Jedro

Jedro

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, sodno razvezo delovnega razmerja z dnem izdaje sodbe ter za plačilo reparacije in denarnega povračila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da od njega ni mogoče pričakovati, da bo na delovno mesto prihajal v treznem stanju, saj se zaradi odvisnosti sam ni sposoben vzdržati alkohola do te mere ter da bi bila lahko nenadna vzpostavitev abstinence zanj celo življenjsko ogrožujoča, ker bi lahko prišlo do epileptičnih napadov in delirija. Nadalje izpostavlja, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, je bila njegova zmožnost obvladovanja vedenja dan pred storjeno kršitvijo in na dan kršitve bistveno zmanjšana, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačno zaključilo, da je naklepno, kot tudi iz hude malomarnosti, kršil pogodbene obveznosti. Meni, da mu glede na ugotovitev izvedenke, da je prednost dal odločitvam, ki vzdržujejo odvisnost od alkohola, pred morebitnimi posledicami, ni mogoče očitati naklepa. Glede na s strani izvedenke ugotovljene značilnosti tožnikove odvisnosti in dejstva, da ponujanje alkoholnih pijač s strani tretjih oseb zanj pomeni tvegan dejavnik, mu nikakor ni mogoče očitati, da se je v stanje nerazsodnosti spravil po svoji krivdi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni bil diskriminiran. Zatrjeval je tudi, da bi njegova odvisnost od alkohola morala biti upoštevana v ugotovljeni kršitvi pogodbene obveznosti, pri čemer bi ga v vsakem primeru morali obravnavati enako kot v enakih primerih druge zaposlene. Iz izpovedi direktorja toženke ter prič A. A. in B. B. je mogoče zaključiti, da je bil tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav in s tem povezanih odsotnosti z dela za delodajalca moteč, zato se ga je želela znebiti, kar predstavlja diskriminatorni odpovedni razlog. Dejstvo, da je bil sodelavec, ki je bil prav tako pozitiven na alkotestu, drugače obravnavan, saj zaposlitve ni izgubil, temveč je prejel samo opozorilo, torej milejšo sankcijo, pomeni, da je bil tožnik diskriminiran. Sankcija izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je za ugotovljeno kršitev pretirana in nesorazmerna, zlasti ob upoštevanju tožnikove odvisnosti, za katero je toženka vedela, ter da je svoje dejanje priznal, obžaloval in obljubil, da se ne bo ponovilo. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče dr. C. C. ne izhaja, da bi izpovedal, da 1,43 mg alkohola na liter izdihanega zraka ni majhna vrednost. Izpovedal je namreč, da je težko povedati, kaj alkoholna stopnja 1,43 mg v litru izdihanega zraka pomeni za tožnika, saj je to odvisno od encimov, ki jih ima človek v telesu. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima obrazložitve, kdaj postane kršitev iz 4. člena Pravilnika hujša kršitev delovnih obveznosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Obrazložitev

