Jedro

Dokler posameznik ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo ter posledično zaradi njegovega lastnega ravnanja nastane škoda, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 6. 2016 pa do plačila in ji z enakimi obrestmi povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh pod izvršbo. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.381,13 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku navedenega roka, pod izvršbo.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik sodišču prve stopnje očita, da v predmetni zadevi ne bi smelo soditi, ampak bi se moralo iz sojenja izločiti, saj „sodi za napako njemu podrejenega Okrajnega sodišča v Murski Soboti“. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je oporoka, ki jo je sodišče dne 6. 4. 1982 opredelilo kot pismeno oporoko, sploh bila predložena sodišču, ne ve se, kakšna je bila poslednja volja zapustnika, kdo je oporočni dedič, niti ali je bila oporoka pravno veljavna. Sodišče prve stopnje svojo odločitev navezuje na oporoko iz spisa D 23/82, ki je bila razglašena šele dne 20. 7. 2015. Navedena oporoka je bila deponirana pri sodišču (spis Rn 120/81) in ni mogla biti vpogledana na zapuščinski obravnavi, kjer so dedinje sklenile dedni dogovor, saj bi bila v nasprotnem primeru tam tudi razglašena. Z umestitvijo oporoke v zapuščinski spis je sodišče poseglo v že pravnomočni spis. Nepravilen je prvostopenjski zaključek, da tožnik ni izkazal protipravnosti in škode. Protipravnost je zagotovo izkazana, saj je na to opozoril strokovni sodelavec, ki je ob študiju zadeve v uradni zaznamek zapisal, da je po zapustniku nastopilo zakonito dedovanje, po katerem so dedovali vdova in zapustnikove hčerke, medtem ko bi po oporoki dedovali še zet A.A. in zapustnikovi vnuki, tako da bi oporoka lahko imela pravne posledice. Oporoka je veljavna šele z njeno razglasitvijo. Je močnejši pravni naslov kot zakonito dedovanje. Ker tekom zapuščinskega postopka ni bila razglašena, tožnik „nima aktivne legitimacije za zahtevek“. Prav tako je izkazana škoda, saj bi tožnik po pokojnem dedoval, če bi bila oporoka razglašena in je oškodovan za vrednost dediščine, ki bi mu pripadala. Ni logično, da bi tožnik čakal 20 let, da bi lahko vložil tožbo in bi nedvomno tožil že prej, če bi vedel, da mu je bila storjena škoda in bi tudi vedel za to, kdo mu je škodo storil. Dokler oporoka ni razglašena, ni vedel, da je dedič. Sodišče tožnika kot dediča „ni obravnavalo skladno s predpisi, kršene so mu bile ustavne pravice“. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka odgovora pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi pavšalno grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sprejeta odločitev je pravilna, niso pa pravilni vsi razlogi sodišča prve stopnje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju in kar na zakonitost sodbe ne vpliva.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je oporočitelj B.B. dne 15. 4. 1981 napisal in pri sodišču deponiral lastnoročno oporoko, ki je bila razglašena šele po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku (dne 20. 7. 2015, kot izhaja iz Zapisnika o razglasitvi pismene oporoke - priloga B9) po dne 21. 12. 1981 umrlem oporočitelju. Zapuščinska obravnava po umrlem je bila opravljena dne 4. 3. 1982, dne 6. 4. 1982 je bil izdan sklep o dedovanju in dne 7. 11. 1983 še sklep o popravi sklepa o dedovanju. Na zapuščinsko obravnavo so bile vabljene in so pristopile zakonite dedinje – vdova C.C. in hčerke D.D., E.E., roj. F. ter G.G. Iz zapisnika izhaja, da je zapustnik napravil oporoko in da so se zakonite dedinje, ki so bile, razen G.G., tudi oporočne dedinje, sporazumele, da se oporoke ne upošteva in da dedujejo po zakonu ter so sklenile dedni dogovor, kasneje pa so se dogovorile še za spremembo dednega dogovora, v posledici česar je bil izdan sklep o popravi sklepa o dedovanju.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po tem ko je ugotovilo, da je terjatev tožnika iz naslova odškodninske odgovornosti toženke po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala, hkrati pa tudi niso kumulativno izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti (ni izkazana protipravnost, niti škoda). Pri odločitvi se je oprlo na 148. člen OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij ter upoštevalo določbo 352. člena OZ o zastaranju odškodninske terjatve.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da „tožnik sicer ni vložil dediščinske tožbe zoper posestnika stvari zapuščine, vendar mu zaradi tega zahteve po pravnem varstvu iz naslova odškodninske odgovornosti toženke ni moč odreči, saj gre kljub istemu dejanskemu stanju za različni pravni podlagi in posledično za izbirno pravico tožnika“. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom ne soglaša. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v povezavi s 148. členom OZ. Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu URS, ki daje vsakemu pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je za odškodninsko odgovornost države bistveno ugotoviti, ali gre za protipravno ravnanje njenega organa ali oseb in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo.

