Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča pa razlog relativnosti pravnih razmerij in okoliščina, da materialno pravo v primerih "verižne" prodajne pogodbe ne pozna regresnih zahtevkov do predhodnega prodajalca, ni razlog za zavrnitev stranske intervencije, saj bi morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku v predmetnem sporu lahko predstavljala podlago za vzpostavitev odškodninske obveznosti predlagatelja stranske intervencije nasproti toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se družbi M. d.o.o., M. dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke.

II. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo družbe M. d.o.o., M. na strani tožene stranke.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da stransko intervencijo omenjene družbe na njeni strani dovoli ter tožeči stranki v povrnitev naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot kupec od tožene stranke iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake zahteva povračilo kupnine za strešne panele, vijake in jahače ter stroške prevoza, montaže, demontaže in penalov, ki so ji zaradi napake ob tem nastali z zamudo pri izgradnji avtomobilskega nadstreška za njenega naročnika, vse v skupni višini 4.025,61 EUR. Sodišče prve stopnje je predlog, da se družbi M., d.o.o., M., ki je toženi stranki dobavila našteto blago, slednja pa ga je nato prodala tožeči stranki, dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke zavrnilo z nosilnim razlogom, da gre pri obeh prodajnih pogodbah za samostojni obligacijski razmerji, ki ustvarjata pravice in obveznosti le med strankami posameznega razmerja, zato z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravne posledice sodbe v obravnavani zadevi ne bi v ničemer zadevale njenega pravnega položaja.

6. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (199. člen ZPP). Interes takšne osebe je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katerih vsebina lahko posredno vpliva tudi na njen pravni položaj. Priznati ga je potrebno, kadar je podana vsebinska zveza med konkretnim razmerjem predvidenega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti ter konkretnim razmerjem pravdnih strank, med katerima se vodi spor.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno navaja, da gre pri (nadaljnji) prodaji (istega) blaga v konkretnem primeru za dve samostojni obligacijski razmerji, v katerih vsakokratni kupec neodvisno (in ne glede na drugo poslovno razmerje) do svojega prodajalca uveljavlja zahtevke iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Po presoji pritožbenega sodišča pa razlog relativnosti pravnih razmerij in okoliščina, da materialno pravo v primerih „verižne“ prodajne pogodbe ne pozna regresnih zahtevkov do predhodnega prodajalca, ni razlog za zavrnitev stranske intervencije, saj bi morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku v predmetnem sporu lahko predstavljala podlago za vzpostavitev odškodninske obveznosti predlagatelja stranske intervencije nasproti toženi stranki.

8. Škoda zaradi zaupanja je škoda, ki je posledica premoženjskih razpolaganj (dispozicij) kupca v najširšem pomenu, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da stvar, ki jo je prodajalec izročil kupcu nima napak oziroma da bo prodajalec svojo obveznost opravil pravilno (torej izročil kupcu stvar brez napake). Značilnost škode zaradi zaupanja imajo tudi vsi zahtevki, ki jih v razmerju do kupca uveljavljajo njegovi sopogodbeniki iz pravnih razmerij, ki jih je kupec sklenil v zaupanju, da bo prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost. Tako značilnost imajo v razmerju med kupcem in prodajalcem vsi zahtevki, ki jih zaradi napak stvari do kupca uveljavljajo njegovi (končni) kupci.1

9. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo kupnine zaradi napake na strešnih panelih, katere ji je prodal njen dobavitelj in plačilo ostalih stroškov, ki so ji nastali z nadaljnjim razpolaganjem z blagom, zaradi pričakovanja, da ji je bilo izročeno brezhibno blago. Če bi se torej izkazalo, da je bilo prodano blago obremenjeno z zatrjevano stvarno napako in bi tožeča stranka v tem sporu s svojim zahtevkom iz naslova jamčevanja uspela, bi tožena stranka svoj zahtevek zaradi napak na (istem) blagu in ob tem nastalo škodo zaradi izpolnitve z napakami, lahko uperila zoper svojega dobavitelja, saj je zaupala, da je svojo obveznost do nje pravilno izpolnil. 10. Izid konkretnega postopka tako nedvomno vpliva tudi na njuno pravno razmerje, saj bo toženi stranki (šele) pod pogojem ugoditve tožbenemu zahtevku v tem sporu nastal zahtevek zoper njenega dobavitelja. Po presoji pritožbenega sodišča pa je s tem utemeljen (posredni) pravni interes dobavitelja, da se pridruži pravdi na strani tožene stranke, ki bo lahko trditveno kot dokazno lahko prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja (prim. 201. člen ZPP). V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka pa bi iz tega naslova odpadel tudi morebitni nadaljnji spor med dobaviteljem in toženo stranko.

11. Pritožbeno sodišče je zato glede na vse okoliščine primera pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagano stransko intervencijo družbe M., d.o.o., M. na njeni strani dopustilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

12. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da bo o stroških tega pritožbenega postopka odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 N. Plavšak: Obligacijski zakonik, s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 174.