Jedro

Stranka mora glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča že v zahtevi s svojimi konkretnimi navedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o nujnosti začasnega zadržanja sicer izvršljivega in dokončnega sklepa državnega organa.

Namen začasne odredbe je poseči v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. To pa v skladu z dosedanjo ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča v primerih inšpekcijskih ukrepov zagotavlja le varstvo pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-909/2012/31 z dne 6. 6. 2018, o dovolitvi izvršbe. V njem je toženka ugotovila, da je 16. 10. 2016 postala izvršljiva njena odločba, s katero je bilo tedanjemu inšpekcijskemu zavezancu F. L. odrejeno, da z zemljišča s parcelno številko 1445 k. o. S. na svoje stroške odstrani lesen kmetijski objekt in vzpostavi prejšnje stanje (1. točka izreka). Tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu je naložila, da izvrši odrejeno obveznost v novem roku do 15. 9. 2018 (2. točka izreka). Drugostopenjski organ je z odločbo št. 0612-53/2018-4 z dne 20. 7. 2018 tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. 2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v zadevi. Sodišče prve stopnje je s sklepom zahtevo zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim navaja, da zgolj tožnikova navedba, da bi rušitev objekta zanj pomenila nepopravljivo škodo in veliko finančno oškodovanje, brez dodatne konkretizacije škode po vsebini in višini, ne izkazuje težko popravljive škode. Materialni stroški pa ne pomenijo težko popravljive škode.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Iz teh določb izhaja, da je pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe, kot je bila predlagana v obravnavanem primeru, da tožnik zatrjuje in izkaže škodo, ki bo nastala z izvršitvijo upravnega akta, ter njeno težko popravljivost. Šele če sta ti dve predpostavki izkazani, mora sodišče presoditi še vpliv morebitne začasne odredbe na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ter nato sprejeti odločitev.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela sorazmernosti in prizadetosti javne koristi. Tega tudi ni bilo dolžno, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil predlog zavrnjen že, ker ni bil izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode.

9. Pritožnik je glede navedene škode v zahtevi navedel, da je bistvena vrednost konkretne nepremičnine, za katero je plačal pošteno ceno, ravno v tem, da na njej stoji lesen objekt in da brez njega nepremičnina zanj ne bi imela tolikšne vrednosti, saj bi šlo zgolj za navadno travnato-gozdno zemljišče. Če bi se predmetni objekt, ki je bil postavljen pred letom 1988 in zato kot objekt daljšega obstoja izpolnjuje vse pogoje za legalizacijo iz prvega odstavka 117. člena Gradbenega zakona (zahtevo je že vložil), porušil, bi mu nastala veliko finančno oškodovanje in nepopravljiva škoda, saj objekta ne bi bilo več in se ga ne bi dalo ponovno vzpostaviti. Sodišče prve stopnje je, kot pojasnjeno, navedeno zavrnilo zaradi nekonkretiziranosti škode po vsebini in višini.

10. Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja. Stranka mora namreč glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje, že v zahtevi s svojimi konkretnimi navedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o nujnosti začasnega zadržanja sicer izvršljivega in dokončnega sklepa državnega organa. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Tega brez ustrezne pritožnikove aktivnosti, tj. podane konkretne trditvene podlage, podprte z dokazi, sodišče prve stopnje niti ne more storiti. Pritožnik pa s pritožbenimi navedbami, ki niso bile del zahteve za izdajo začasne odredbe1 in ki pomenijo njihovo nadaljnje nadgrajevanje, dejansko potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje o pavšalnosti navedb. Vendar celo ti, sicer z vidika prvega odstavka 74. člena ZUS-1 neupoštevni2 poskusi konkretizacije, tako kot na prvi stopnji ostajajo pavšalni, predvsem pa neizkazani. To je še zlasti očitno za navedbo, da bo porušen več desetletij star objekt, ki da je celo predmet kulturne dediščine.

11. Pritožnik tudi navaja, da gre pri rušitvi objekta za škodo, ki je po naravi stvari ni mogoče sanirati z naknadnimi dejanji. Če se navedeno razume, da je rušitev nepovratna, saj ponovno zgrajeni objekt ni isti objekt, to sicer drži, a samo zase ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru bi to že na splošni ravni vzpostavilo učinke vseh izrečenih gradbenih inšpekcijskih ukrepov za odstranitev nelegalnih ali neskladnih gradenj za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v navedenem zakonu ni podlage. Namen začasne odredbe je namreč poseči v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.3 To pa v skladu z dosedanjo ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča v primerih inšpekcijskih ukrepov zagotavlja le varstvo pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.4 V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic rušenja objekta, ki bi izhajale iz pritožnikovih razmer, torej ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin.5

12. Glede na navedeno in ker so ostale pritožbene navedbe za odločitev nebistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Npr. da če bi zgradil nov objekt, ta ne bi bil identičen prejšnjemu, saj so danes drugačne gradbene tehnike, da gre tudi za nematerialno škodo v smislu čustvene navezanosti na objekt in celo kulturno dediščino, kot tudi da naj bi rušenje objekta pomenilo hudo psihično obremenitev za pritožnika ter da je temeljni razlog, da je pritožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker se je spremenila zakonodaja glede spornega objekta. 2 Po tej določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji. 3 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča sklep I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017 in I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017. 4 Tako Vrhovno sodišče izrecno v sklepu I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018. Iz številnih drugih sklepov, ki so se nanašali na začasne odredbe v primeru izvršitve gradbenih inšpekcijskih ukrepov (npr. I Up 326/2009 z dne 27. 8. 2009, I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011, I Up 710/2011 z dne 15. 12. 2011, I Up 24/2017 z dne 15. 2. 2017 in drugi), sicer izhaja, da tožnik težko popravljive škode ne more izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvrševanje ukrepa že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo. 5 V tem smislu Vrhovno sodišče v sklepu I Up 152/2018 z dne 14. 8. 2018 za primer davčne izvršbe.