9. Ustavna določba se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava glede vprašanja odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (148. člen OZ) in kot je zaključilo sodišče prve stopnje, morajo pri tem biti podane tudi vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja (131. člen OZ). Sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ni podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti – to je protipravno ravnanje, ni imelo razloga za presojanje ugovora zastaranja, saj je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že na podlagi te ugotovitve, iz razlogov, ki jih bo navedlo sodišče druge stopnje:

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je bil tožnik skupaj z ostalimi oporočnimi dediči dne 10. 2. 2016 s strani Okrajnega sodišča v Murski Soboti (dopis sodišča v zadevi D 23/82-17 – priloga B10) obveščen, da je bil zapuščinski postopek po pokojnem B.B. končan s pravnomočnim sklepom o dedovanju, kasneje najdena oporoka pa je bila razglašena dne 20. 7. 2015 in v dosedanjem zapuščinskem postopku ni bila upoštevana. Tožnik in ostali dediči so bili poučeni, da lahko kot oporočni dediči svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavljajo v pravdi, opozorjeni pa so bili tudi na določbi 222. člena in 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

11. 222. člen ZD določa, da v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišču, obdrži pa njeno kopijo. Zapuščinsko sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, temveč obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi. Glede na določbo 141. člena ZD pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni vložil dediščinske tožbe ter tako ni izkoristil možnosti, s katero ga je pravilno seznanilo Okrajno sodišče v Murski Soboti in zoper dedinje, ki so dedovale zapustnikovo premoženje, ni uveljavljal svojih pravic iz oporoke v pravdi. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na primer Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2904/2011 z dne 4. 4. 2012, po katerem „sprožitev pravde pred razglasitvijo naknadno najdene oporoke ali preden zapuščinsko sodišče obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi, ni dopustna“. V konkretnem primeru je bil namreč tožnik po razglasitvi oporoke seznanjen s svojimi pravicami in se neutemeljeno sklicuje na to, da „sprožitev pravde pred razglasitvijo oporoke ni dopustna“ ter da mu je zaradi napak sodišča nastala škoda.

13. Ker tožnik ni izkoristil vseh pravnih možnosti, ki so mu bile na voljo, od toženke ne more uspešno uveljavljati plačila odškodnine, saj ni podana ena izmed temeljnih predpostavk – to je protipravnost. Tudi dejstvo ali in kakšna škoda je tožniku nastala, še ni znano. Dokler posameznik ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo ter posledično zaradi njegovega lastnega ravnanja nastane škoda, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Toženki v konkretnem primeru ni mogoče očitati protipravnosti, saj je njen organ naredil vse potrebno, kot mu nalaga zakonodaja in je nasprotna stranka (tožnik) bila tista, ki svojih pravic po lastni presoji ni uveljavljala v pravdi. Posledično se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ukvarjati z ugovorom zastaranja ter presojati, ali je tožnik odškodninsko tožbo vložil pravočasno ali ne, saj je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že na podlagi zgoraj obrazloženega.

14. Po povedanem so vsa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na „protipravno ravnanje sodišča“ neutemeljena in za konkretno odločitev nepomembna, saj ni bila izpolnjena osnovna predpostavka za obravnavanje odškodninske odgovornosti toženke. Bistveno je, da je bila po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka razglašena oporoka in so bili oporočni dediči opozorjeni na možnost uveljavljanja svojih pravic v pravdi, tožnik pa te možnosti po lastni presoji ni izkoristil. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na to, da „ni imel aktivne legitimacije za zahtevek, ker tekom zapuščinskega postopka oporoka ni bila razglašena“, saj 222. člen ZD jasno določa, kako je potrebno postopati v takšnih primerih. Po povedanem se tožnik neuspešno sklicuje na to, da ga sodišče kot dediča „ni obravnavalo v skladu s predpisi“ ter da so mu bile „kršene ustavne pravice“.

15. Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi se moralo sodišče prve stopnje, ki je sprejelo izpodbijano odločitev, izločiti, saj je tožnik sam vložil tožbo na predmetno sodišče in pri tem v postopku do sedaj ni izrazil pomislekov v zvezi s pristojnostjo le-tega, temveč se šele sedaj v pritožbi sklicuje na to (drugi odstavek 72. člena ter 337. člen ZPP).

16. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).