Jedro

Revizijski očitek protispisnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje oziroma sodišče druge stopnje, ki je povzelo njegove ugotovitve, je skladno z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da bi bil toženec kot delodajalec dolžan poskrbeti, da do padca ne bi prišlo, in sicer s postavitvijo pomožnega odra oziroma na drug ustrezen način.

V reviziji zatrjevano razlogovanje sodišč tako ni v nasprotju s teorijo naravne vzročnosti (condictio sine qua non), saj tožencu vzročne zveze med invalidnostjo tožnika in nastalo škodo ni uspelo dokazati in posledično zatrjevani ekskulpacijski razlogi niso podani. Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da tudi višine prispevka oškodovanca k nastanku škode (30 %) ne gre spreminjati v revidentovo korist.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 12.518,78 EUR (prej 3,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v delovni nesreči dne 21. 7. 1999. 2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika glede temelja odškodninske odgovornosti (znižalo je prispevek oškodovanca), pritožbi toženca pa glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in duševne bolečine zaradi skaženost in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 11.392,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Spremenilo je tudi stroškovno odločitev. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške dosedanjega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje ter odloči o dosedanjih stroških postopka. Sodbi sodišča druge stopnje očita nasprotje med njenimi razlogi in vsebino listin, to sta mnenje izvedenca S. in zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 9. 2006, na kateri je bil kot priča zaslišan J. K. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča (v prvem odstavku na 5. strani), ki povzema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi glede na izvedensko mnenje moral toženec postaviti pomožni delovni oder oziroma na drug način poskrbeti, da do padca ne bi prišlo, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Izvedenec namreč delo, kakor ga je izvajal tožnik, izjemoma dopušča le za manjša kratkotrajna dela, med katera predmetno delo sodi. V kolikor se je revident odločil za tak način barvanja okenskih okvirjev z uporabo lestve, bi to moralo potekati na ustrezen način (s primernim naklonom lestve in na primerni podlagi) ali pod ustreznim strokovnim nadzorom. Poudarja še, da izvedenec nikjer decidirano ne govori o postavitvi pomožnega delovnega odra, kot to sodišče protispisno zaključuje. Meni tudi, da so podani ekskulpacijski razlogi (iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Revident se tudi sklicuje na pritožbene navedbe. Ocenjuje, da je bilo ravnanje tožnika krivdno, ker je revidentu zamolčal svojo invalidnost, kar je pomembno za delo, ki ga je opravljal in je tožniku škoda nastala izključno zaradi posledic lastnega ravnanja in je zato ekskulpiran. Po mnenju revidenta je zmotno tudi razlogovanje sodišča druge stopnje, da bi moral toženec dokazati, da se je padec zgodil zaradi tožnikove invalidnosti, in sicer ne z rezultatom zaključenega delovnega spora zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak z ustreznim dokaznim predlogom, da se (s pomočjo izvedenca medicinske stroke) ugotovi, ali je bila tožnikova invalidnost odločilni vzrok za padec. Po oceni revidenta je takšno stališče v nasprotju s pravili o vzročnosti (condictio sine qua non).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek protispisnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje oziroma sodišče druge stopnje, ki je povzelo njegove ugotovitve, je skladno z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da bi bil toženec kot delodajalec dolžan poskrbeti, da do padca ne bi prišlo, in sicer s postavitvijo pomožnega odra oziroma na drug ustrezen način. Sodišče je v sodbo pravilno povzelo izvedenčeve ugotovitve, da bi bilo glede na razmere (naj)primerneje postaviti pomožni delovni oder. Ob tem je ovrednotilo tudi druge izvedenčeve ugotovitve in ostale izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da je bil toženec dolžan organizirati delovni proces tako, da bi ta potekal varno, in sicer s postavitvijo delovnega odra ali na drug primeren način. Zatrjevanega nasprotja med razlogi in vsebino izvedenskega mnenja ni. Revizijske navedbe glede protispisnosti zapisnika v zvezi z zaslišanjem priče J. K. izpodbijajo dejansko stanje in zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožbenih navedb, na katere se toženec sklicuje v reviziji, revizijsko sodišče ni upoštevalo. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo pritožbenega sodišča in jo revizijsko sodišče preizkusi v delu, v katerem se spodbija z revizijo in v mejah razlogov uveljavljanih v njej. Po uradni dolžnosti v skladu s 371. členom ZPP pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bila tožnikova invalidnost vzrok za njegov padec in posledično za njegove poškodbe. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP) in so zato navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo neupoštevne. Po določbi 8. člena ZPP odloča sodišče po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazna ocena mora temeljiti na presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V reviziji zatrjevano razlogovanje sodišč tako ni v nasprotju s teorijo naravne vzročnosti (condictio sine qua non), saj tožencu vzročne zveze med invalidnostjo tožnika in nastalo škodo ni uspelo dokazati in posledično zatrjevani ekskulpacijski razlogi niso podani. Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da tudi višine prispevka oškodovanca k nastanku škode (30 %) ne gre spreminjati v revidentovo korist. 9. Revizija se sicer zavzema, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in izrecno višine dosojene odškodnine ne graja. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila višina odškodnine odmerjena ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena ZOR v okvirih dosojenih odškodnin za podobne primere.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).