Jedro

1) Poseben pogoj iz 3. odstavka 50. člena KZ je mogoče določiti le v primeru, če v času izrekanja sodbe obveznosti še niso izpolnjene. 2) Premoženjskopravnega zahtevka sodišče ne more zavrniti, temveč ga lahko le prisodi ali pa oškodovanca napoti na pravdo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. A.J. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Celju z dne..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne..., v izreku o pogojni obsodbi spremeni tako, da se obs. A.J. ne določi poseben pogoj, da mora oškodovancu F.K. v roku 5 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrniti 20.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od... do plačila.

V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne..., je bil obs. A.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, poleg splošnega pogoja pa je bil obsojencu v pogojni obsodbi določen tudi posebni pogoj, da oškodovanemu F.K. v roku 5 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrne 20.000 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od... do plačila. Oškodovani F.K. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne..., pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. A.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni ali pa razveljavi prvostopno sodbo in drugostopno sodbo oziroma le sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali pritožbenemu sodišču. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Pritrditi je potrebno stališču, da je bil z odločitvijo, da se obsojencu v pogojni obsodbi določi tudi posebni pogoj, torej da v roku 5 mesecev vrne oškodovancu 20.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kršen kazenski zakon ( 5. točka 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Po določilu 3. odstavka 50. člena KZ sodišče sicer v pogojni obsodbi lahko določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Iz tega določila torej jasno izhaja, da je mogoče tak poseben pogoj določiti le v primeru, če v času izrekanja sodbe navedene obveznosti še niso izpolnjene. V navedeni kazenski zadevi, v kateri je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da si je obsojenec na škodo F.K. pridobil premoženjsko korist v višini 20.000 SIT, niso bili podani pogoji za določitev posebnega pogoja, saj je obsojenec že pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje vrnil oškodovancu 20.000 SIT, kar je bilo sodišču znano, saj je v razlogih sodbe navedeno, da povrnitev dolga v znesku 20.000 SIT dan pred zaključkom glavne obravnave ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev nižje kazni zapora oziroma na določitev krajše preizkusne dobe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se v pogojni obsodbi obsojencu ne naloži tak poseben pogoj.

V ostalem delu pa zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenca navaja, da je bil kršen kazenski zakon tudi zato, ker v ravnanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, češ da gre le za civilno-pravno razmerje med obsojencem in oškodovancem, ker obsojenec v času prejema denarja ni imel goljufivega namena. S takimi navedbami pa izpodbija dokazno oceno, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je uveljavljal tudi že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V dejanju, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, pa so podani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ko zagovornik obsojenca zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo milejšega zakona. Pravilno je bilo dejanje obsojenca pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ, pri čemer je potrebno v izogib ponavljanja napotiti zagovornika obsojenca na pravilne in podrobne razloge sodbe sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča. Zmotno je tudi stališče zagovornika obsojenca, da je bila storjena kršitev s tem, ker je sodišče prve stopnje oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Ker oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka, podanega v kazenskem postopku, ni umaknil, čeprav je s svojim zahtevkom uspel že v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka lahko odločilo le tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo. Po določilu 2. odstavka 105. člena ZKP sodišče ne more zavrniti premoženjskopravnega zahtevka, pač pa ga lahko le prisodi, bodisi v celoti, bodisi deloma, ali pa oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti ali deloma napoti na pravdo.