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, sodno razvezo delovnega razmerja z dnem izdaje sodbe ter za plačilo reparacije in denarnega povračila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da od njega ni mogoče pričakovati, da bo na delovno mesto prihajal v treznem stanju, saj se zaradi odvisnosti sam ni sposoben vzdržati alkohola do te mere ter da bi bila lahko nenadna vzpostavitev abstinence zanj celo življenjsko ogrožujoča, ker bi lahko prišlo do epileptičnih napadov in delirija. Nadalje izpostavlja, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, je bila njegova zmožnost obvladovanja vedenja dan pred storjeno kršitvijo in na dan kršitve bistveno zmanjšana, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačno zaključilo, da je naklepno, kot tudi iz hude malomarnosti, kršil pogodbene obveznosti. Meni, da mu glede na ugotovitev izvedenke, da je prednost dal odločitvam, ki vzdržujejo odvisnost od alkohola, pred morebitnimi posledicami, ni mogoče očitati naklepa. Glede na s strani izvedenke ugotovljene značilnosti tožnikove odvisnosti in dejstva, da ponujanje alkoholnih pijač s strani tretjih oseb zanj pomeni tvegan dejavnik, mu nikakor ni mogoče očitati, da se je v stanje nerazsodnosti spravil po svoji krivdi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni bil diskriminiran. Zatrjeval je tudi, da bi njegova odvisnost od alkohola morala biti upoštevana v ugotovljeni kršitvi pogodbene obveznosti, pri čemer bi ga v vsakem primeru morali obravnavati enako kot v enakih primerih druge zaposlene. Iz izpovedi direktorja toženke ter prič A. A. in B. B. je mogoče zaključiti, da je bil tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav in s tem povezanih odsotnosti z dela za delodajalca moteč, zato se ga je želela znebiti, kar predstavlja diskriminatorni odpovedni razlog. Dejstvo, da je bil sodelavec, ki je bil prav tako pozitiven na alkotestu, drugače obravnavan, saj zaposlitve ni izgubil, temveč je prejel samo opozorilo, torej milejšo sankcijo, pomeni, da je bil tožnik diskriminiran. Sankcija izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je za ugotovljeno kršitev pretirana in nesorazmerna, zlasti ob upoštevanju tožnikove odvisnosti, za katero je toženka vedela, ter da je svoje dejanje priznal, obžaloval in obljubil, da se ne bo ponovilo. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče dr. C. C. ne izhaja, da bi izpovedal, da 1,43 mg alkohola na liter izdihanega zraka ni majhna vrednost. Izpovedal je namreč, da je težko povedati, kaj alkoholna stopnja 1,43 mg v litru izdihanega zraka pomeni za tožnika, saj je to odvisno od encimov, ki jih ima človek v telesu. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima obrazložitve, kdaj postane kršitev iz 4. člena Pravilnika hujša kršitev delovnih obveznosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Predmet spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tj. zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka mu je v izredni odpovedi očitala, da je 2. 3. 2023 prišel na delo pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno s pozitivnim elektronskim alkotestom, ki je pokazal rezultat 1,43 mg/l alkohola v izdihanem zraku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil odpovedni razlog utemeljen in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svoje presoje, da predstavlja prihod na delovno mesto v alkoholiziranem stanju hujšo kršitev delovnih obveznosti delavca po 4. členu Pravilnika o prepovedi in nadzoru alkoholiziranosti, prisotnosti drog in drugih prepovedanih substanc na delovnem mestu (v nadaljevanju Pravilnik). Jasni razlogi o tem odločilnem dejstvu, med katerimi ni nasprotij, izhajajo iz zadnjega odstavka 12. točke ter iz 13. točke obrazložitve sodbe, zato se jo lahko preizkusi. To, da sodišče prve stopnje v zvezi s pravnim standardom hujše kršitve ni navedlo sodnih odločb, ne pomeni niti kršitve določb postopka, niti ne vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. Po Zakonu o sodiščih sodna praksa namreč ni formalni pravni vir.

4.Pritožba ni utemeljena.

8.V izpodbijani sodbi ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Tožnik očitek te kršitve uveljavlja s pritožbeno navedbo, da priča dr. C. C. ni izpovedal, da 1,43 mg/l alkohola v izdihanem zraku ni majhna vrednost. Sodišče prve stopnje v tem delu ni protispisno povzemalo izpovedi te priče, temveč je na podlagi vsebine njegove izpovedi kot celote napravilo dokazni zaključek o hujši kršitvi, med drugim z argumentom, da "napihana" vrednost ni majhna. Tožnikovo uveljavljanje protispisnosti je mogoče razumeti kot izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

