Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se odškodnina zniža na znesek 8.649,48 EUR - v 4. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža na 2.356,80 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 73,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.149,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2007 dalje do plačila, znesek 415,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2007 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.400,00 EUR od 27.2. do 4.6.2007. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške 2.587,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, sodbo pa izpodbija v delu prisojene odškodnine za pretrpljeni strah v znesku 1.200,00 EUR ter v delu prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 4.000,00 EUR. Navaja, da pri presoji odškodnine zaradi strahu sodišče ni sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da na podlagi anamnestičnih podatkov tožnik primarnega strahu ni utrpel. Glede na izvedensko mnenje bi moralo sodišče zaključiti, da je bil del pravno priznanega strahu prekrit z motnjami zavesti tožnika. Tožena stranka se ne more strinjati tudi z odmerjeno odškodnino iz naslova zmanjšanih aktivnosti. Strinja se z oceno izvedenca v zvezi s stopnjo zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice, ki je lažje stopnje. Opozarja pa, da gibljivost vratne hrbtenice ni popolnoma okrnjena. Iz izpovedi tožnika ni mogoče zaključiti, da bi bil obseg duševnih bolečin takšen, da bi tožnika opravičeval do tako visoke odškodnine. Tožniku noben opravek ni popolnoma onemogočen, ampak samo delno otežen, prav tako se še vedno ukvarja rekreacijsko s športom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. V skladu z njim za pravno priznano nepremoženjsko škodo prisodi sodišče, ki ugotovi, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičuje, pravično denarno odškodnino, pri tem pa je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta torej načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbeno sodišče ti dve načeli posebej poudarja zato, ker v konkretnem primeru vplivata na višino pravične denarne odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode (za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki ju kot sporni izpostavlja pritožba.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba poudarja, da pri tožniku gibljivost vratne hrbtenice ni popolnoma okrnjena. Gre za zmanjšano gibljivost lažje stopnje, zaradi česar tožniku noben opravek ni popolnoma onemogočen, ampak samo delno otežen, še vedno se ukvarja rekreacijsko s športom, tudi s kolesarjenjem. Temu je mogoče le delno pritrditi. Izvedenec medicinske stroke je sicer res ugotovil pri tožniku kot posledico poškodbe zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje, kar ga lahko ovira pri domačih opravilih in pri športni rekreaciji. Na podlagi izpovedi tožnika pa je sodišče ugotovilo, da se je pred nezgodo več kot le rekreativno ukvarjal s kolesarjenjem, s tem ko se je udeleževal amaterskih kolesarskih dirk in dosegal uspehe v svoji starostni kategoriji. Izguba oziroma zmanjšanje tovrstnih aktivnosti za tožnika zagotovo pomeni v določenem obsegu prikrajšanje v načinu preživljanja prostega časa. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevalo tudi tožnikovo starost ter dejstvo, da je v določeni meri omejen pri nekaterih fizičnih opravilih. Pritožbeno sodišče torej sodi, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, kljub temu pa je denarno odškodnino za duševne bolečino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vendarle odmerilo previsoko. Upoštevajoč omenjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na umestitev in primerjavo v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, pritožbeno sodišče sodi, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 6.000,00 EUR, torej 2.000,00 EUR manj, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Delno iz istih razlogov je treba pritrditi pritožbi tudi glede odškodnine za strah, ki ga pritožba izpodbija v tistem delu, ki se nanaša na odškodnino za t. i. primarni strah. Sodišče prve stopnje je primerno utemeljilo svojo odločitev, da gre tožniku poleg odškodnine za strah zaradi izida zdravljenja, tudi odškodnina za strah, ki ga je doživel tik pred škodnim dogodkom. Izvedenec je sicer res ocenil, da primarnega strahu tožnik ni utrpel (ker je imel pretres možganov), na podlagi izpovedi tožnika pa je sodišče vendarle zaključilo, da je tik pred dogodkom takšen strah doživel, na kar kaže tudi njegova reakcija na cestnoprometno situacijo. Ob udarcu na tla je tožnik utrpel pretres možganov, od takrat pa ni trpel več primarnega strahu. Glede na takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče sodi, da je prisojena odškodnina za to obliko strahu vendarle previsoka, primerna znaša skupaj z odškodnino za sekundarni strah 2.500,00 EUR, torej 500,00 EUR manj, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je torej v navedenem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odškodnino znižalo skupaj za 2.500,00 EUR. Skupno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 8.649,48 EUR, kot je razvidno iz prve alinee 1. odstavka izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o stroških postopka (2. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč spremembo sodbe prve stopnje, je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela s 72 % celotnega tožbenega zahtevka, zato ji je upoštevaje odmerjene pravdne stroške in pobotanje tožena stranka dolžna povrniti 2.356,80 EUR stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela le delno (zahtevala je znižanje odškodnine za 5.200,00 EUR, uspela je z znižanjem 2.500,00 EUR), kar pomeni približno polovični uspeh pritožbe. Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti 73,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki se nanašajo na plačila sodne takse za pritožbo.