem postopku, ter pričela izpolnjevati pogodbeno obveznost, še preden je podjetje Emona sporno zemljišče tudi dejansko pridobilo.

10. Glede na obrazloženo je potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti že zaradi zgoraj navedenih razlogov in se tako revizijskemu sodišču z revizijskimi očitki niti ni bilo potrebno ukvarjati (

378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je sicer že solastnik dela tega kmetijskega zemljišča na podlagi delne denacionalizacijske odločbe z dne 18. 8. 2003, izdane na podlagi 65. člena Zakona o zadrugah.

Op. št. (2): Prim. M. Tratnik v M. Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 264 - 265.