9.Sodišče prve stopnje se je ustrezno (neposredno ali posredno) opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, in sicer tako do trditev glede njegove nerazsodnosti ob prihodu na delo kot tudi glede zatrjevane pretirane in nesorazmerne sankcije za to kršitev. Dejstvo, da na podlagi izvedenih dokazov ni sledilo tovrstnim trditvam tožnika, ne pomeni, da se do njih ni opredelilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne 22. člena Ustave RS, saj odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja neobrazloženega odstopa od sodne prakse v zvezi z nerazsodnostjo. Poleg tega tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker naj bi sodišče prve stopnje z ugotovitvijo hujše kršitve delovnih obveznosti preseglo trditveno podlago toženke, ki tekom postopka ni znala pojasniti, pri kateri stopnji alkohola v litru izdihanega zraka kršitev postane hujša, vendar prav tako neutemeljeno. V zvezi s tem očitkom namreč prihaja sam s seboj v nasprotje, saj hkrati priznava, da je toženka izrecno navajala, da je samo ena dopustna stopnja, tj. 0,00 mg/l alkohola v izdihanem zraku, s čimer negira svoje pritožbene navedbe o prekoračitvi trditvene podlage. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov v nasprotju s 34. členom ZDSS-1, oziroma kljub pomanjkljivi trditveni podlagi, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi nepravilne porazdelitve dokaznega bremena na tožnika glede obstoja diskriminacije. Iz celote razlogov izpodbijane sodbe nikjer ni mogoče zaslediti, da bi sodišče prve stopnje njegov očitek kršitve prepovedi diskriminacije zavrnilo s stališčem, da ni dokazal, da bi bil diskriminiran.

6.Predmet spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tj. zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka mu je v izredni odpovedi očitala, da je 2. 3. 2023 prišel na delo pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno s pozitivnim elektronskim alkotestom, ki je pokazal rezultat 1,43 mg/l alkohola v izdihanem zraku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil odpovedni razlog utemeljen in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

11.Delavcu je mogoče zaradi kršitev odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Pri tem se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. V zvezi z razsodnostjo kot predpogojem za oblikovanje krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek), oziroma kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek). Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je sodišče prve stopnje glede vprašanja njegove razsodnosti v času storitve kršitve postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svoje presoje, da predstavlja prihod na delovno mesto v alkoholiziranem stanju hujšo kršitev delovnih obveznosti delavca po 4. členu Pravilnika o prepovedi in nadzoru alkoholiziranosti, prisotnosti drog in drugih prepovedanih substanc na delovnem mestu (v nadaljevanju Pravilnik). Jasni razlogi o tem odločilnem dejstvu, med katerimi ni nasprotij, izhajajo iz zadnjega odstavka 12. točke ter iz 13. točke obrazložitve sodbe, zato se jo lahko preizkusi. To, da sodišče prve stopnje v zvezi s pravnim standardom hujše kršitve ni navedlo sodnih odločb, ne pomeni niti kršitve določb postopka, niti ne vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. Po Zakonu o sodiščih sodna praksa namreč ni formalni pravni vir.

12.Na podlagi ugotovitev prepričljivega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik kljub rednemu uživanju alkohola sposoben razsodno presoditi, da je bil 2. 3. 2023 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Kot sicer pravilno izpostavlja pritožba, je izvedenka ugotovila, da je bila ob prihodu na delo 2. 3. 2023 tožnikova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje (sposobnost obvladovanja vedenja) bistveno zmanjšana, vendar pa to še ne pomeni nerazsodnosti. Za odločitev je namreč ključna ugotovitev izvedenke, da njegova sposobnost razumevanja ni bila

bistveno

8.V izpodbijani sodbi ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Tožnik očitek te kršitve uveljavlja s pritožbeno navedbo, da priča dr. C. C. ni izpovedal, da 1,43 mg/l alkohola v izdihanem zraku ni majhna vrednost. Sodišče prve stopnje v tem delu ni protispisno povzemalo izpovedi te priče, temveč je na podlagi vsebine njegove izpovedi kot celote napravilo dokazni zaključek o hujši kršitvi, med drugim z argumentom, da "napihana" vrednost ni majhna. Tožnikovo uveljavljanje protispisnosti je mogoče razumeti kot izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

zmanjšana, temveč zgolj zmanjšana. To pomeni, da se je tožnik v času storitve kršitve v zmanjšani meri, vendar ne

