Jedro

Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki poleg dednega dogovora, sklenjenega na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, sklenili še dogovor, po katerem se je toženka obvezala plačati tožnici sporni znesek iz naslova izravnave vrednosti nepremičnin, prejetih po dednem dogovoru, ki je bil sprejet v sklep o dedovanju. Povsem neutemeljeno je zato toženkino revizijsko vztrajanje pri stališču, da tožničin zahtevek ni obligacijski temveč dednopravni in da zato tožnico veže pravnomočni sklep o dedovanju, ker ne gre za nobenega izmed primerov iz členov 213/5, 222, 223 ali 224 Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora tožnici plačati tolarsko protivrednost 6.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi, kot jih priznavajo banke v kraju spolnitve za vloge v DEM na vpogled, in to od 16.11.1991 do plačila - obenem pa je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da se "tožničin tožbeni zahtevek zavrže", podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko zatrjuje procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta naj bi bila v tem, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o vrednosti tistih nepremičnin, ki jih je iz materine zapuščine prejela toženka, in onih, ki jih je prejela tožnica. To naj bi pomenilo, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in se ju ne da preskusiti. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa sprejelo kot pravilno dejansko ugotovitev, da sta pravdni stranki dne 17.5.1991 poleg dednega dogovora, sklenjenega na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, sklenili še dogovor, po katerem se je toženka obvezala plačati tožnici sporni znesek iz naslova izravnave vrednosti nepremičnin, prejetih po dednem dogovoru, ki je bil sprejet v sklep o dedovanju. Ko je tako, pa za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilna dejstva vrednosti tistih nepremičnin, ki jih je po dednem dogovoru, sprejetem v sklep o dedovanju, iz materine zapuščine prejela tožnica, in onih, ki jih je prejela toženka.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Povsem neutemeljeno je toženkino revizijsko vztrajanje pri stališču, da tožničin zahtevek ni obligacijski temveč dednopravni in da zato tožnico veže pravnomočni sklep o dedovanju, ker ne gre za nobenega izmed primerov iz členov 213/5, 222, 223 ali 224 Zakona o dedovanju. Ugotovljeni dogovor z dne 17.5.1991, sklenjen med pravdnima strankama in neizpodbit, je podlaga za tožbeni zahtevek in je obligacijske narave, četudi je bil sklenjen med zakonitima dedinjama zaradi ureditve vprašanj v zvezi z delitvijo zapuščine. Vsebinsko enako toženkino pritožbeno stališče je sodišče druge stopnje zavrnilo z izčrpnimi in pravilnimi razlogi, h katerim ni potrebno ničesar dodajati. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) ima podlago v določbah 1. odstavka 154. člena ZPP (kar zadeva toženko, ki z revizijo ni uspela) in 1. odstavka 155. člena ZPP (kar zadeva tožnico, ker stroškov revizijskega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).