Jedro

Opravičeni razlogi za nabavo orožja (1. odstavek 20. člena zakona o orožju) so podani takrat, kadar je zaradi spleta okoliščin osebna varnost prosilca ali varnost njegovega premoženja bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim kot pri ostalih državljanih, orožje pa je najbolj primerno sredstvo za odvrnitev takšnih nevarnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Občinskega sekretariata za notranje zadeve z dne 10.5.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo nabavnega dovoljenja za samokres. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik kot razlog za svoj zahtevek navaja, da bi orožje potreboval zaradi svoje osebne varnosti v času prenašanja gotovine iz gostišča do podružnice SDK. Tožena stranka meni, da tožnik ni v zadostni meri dokazal, da je upravičen do izdaje nabavnega dovoljenja za varnostno orožje v smislu 1. odstavka 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/88 in Uradni list RS, št. 44/90), saj mora prosilec dokazati, da je zaradi spleta okoliščin njegova osebna varnost in varnost premoženja objektivno bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim kot pri ostalih državljanih, pri tem pa mora biti orožje edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo teh konkretnih nevarnosti. Tožniku sicer verjame, naj bi se na relaciji, kjer prenaša oziroma vozi dnevni izkupiček, zgodil zatrjevani primer ropa pismonoše, vendar pa je iz tožnikovih izjav moč razbrati, da se da takim dogodkom tudi izogniti. Prevoz gotovine lahko opravlja tudi "pristojna" varnostna služba, ki s pomočjo kaset spravi v podružnico SDK denar ob vsakem času. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je prvostopni organ odklonil izdajo dovoljenja za nabavo orožja tudi zato, ker je bil tožnik s pravnomočno odločbo Občinskega sodnika za prekrške z dne 7.5.1993 kaznovan za prekršek po 1. točki 1. odstavka 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir. Tožnikovih pritožbenih navedb, da je bil k nasilnemu dejanju izzvan, ni mogla upoštevati, saj so v odločbi, ki je javna listina, navedeni znaki nasilja oziroma nenavadne napadalnosti in zato dejanja, navedena v odločbi, zaradi svoje teže delajo tožnika za osebo, ki je neprimerna, da bi imela in nosila orožje. Pri orožju pa je zaradi preprečitve njegove zlorabe v javnem interesu, da imajo posamezniki v posesti čim manj orožja. Organ prve stopnje je torej odločil v skladu s pooblastili, ki mu jih daje navedena določba zakona o orožju.

Tožnik v tožbi navaja, da je obrtnik oziroma gostinec že dvanajst let in da ga je ravno narava tega dela vodila, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Prenašanje večjih vsot denarja ponoči, pa tudi v dnevnem času, je po njegovem mnenju vsekakor argumentiran razlog za izdajo dovoljenja, zlasti zaradi povečevanja števila kaznivih dejanj z obeležjem ropa. Z izpodbijano odločbo, ki se enako kot odločba prve stopnje očitno opira na en sam dogodek iz tožnikovega življenja, zaradi katerega je bil kaznovan za prekršek, se ne strinja. Če bi se zavedal posledic odločbe o prekršku, bi s pritožbo gotovo dosegel drugačno odločbo o prekršku. Ker pa se ni in ker ni hotel obremenjevati svojih prič, je odločba prve stopnje postala pravnomočna. Dejansko pa je do te "zadeve" prišlo v zaprtem lokalu ob treh zjutraj, ko sporni gostje niso hoteli zapustiti lokala. Ne pred tem ne kasneje v tem smislu tožnik ni bil obravnavan, zato meni, da ugotovitev tožene stranke, da je osebnostno neprimeren za nošenje orožja, ne more držati. Tudi trditev, da je v javnem interesu, da imajo posamezniki v posesti čim manj orožja, v današnjih razmerah, ko se poseduje in nosi vse preveč neprijavljenega orožja, kar ne more biti v prid varnosti, se tožniku ne zdi utemeljena. Zato tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in poudarja, da je pritožbo zavrnila predvsem zato, ker pri tožniku ni našla upravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Ne drži torej tožbena trditev, da odločba temelji zgolj na dogodku, zaradi katerega je bil tožnik kaznovan za prekršek. Meni tudi, da je gotovo v javnem interesu, da imajo posamezniki čim manj orožja v posesti, saj se tako preprečuje njegova zloraba. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Iz navedene odločbe organa prve stopnje in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila izdaja dovoljenja za nabavo orožja tožniku odrečena na podlagi 1. odstavka 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 49/90, dalje: ZOro). Po tej določbi pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, če tako narekujejo koristi javnega reda in miru, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja. Razlogi za odklonitev izdaje dovoljenja za nabavo orožja v tej določbi niso navedeni kumulativno, kar pomeni, da pristojni organ lahko dovoljenje odreče že, če je podan en sam od navedenih razlogov. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na ugotovitev, da pri tožniku niso izkazani opravičeni razlogi za izdajo dovoljenja, ki so po stališču tožene stranke pri nabavi varnostnega orožja podani takrat, kadar je zaradi spleta okoliščin osebna varnost prosilca ali varnost njegovega premoženja bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim kot pri ostalih državljanih, orožje pa je najbolj primerno sredstvo za odvrnitev takšnih nevarnosti. S takšnim stališčem tožene stranke se sodišče strinja, kajti širše razlage pojma "opravičeni razlogi" ne dopuščajo niti sicer zelo restriktivne določbe ZOro niti je po mnenju sodišča ne narekujejo razlogi splošne varnosti oseb in premoženja. Ugotovitev tožene stranke, da zgolj dejstvo, da tožnik kot gostinec prenaša oziroma prevaža dnevni izkupiček v podružnico organizacije za plačilni promet, brez izkazanih drugih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila tožnikova osebna varnost intenzivneje izpostavljena, še ni opravičeni razlog za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, je torej po presoji sodišča pravilna in skladna z navedeno zakonsko določbo. Ker je tožena stranka odločila v okviru pooblastila, ki ji ga daje 1. odstavek 20. člena ZOro, in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je to pooblastilo z zakonom dano, je izpodbijana odločba iz navedenih razlogov zakonita. Ob pravilni uporabi navedene določbe zakona pa je pravno irelevantno vprašanje, ali gre pri tožniku za osebo, ki je bila kaznovana za tak prekršek zoper javni red in mir, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje (tretja alinea 1. odstavka 19. člena ZOro), saj je odločitev tožene stranke utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.