9.Sodišče prve stopnje se je ustrezno (neposredno ali posredno) opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, in sicer tako do trditev glede njegove nerazsodnosti ob prihodu na delo kot tudi glede zatrjevane pretirane in nesorazmerne sankcije za to kršitev. Dejstvo, da na podlagi izvedenih dokazov ni sledilo tovrstnim trditvam tožnika, ne pomeni, da se do njih ni opredelilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne 22. člena Ustave RS, saj odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja neobrazloženega odstopa od sodne prakse v zvezi z nerazsodnostjo. Poleg tega tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker naj bi sodišče prve stopnje z ugotovitvijo hujše kršitve delovnih obveznosti preseglo trditveno podlago toženke, ki tekom postopka ni znala pojasniti, pri kateri stopnji alkohola v litru izdihanega zraka kršitev postane hujša, vendar prav tako neutemeljeno. V zvezi s tem očitkom namreč prihaja sam s seboj v nasprotje, saj hkrati priznava, da je toženka izrecno navajala, da je samo ena dopustna stopnja, tj. 0,00 mg/l alkohola v izdihanem zraku, s čimer negira svoje pritožbene navedbe o prekoračitvi trditvene podlage. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov v nasprotju s 34. členom ZDSS-1, oziroma kljub pomanjkljivi trditveni podlagi, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi.

bistveno

, zavedal svojih pogodbenih obveznosti, to je, da pod vplivom alkohola ne bi smel priti na delovno mesto in opravljati dela, ter dejstva, da je bil v vinjenem stanju, zato je še pred opravljanjem alkotesta želel zapustiti delovno mesto, ker je vedel, da bo le-ta pozitiven, o čemer je tudi sam izpovedal. Navedeno potrjuje tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožniku v zvezi s kršitvijo mogoče očitati naklepno ravnanje. Merilo za presojo o namenu (naklepu) je v civilnem pravu enako kot v kazenskem. Tudi teorija civilnega prava loči med direktnim in eventualnim namenom (naklepom), ki se presojata po konkretnih merilih.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi nepravilne porazdelitve dokaznega bremena na tožnika glede obstoja diskriminacije. Iz celote razlogov izpodbijane sodbe nikjer ni mogoče zaslediti, da bi sodišče prve stopnje njegov očitek kršitve prepovedi diskriminacije zavrnilo s stališčem, da ni dokazal, da bi bil diskriminiran.

Za direktni namen (naklep) je značilno, da je poudarjena voljna sestavina - delavec stori kršitev namenoma (naklepoma), če ve, kako bi moral ravnati, pa kljub temu ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi, to pomeni, da se svojega ravnanja zaveda in ga hoče storiti, medtem ko se pri eventualnem namenu (naklepu) delavec zaveda možnosti storitve kršitve in v to privoli oziroma jo dopušča, vzame v zakup, si misli "bo kar bo". Vsebina izvedenskega mnenja, da tožnik kršitve pogodbenih obveznosti ni premišljeno načrtoval, temveč je bila posledica sosledja dogodkov, ko je pri poseganju po alkoholu večer prej sledil kratkoročnim ciljem (praznovanju) in dal prednost vedenju, ki vzdržuje odvisnost, tožnika ne razbremenjuje krivdnega ravnanja, temveč kvečjemu nakazuje na obstoj tožnikovega eventualnega naklepa. Do pritožbenih navedb o hudi malomarnosti pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj se tožniku v izredni odpovedi ni očitalo, da je kršitev storil iz hude malomarnosti.

11.Delavcu je mogoče zaradi kršitev odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Pri tem se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. V zvezi z razsodnostjo kot predpogojem za oblikovanje krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek), oziroma kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek). Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je sodišče prve stopnje glede vprašanja njegove razsodnosti v času storitve kršitve postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke.

13.Pritožbeno sodišče dodaja, da četudi bi držalo, da je tožnik prišel na delo nerazsoden, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema, saj izvedensko mnenje in njegova dopolnitev za to ne dajeta podlage, s tem še ne bi bil razbremenjen odgovornosti za svoje ravnanje. Izvedeni dokazni postopek namreč ne utemeljuje zaključka, da se ni sam spravil v stanje opitosti. Iz izpovedi priče D. D. sicer res izhaja, da naj bi tožnika udeleženci praznovanja njegovega godu nagovarjali in silili k uživanju alkohola, vendar ob tem ne gre spregledati, da je izvedenka pojasnila, da se sam ni sposoben vzdržati alkohola in da poseganje po alkoholu, kljub polno razvitemu sindromu odvisnosti od alkohola, predstavlja tožnikovo voljo. Glede na navedeno niti ugotovitev izvedenskega mnenja, da predstavlja ponujanje alkohola s strani druge osebe za tožnika tvegan dejavnik, na katero se sklicuje pritožba, ne pomeni, da je brez svoje krivde zašel v tako stanje.

12.Na podlagi ugotovitev prepričljivega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik kljub rednemu uživanju alkohola sposoben razsodno presoditi, da je bil 2. 3. 2023 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Kot sicer pravilno izpostavlja pritožba, je izvedenka ugotovila, da je bila ob prihodu na delo 2. 3. 2023 tožnikova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje (sposobnost obvladovanja vedenja) bistveno zmanjšana, vendar pa to še ne pomeni nerazsodnosti. Za odločitev je namreč ključna ugotovitev izvedenke, da njegova sposobnost razumevanja ni bila bistveno zmanjšana, temveč zgolj zmanjšana. To pomeni, da se je tožnik v času storitve kršitve v zmanjšani meri, vendar ne bistveno, zavedal svojih pogodbenih obveznosti, to je, da pod vplivom alkohola ne bi smel priti na delovno mesto in opravljati dela, ter dejstva, da je bil v vinjenem stanju, zato je še pred opravljanjem alkotesta želel zapustiti delovno mesto, ker je vedel, da bo le-ta pozitiven, o čemer je tudi sam izpovedal. Navedeno potrjuje tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožniku v zvezi s kršitvijo mogoče očitati naklepno ravnanje. Merilo za presojo o namenu (naklepu) je v civilnem pravu enako kot v kazenskem. Tudi teorija civilnega prava loči med direktnim in eventualnim namenom (naklepom), ki se presojata po konkretnih merilih. Za direktni namen (naklep) je značilno, da je poudarjena voljna sestavina - delavec stori kr
61itev namenoma (naklepoma),
0de ve, kako bi moral ravnati, pa kljub temu ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi, to pomeni, da se svojega ravnanja zaveda in ga ho
0de storiti, medtem ko se pri eventualnem namenu (naklepu) delavec zaveda mo
7enosti storitve kr
61itve in v to privoli oziroma jo dopu1
0da, vzame v zakup, si misli "bo kar bo". Vsebina izvedenskega mnenja, da to
7enik kr
61itve pogodbenih obveznosti ni premi1ljeno na
0drtoval, temve
0d je bila posledica sosledja dogodkov, ko je pri poseganju po alkoholu ve
0der prej sledil kratkoro
0dnim ciljem (praznovanju) in dal prednost vedenju, ki vzdr
7euje odvisnost, to
7enika ne razbremenjuje krivdnega ravnanja, temve
0d kve
0djemu nakazuje na obstoj to
7enikovega eventualnega naklepa. Do prito
7ebnih navedb o hudi malomarnosti pa se prito
7ebno sodi1
0de ne opredeljuje, saj se to
7eniku v izredni odpovedi ni o
0ditalo, da je kr
61itev storil iz hude malomarnosti.

14.Pritožba neutemeljeno oporeka oceni sodišča prve stopnje, da očitano ravnanje tožnika, ki je dokazano, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. ZDR-1 vsebine tega pojma ne opredeljuje, gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo je za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih in drugih obveznosti, pomembno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil.